Jedro

V obravnavanem primeru opisa dejanja iz izreka sodbe ni mogoče razlagati po njegovih posameznih delih (izrečene besede in nakazan udarec), temveč je treba tako konkretizirano ravnanje obsojenca obravnavati kot celoto, ki je v skupnem učinku pomenila uresničitev zakonskega znaka resne grožnje, storjene na način grdega ravnanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma citirano sodbo obsojenega M. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Oškodovani G. R. je bil s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanca.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornik obsojenca vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločeno je bilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso v višini 144,00 EUR.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz razlogov kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP „po določilu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP), ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagal, da se spremeni izpodbijani sodbi in obsojenca „oprosti očitkov iz obtožnega predloga,“ ali pa podrejeno, razveljavi izpodbijani sodbi ter zadevo vrne v novo sojenje.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec podal obrazloženo mnenje, da zahteva ni utemeljena in predlagal, da se jo zavrne. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti se uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila podana s tem, da opis dejanja razviden „iz tenorja obtožnega predloga“ (pri čemer očitno meri na enak opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe), ne predstavlja resne grožnje. Za obstoj kaznivega dejanja po 135. členu KZ-1 mora biti namreč sicer „pojmovno odprt pojem“ grožnje vsebinsko opredeljen in konkretiziran, grožnja pa mora biti resna, tako po objektivni kot tudi po subjektivni plati. Grožnja mora biti usmerjena „na življenje, telo, prostost ali premoženje velike vrednosti drugega oziroma njegovega bližnjega“; namen storilca pa mora biti ustrahovanje ali vznemirjenje oškodovanca. Ti pogoji v obravnavanem primeru naj ne bi bili izpolnjeni, saj izrečene besede obsojenca ne predstavljajo take resne grožnje, niti ni mogoče razbrati njihovega pravega pomena. Četudi bi oškodovanec obsojencu očitane - izrečene besede štel za grozilne, kaznivo dejanje ni storjeno, ker te besede ne predstavljajo objektivne grožnje. Resno grožnjo bi po mnenju vložnika zahteve morebiti lahko predstavljal nakazan udarec obsojenca z glavo v glavo oškodovanca, vendar pa obsojenec tega namena ni imel, niti razloga za kaj takega in zato očitanega dejanja ni storil. 6. Stališče vložnika zahteve je glede tako obrazložene kršitve kazenskega zakona neutemeljeno, saj v obravnavanem primeru opisa dejanja iz izreka sodbe ni mogoče razlagati po njegovih posameznih delih (izrečene besede in nakazan udarec), temveč je treba tako konkretizirano ravnanje obsojenca obravnavati kot celoto, ki je v skupnem učinku pomenila uresničitev zakonskega znaka resne grožnje, storjene na način grdega ravnanja. Za tako ravnanje gre, ko je z njim prizadeta telesna ali duševna celovitost oškodovanca, ki je v tem slednjem pomenu opredeljena v opisu dejanja v izpodbijani sodbi, z oškodovančevim občutkom prestrašenosti in ogroženosti, ko je obsojenec nakazal iz neposredne bližine udarec z glavo v oškodovančevo glavo, hkrati pa že na ta način izkazano grožnjo podkrepil z besedami, ko je oškodovanca označil kot „gnoj“, mu z besedami nakazal ponoven obisk dveh oseb (H. in Ž.) na njegovem domu, kar naj bi pomenilo slabo izkušnjo za oškodovanca, saj naj bi ta obisk povzročil, da se bo oškodovanec „spet posral“. Tako opisano dejanje zato povsem določno konkretizira vse objektivne in subjektivne zakonske znake, ki so potrebni za opredelitev obravnavanega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Kolikor pa vložnik zahteve trdi, da obsojenec ni imel namena oškodovanca ustrahovati, niti razloga za to, pa s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar glede na drugi odstavek 420. člena ZKP, ni dovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo.

7. V izpodbijani sodbi naj bi bila po mnenju vložnika zahteve storjena tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in so ti tudi „med seboj nejasni“. Izostanek teh razlogov naj bi bil v tem, da v sodbi ni navedeno, zakaj naj bi bil namen obsojenca z nakazanim udarcem ustrahovati ali vznemiriti oškodovanca, kar pa je odločilno dejstvo. Tudi v tem pogledu je zahteva neutemeljena, saj je sodba sodišča prve stopnje določno opredelila tudi obsojenčev nakazan udarec z glavo kot grožnjo s telesnim napadom (točka 6 obrazložitve), saj je bil izveden iz neposredne bližine – v „osebnem prostoru“ oškodovanca ter je šlo zato za neposredno fizično ogrožanje, zaradi česar se je oškodovanec „ustrašil“. O teh okoliščinah izvršitve obsojencu očitanega dejanja pa se je opredelilo tudi sodišče druge stopnje (točka 5 obrazložitve sodbe). Zakaj naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe med seboj nejasni pa v zahtevi ni obrazloženo in se zato do tega stališča tudi Vrhovno sodišče ne more opredeliti.

8. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila podana tudi s tem, da sodišče ni izvedlo „s strani obdolženega predlaganih dokazov“. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič mag. A. T., B. M., R. T., D. H. in za opravo „ogleda kraja kaznivega dejanja in opravo poizvedb“, naj bi bila namreč kršena obsojenčeva pravica do obrambe. Po mnenju vložnika zahteve so bili navedeni dokazni predlogi pravno relevantni, z njimi bi obsojenec ovrgel edini dokaz zoper njega – izpovedbo oškodovanca, saj bi se s temi dokazi verodostojnost izpovedbe oškodovanca „pokazala za še bolj vprašljivo.“

9. Glede zavrnitve dokaznih predlogov, ki so bili predlagani na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, so v sodbi sodišča prve stopnje navedeni obširni in sprejemljivi razlogi (točka 3 obrazložitve). Te razloge je v pritožbenem postopku dodatno preizkusilo tudi sodišče druge stopnje in se z njimi strinjalo (točka 6 obrazložitve), pri čemer je še poudarilo, da ni bilo niti konkretizirano, kaj bi se z izvedbo posamičnega od zavrnjenih dokazov dokazovalo „oziroma s čim konkretno bi izpovedbe predlaganih prič ovrgle izpovedbo oškodovanca.“ Enako pomanjkljivost ugotavlja Vrhovno sodišče tudi glede navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, saj se le na pavšalni ravni zatrjuje, da naj bi navedeni predlagani (in zavrnjeni) dokazni predlogi, vzpostavili dvom v oškodovančevo izpovedovanje, kar naj bi hkrati utemeljevalo tudi njihovo pravno relevantnost. Glede na tako, vsebinsko neopredeljeno, stališče zahteve za varstvo zakonitosti, se Vrhovno sodišče do nje ne more opredeliti v smislu obstoja zatrjevane kršitve pravice do obrambe.

10. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene kršitve kazenskega zakona, niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zahteva pa vsebinsko uveljavlja tudi nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati 200,00 EUR sodne takse.