Jedro

Drži, da je pripor najstrožji ukrep, vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča zagotovitev navzočnosti obdolženke v obravnavanem postopku predaje (s katero tudi soglaša), pretehta nad njeno pravico do osebne svobode. Pritožba se zavzema za odreditev hišnega pripora, pri čemer ni jasno, kje v Sloveniji bi se izvrševal, še zlasti pa je neutemeljen predlog obrambe za odreditev hišnega pripora v Romuniji. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je mogoče postopek predaje zagotoviti samo z odvzemom prostosti in stalnim nadzorom obdolženke.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdolženki A. A. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) v zvezi z drugim (pravilno: sedmim) odstavkom 24. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članica Evropske unije (v nadaljevanju: ZSKZDČEU-1), podaljšalo pripor za 2 meseca, to je do vključno dne 15. 11. 2025, do 14.00 ure.

2.Zoper sklep se je pritožil zagovornik obdolženke, brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter kršitev določb kazenskega postopka. Predlagal je, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi ter napadani sklep razveljavi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Po preučitvi pritožbeno izpodbijanega sklepa tako v okviru uradnega preizkusa v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP kot tudi v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper obdolženko, in sicer, da je še vedno begosumna, da je pripor zoper njo neogibno potreben, da se lahko postopek za predajo državi odreditve Evropskega naloga za prijetje in predajo (v nadaljevanju: ENPP) uspešno izvede, da zoper obdolženko ni mogoče uporabiti nobenih milejših ukrepov in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženke tudi sorazmeren ukrep.

5.Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje o obstoju utemeljenega suma, izpodbija pa obstoj pripornega razloga begosumnosti in neogibne potrebnosti pripora, oz. nasprotuje prvostopenjski oceni sorazmernosti odrejenega osebnega omejevalnega ukrepa.

6.Glede pripornega razloga begosumnosti je prvostopenjsko sodišče v točki 8 izpodbijanega sklepa nanizalo jasne okoliščine (tako subjektivne, kot objektivne), ki utemeljujejo ta priporni razlog in s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Nenazadnje jim pritrjuje tudi zagovornik, ki pritožbi navede, da drži, da je obdolžena državljanka Romunije, ki v Republiki Sloveniji (RS) nima bivališča in jo na RS ne vežejo nobene navezne okoliščine. Zagovornik sicer poudari, da je Romunija članica EU, vendar zgolj ta okoliščina nikakor ne more prepričati, da razlogov begosumnosti pri obdolženki ni. Njene begosumnosti pa ne omaje niti dejstvo, da je mati štirih mladoletnih otrok, od tega dva po navedbah obrambe še vedno doji, upoštevaje, da tudi iz pritožbe izhaja, da je z otrokoma, ki ju še doji, že potovala, kar pomeni, da ji tudi ta okoliščina očitno ne preprečuje potovanja oz. bega z namenom, da bi onemogočila izvršitev postopka predaje, oz. da bi se posledično izognila zagroženi kazni (za očitana kazniva dejanja ji namreč po nemškem pravu grozi kazen zapora do 10 let). Nenazadnje so oba otroka pred zaslišanjem obdolženke (dne 17.8.2025) prevzeli njeni sorodniki.

7.Za pritožbeno sodišče je v celoti sprejemljiv tudi zaključek sodišča prve stopnje o sorazmernosti in neogibni potrebnosti uporabljenega ukrepa. Drži, da je pripor najstrožji ukrep, vendar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča zagotovitev navzočnosti obdolženke v obravnavanem postopku predaje (s katero tudi soglaša), pretehta nad njeno pravico do osebne svobode. Pritožba se zavzema za odreditev hišnega pripora, pri čemer ni jasno, kje v Sloveniji bi se izvrševal, še zlasti pa je neutemeljen predlog obrambe za odreditev hišnega pripora v Romuniji. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je mogoče postopek predaje zagotoviti samo z odvzemom prostosti in stalnim nadzorom obdolženke. Tudi na samo presojo sorazmernosti ne vpliva dejstvo, da je obdolženka mati mladoletnih otrok, saj je bila mati že v času storitve domnevnih kaznivih dejanj, dokazanih na ravni utemeljenega suma, pa je to ni odvrnilo od tega, da jih ne bi storila. Ločenost od svoje družine pa je tudi logična negativna posledica izvrševanja kaznivih dejanj in bivanja v priporu. Gre torej za okoliščine, ki ne morejo omajati niti ugotovitve o obstoju begosumnosti niti neogibne potrebnosti podaljšanja pripora zaradi uspešnega dokončanja postopka predaje. Ob izkazani begosumnosti obtoženke, ko je torej nujno, da se ji prepreči pobeg in s tem omogoči postopek predaje, pa posebne teže v tem pritožbenem postopku ne more imeti pritožbena razprava o prezasedenosti zavoda za prestajanje kazni zapora, ko pritožba tudi sicer v tem pogledu ostaja zgolj na načelni ravni in ko ni bila realizirana zgolj ena privedba obdolženke na t.i. izročitveni narok.

8.Sklicevanje zagovornika na 361. člen ZKP je za konkretni primer povsem nerelevantno, saj se ta člen nanaša na odreditev oz. podaljšanje pripora ob izreku sodbe. Prav tako pa ni podana kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki se nanaša na prekoračitev obtožbe. Sodišče tudi ni v ničemer zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja.

9.Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornika obdolžene niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).