Jedro

Nepopolna označba stranke, ki vsebuje bistveno sestavino firme in sedež, ne pa dodatnih sestavin, ni opustitev, ki bi vplivala na jasno razpoznavnost tožene stranke, kot subjekta materialno pravne obveznosti.

Prenumerandni kup pomeni, da mora kupec plačati kupnino ob sklenitvi pogodbe in pred izročitvijo blaga.

Materialno pravni ugovori, podani v pritožbi, so nedovoljene pritožbene novote.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IX Ig 397/96-2 z dne 27.2.1996 in toženo stranko obsodilo na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 13.725,00 SIT s procesnimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavila vse pritožbene razloge po 1. do 3. tč. prvega odst. 353. čl. ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo in preje citirani sklep o izvršbi razveljavi ter postopek ustavi.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je o vloženem rednem pravnem sredstvu odločalo po določilih ZPP/77, zapisanih v 25. poglavju ZPP in se na konkretni nepravilni pritožbeni predlog ni oziralo, ker nanj tudi ni vezano.

Uvodna pritožbena trditev, da napadena sodba zoper toženo stranko ne more biti izvršljiva, ker je njeno ime, navedeno v izpodbijani sodbi, napačno, v mejah reševanja pritožbe ni pomembna, ker se izvršljivost, na katero sodišče pazi v okviru 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP po uradni dolžnosti, nanaša le na določnost in s tem izvršljivost izreka preizkušane sodbe. V konkretnem primeru pa je, glede na pritožbene navedbe, podana le nepopolna označba tožene stranke, ki je po podatkih sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani (vl. št. 115 35 300) s spremembo firme z dne 8.11.1993 vpisana kot P. & P. - DEVIZA d.o.o., skrajšano P. - DEVIZA d.o.o.. Navedena pomanjkljivost je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje odpravljiva v smislu določb 109. čl. ZPP, vendar se tak postopek ni izvedel. Toda ne glede na to, je iz podatkov v spisu zanesljivo razvidno, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tožena stranka nastopala prav toženka z registrirano firmo, s čimer je označila tako svoj ugovor zoper izvršilni sklep z dne 7.3.1996 (redna št. 4 spisa), v katerem ni oporekala pasivni legitimaciji v predmetnem sporu, kakor tudi predmetno pritožbo, v kateri se prav tako sklicuje le na pravilnost svoje označbe. V označbi, ki jo je za toženo stranko podala tožeča stranka, pa je vsebovana sestavina, ki spada k jedru firme (glej 12. čl. ZGD), označba pravne oblike in sedeža tožene pravne osebe, izpuščena pa je dodatna sestavina (glej 13. čl. ZGD), kar pa ni opustitev, ki bi vplivala na jasno razpoznavnost tožene stranke kot subjekta materialnopravne obveznosti v predmetnem sporu. S tem, ko je prvostopno sodišče povzelo označbo tožene stranke tako, kot jo je podala tožeča stranka, ni kršilo določila 10. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP, relativna kršitev iz prvega odst. 354. čl. ZPP, na katero se pritožnica smiselno sklicuje, pa bi bila podana le, v kolikor bi očitana napaka vplivala na zakonitost in pravilnost prvostopne sodbe (prim. še sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 82/96 z dne 15.1.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cpg 413/94 z dne 14.11.1995 in sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. IX Pg 340/93 z dne 13.12.1993). Da navedenega ni mogoče trditi za izpodbijano sodbo, bo razvidno iz nadaljnjih izvajanj.

