Jedro

V zapisniku o zaslišanju na upravni enoti je navedeno, da je tožnica izjavila, da ima kar nekaj družinskih prijateljev, ki bi lahko potrdili njeno bivanje v Sloveniji, pri čemer jih je izrecno naštela. Navedla je „potem predlagam še družinske prijatelje in sorodnike ...“. Ta navedba pomeni predlog za zaslišanje prič, ki pa mu tožena stranka ni sledila, pri tem pa ni navedla razloga, zakaj ne.

V kolikor je tožena stranka v postopku revizije menila, da pri upravni enoti izvedeni dokazi niso zadostni, bi se morala opredeliti do vseh ostalih predlaganih dokazov, ki niso bili izvedeni. Dokazov z zaslišanjem predlaganih prič ni izvedla in bi glede na to morala obrazložiti, zakaj jih ni izvedla, zakaj je štela, da je njihova izvedba nepotrebna. Ker tega v obrazložitvi ni, je odločba že iz tega razloga tako pomanjkljivo obrazložena, da jo je bilo treba odpraviti.

Dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji se ne dokazuje le z listinskimi dokazi. V kolikor tožena stranka ne sledi navedbam tožnice, da je od leta 2008 dalje prebivala v Republiki Sloveniji oziroma da njeni dokazi za kaj takega ne zadostujejo, se potem postavi vprašanje, kje pa naj bi tožnica v tem času dejansko prebivala. Tožena stranka po drugi strani ni izkazala, da naj bi tožnica v spornem obdobju prebivala v neki drugi državi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-73/2020/12 (1323-01) z dne 28. 8. 2020 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila zagotovilo Upravne enote Ljubljana št. 213-1411/2018-50 z dne 4. 12. 2019 ter odločila, da se ne ugodi vlogi tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je prvostopenjski organ izdal zagotovilo, s katerim je odločil, da bo tožnica sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazala, da je ali da bo odpuščena iz državljanstva Bosne in Hercegovine in če bo ob predložitvi tega dokazila še vedno izpolnjevala pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Zagotovilo je treba predložiti v revizijo toženi stranki. V postopku revizije je tožena stranka ugotovila, da je bilo dejansko stanje glede pogoja dejanskega in neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji nepopolno ugotovljeno. Tožnica je vlogo za sprejem v državljanstvo vložila na podlagi 10. člena ZDRS, ki med drugim določa, da lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, med drugim tudi, če dejansko živi v Republiki Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca (3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka podrobno pojasnjuje, kaj pomenita pojma „dejansko živi“ in „neprekinjeno živi“. Tožnica je vlogo za sprejem v državljanstvo vložila 22. 11. 2018, posledično je treba v postopku ugotoviti njeno dejansko življenje v Sloveniji najmanj od 22. 11. 2008 dalje. Po mnenju tožene stranke predloženi dokazi ne dokazujejo, da je bila tožnica fizično prisotna v Sloveniji od 22. 11. 2008 dalje. Sporno je predvsem obdobje od 22. 11. 2008 do 22. 11. 2013. Po mnenju tožene stranke niso bili predloženi zadostni dokazi, ki bi dokazovali dejansko življenje v tem obdobju. Med drugim sta dokaza tudi izjavi prič A. A. in B. B., ki nista navedla točnega datuma, kdaj se je tožnica preselila v Republiko Slovenijo. Ena priča navaja zimo 2008, druga pa november ali december 2008. Nobena od prič v svoji izjavi ni navedla, na kakšen način je tožnica izpolnjevala svoje življenjske interese. Nadalje potrdilo LPP po mnenju toženke dokazuje, da je bila tožnici 1. 8. 2009 izdana kartica Urbana, iz potrdila pa ni razvidno, kdaj in kako pogosto jo je uporabljala. Najemne pogodbe za stanovanje dokazujejo upravičenost do uporabe stanovanja v določenem obdobju, ne dokazujejo pa, da je tožnica stanovanje dejansko uporabljala. Ena pogodba je bila sklenjena za nazaj, druga pa je brez datuma sklenitve in podpisa najemnika in zato nima dokazne vrednosti. Glede na navedeno s predloženimi dokazili tožnica ni uspela dokazati, da je v spornem obdobju dejansko živela v Republiki Sloveniji, s tem pa ni izpolnjen pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Tožena stranka je tožnici dala možnost, da se izjavi o vseh ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, vendar v postavljenem roku ter vse do izdaje odločbe na poziv tožene stranke ni odgovorila in zato tožena stranka ocenjuje, da ne nasprotuje ugotovitvam tožene stranke.

3. Tožnica v tožbi navaja, da tožena stranka napačno navaja, da je središče interesov prosilca za sprejem v državljanstvo to, da mora opravljati vse svoje bistvene življenjske interese. Ne glede na navedeno pa tožnica nima nobenih posebnih interesov v kakšni drugi državi. Pooblaščenec tožnice je v dopisu z dne 10. 9. 2019 obvestil upravno enoto, da je glavni pisarni predložil originalno potrdilo Zavoda za zaposlovanje iz Bosne in Hercegovine in da zato potrdila ne more ponovno predložiti. Navedel je, da se je tožnica po potrdilo odpravljala v drugo državo. Ker listine ni, je Inšpektorat za javni sektor na pobudo pooblaščenca tožnice uvedel nadzor pri upravni enoti in inšpektorica je ugotovila kršitev določb 51. člena Uredbe o upravnem poslovanju. Nelogično je, da naj bi tožnica iskala zaposlitev v matični državi, iz katere se je odselila zaradi slabih ekonomskih razmer. Tožena stranka nekaterih dokazov ni pravilno ovrednotila, nekaterih pa sploh ni upoštevala. V obrazložitvi odločbe ne navaja nobenega dokaza, ki ga je po uradni dolžnosti pridobila upravna enota, kot so izdano dovoljenje za začasno prebivanje, dovoljenje za stalno prebivanje, prijavljena začasna prebivališča. Tožnica ima urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje od 25. 8. 2009. Tožena stranka se sploh ni opredelila do dokaza z zaslišanjem stranke, kot da ta dokaz ni bil izveden. Tožnica je predložila dokazilo, da je od leta 2008 vpisana v davčni register Slovenije. Tožnica je najeta stanovanja tudi dejansko uporabljala, kar je razvidno tudi iz izjave stranke na zapisnik pri upravni enoti. Zanesljivo je opisala okoliščine, vezane za ta stanovanja, kot tudi to, da je zaradi neurejene lastnine sprva imela sklenjeno najemno pogodbo na naslovu ..., čeprav je dejansko živela na naslovu ... in šele v letu 2011 se je lahko prijavila na slednjem naslovu. Tedenciozne so navedbe tožene stranke, da sklenjene pogodbe dokazujejo upravičenost do uporabe stanovanja v določenem obdobju, ne pa tudi, da je tožnica stanovanje dejansko uporabljala. Tudi iz potrdila LPP ne izhaja zgolj to, da je bila tožnici izdana kartica Urbana, ampak tudi to, da je v uporabi že od 1. 8. 2009. Povsem razumljivo je, da priči A. A. in B. B. nista navedla točnega datuma, kdaj se je tožnica preselila v Republiko Slovenijo. Tudi tožnica v izjavi ni navedla točnega datuma, ampak samo mesec in leto, kar zadošča glede na to, da je vlogo za sprejem v državljanstvo vložila 22. 11. 2018. Tožnica se ne strinja, da sta izjavi navedenih prič pavšalni in da ne navajata, na kakšen način je tožnica izpolnjevala svoje interese v Sloveniji. A. A. navaja, da je dejansko živela v njegovi hiši kot najemnica, da je ob vikendih in med tednom prihajal tudi njen mož. Poleg tega je tožnica v postopku predlagala zaslišanje številnih prič, ki bi lahko potrdile njeno dejansko življenje v Republiki Sloveniji (C. C. in D. D., E. E., F. F., G. G.). Nobena od predlaganih prič v postopku ni bila zaslišana, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka kot tudi razlog za nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Priči B. B. in A. A. sta na prošnjo tožnice napisali pisni izjavi. Tožena stranka se ni opredelila do vseh predloženih in po uradni dolžnosti pridobljenih ali dostopnih dokazov. Tožena stranka ni sledila določbam Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa pomembna dejstva. Tožnica predlaga, da se zaslišijo navedene priče in da naj sodišče po izvedbi glavne obravnave izpodbijano odločbo odpravi in v veljavi obdrži zagotovilo upravne enote, podrejeno pa, da odločbo odpravi in vrne zadevo v novo odločanje toženi stranki. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da nobeden od navedenih dokazov ne izkazuje, da je bila tožnica dejansko fizično prisotna v Republiki Sloveniji in da je dejansko živela na točno določenem naslovu. Ureditev dovoljenja za začasno in stalno prebivanje predstavlja pravno podlago za zakonito prebivanje, ne izkazuje pa, da je bila tožnica dejansko fizično prisotna v Republiki Sloveniji in da je dejansko živela na točno določenem naslovu. Urejeno zdravstveno zavarovanje sicer omogoča koriščenje zdravstvenih storitev v Republiki Sloveniji, vendar pa je iz zdravstvene dokumentacije razvidno, da je pričela koristiti zdravstvene storitve v Sloveniji leta 2012. Izpis iz davčnega registra ne more dokazovati, da je v času izdaje potrdila dejansko živela v Sloveniji. V zvezi z očitkom, da se tožena stranka ni opredelila do njene izjave z dne 14. 8. 2019, pa tožena stranka navaja, da se sme v skladu s 188. členom ZUP ustna izjava vzeti kot dokaz, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov. Breme dokazovanja o izpolnjevanju pogojev je na strani stranke. Dokazovanje izpolnjevanja pogojev, da je Republika Slovenija središče življenjskih interesov, se lahko uspešno dokazuje z različnimi listinskimi dokazi. Izjava stranke ob odsotnosti ostalih dokazil pa ne more biti zadosten dokaz. Tožnica ni predlagala zaslišanja prič, kot to navaja v tožbi, ampak je samo navedla, da bi določene priče lahko potrdile njeno bivanje v Sloveniji. Ni izrecno zahtevala njihovega zaslišanja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