Tudi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 7. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP ni podana. Tožena stranka je namreč vabilo za narok za glavno obravnavo z dne 13.5.1998 prejela, saj je iz podatkov v spisu razvidno, da je povratnico podpisal njen pooblaščenec (redna št. 7 spisa) že dne 14.4.1998. Vabilo je bilo sicer poslano na pomanjkljivo označeno toženo stranko, vendar pa ni šlo niti za zavrnitev pošiljke, niti za vročitev te neki drugi pravni osebi, saj po podatkih preje navedenega sodnega registra s sestavino "DEVIZA" v svoji firmi v Ljubljani obstoji le tožena stranka. Tej so bile že dne 29.2.1996 vročene tudi vse dokazne listine, na podlagi katerih je tožeča stranka temeljila svoj tožbeni zahtevek (računi, zavedenimi v dokaznih priloga od A1 - A7), zato pritožnica protispisno zatrjuje, da računov, kot dokaznih listin, ni prejela.

Sodišče prve stopnje tudi nobene od nadaljnjih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na kar pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odst. 365. čl. ZPP), ni zagrešilo, prav tako pa je na podlagi pravilno ugotovljenih odločilnih dejstev o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno razsodilo.

Na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje pravilne presoje, pritožbeno sodišče odgovarja: Tudi če bi držala trditev tožene stranke, da listine, predložene s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojnih listin, niso bile z zakonom določena podlaga za izdajo sklepa o izvršbi (glej 21. čl. ZIP), bi bilo tako dejstvo sanirano že s sklepom o razveljavitvi izvršilnega dovolila in v posledici nadaljevanjem postopka s tožbo (prim. 55.a čl. ZIP in prvi odst. 452. čl. ZPP). V konkretnem primeru pa pritožbena trditev ne drži, ker je tožeča stranka predlog za izvršbo podala na podlagi računov, kar so bile po določbi drugega odst. 21. čl. ZIP verodostojne listine (ne glede na vrsto obračuna, ki ga, kot listine, zajemajo).

Tožena stranka v sporu ni oporekala dejstvom, ki jih je glede vsebine sklenjene pogodbe za nakup revij zatrjevala tožeča stranka, zato so pravno neupoštevne pritožbene trditve, da akontacije za naročnino ne morejo biti pravna podlaga za vtoževano obveznost. Kakšne vrste listin lahko tožena stranka knjigovodsko evidentira nikakor ni pomembno vprašanje v sporu, katerega predmet je zahtevek prodajalca na plačilo prevzetih revij. Tak zahtevek se namreč po obligacijskih pravilih presoja zgolj z uporabo prvega odst. 262. čl. in 17. čl. ZOR (načelo pacta sunt servanda) in glede konkretnega oporekanja še z uporabo 516. in 324. čl. ZOR. Prenumerandni kup (dogovor za plačilo predmeta prodaje vnaprej) ni nikakršna posebnost, ali kot hoče prikazati pritožnica, celo nezakonitost, pomeni pa, da mora kupec izvršiti plačilo ob sklenitvi pogodbe (naročilnica z dne 23.9.1993 - A9) in vsekakor pred izročitvijo blaga (glej prodajna pogodba avtorice mag. Nine Betetto v Prvi knjigi gospodarskih pogodbe, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka tak dogovor dokazala, tožena stranka pa navedenega ni izpodbila.

Zaradi ugotovljene vsebine dogovora pa je tožena stranka tudi ob izteku izpolnitvenega časa, določenega v obračunih akontacij, prišla v dolžniško zamudo (glej 324. čl. ZOR), kar pomeni, da so pravno neutemeljene tudi pritožbene navedbe zoper prisojene zakonite zamudne obresti.

Nedovoljena pritožbena novota so trditve o samovoljno, kljub odpovedi naročila, poslanim revijam (glej prvi odst. 496.a čl. ZPP). Ne gre pa prezreti, da gre v tem delu za povsem pavšalno trditev in nenazadnje logično sklepanje, da tožena stranka tudi tako poslanih revij očitno ni vrnila. Končno je v pritožbi nedovoljena novota še trditev o delnem zastaranju tožbenega zahtevka. Gre ponovno za pavšalno zatrjevanje zastaranja dela terjatve, kar je ugovor materialnopravne narave, ki ga mora stranka, če želi doseči z njim konkretni učinek, uveljaviti do konca glavne obravnave v postopku pred sodiščem prve stopnje.

S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. čl. ZPP).