**K točki I izreka:**

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločba tožene stranke, s katero je odpravila zagotovilo upravne enote in zavrnila prošnjo tožnice za sprejem v državljanstvo. Sporno je izpolnjevanje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, ki določa, da mora tisti, ki želi biti sprejet v državljanstvo, med drugim izpolnjevati tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca. Tožena stranka meni, da tožnica ni uspela dokazati dejanskega življenja v Sloveniji najmanj v obdobju od 22. 11. 2008 do 1. 12. 2011, ker po njenem mnenju dokazi, ki jih je predložila, niso zadostni, da bi z njimi uspela dokazati dejansko življenje v tem obdobju.

7. Kot je razvidno iz poteka upravnega postopka, je upravna enota štela, da je tožnica izpolnjevala tudi pogoj dejanskega življenja, sicer ji ne bi izdala zagotovila. Pri tem pa sodišče ugotavlja, da je v postopku pred upravno enoto poleg tega, da je bila tožnica zaslišana, predlagala tudi izvedbo dokazov z zaslišanjem številnih prič, ki pa jih upravna enota ni izvedla, saj je očitno štela, da je tožnica že s predloženimi dokazi uspela izkazati pogoj dejanskega življenja. Na svojem zaslišanju je navedla številne priče, ki bi lahko potrdile njeno bivanje v Sloveniji (C. C. in D. D., E, E., B. B., F. F., G. G.). Tožena stranka pa se v odločbi ni opredelila do predloga za izvedbo teh dokazov. Sodišče se s tem v zvezi ne strinja z navedbami tožene stranke, da tožnica ni predlagala zaslišanja teh prič. V zapisniku o zaslišanju na upravni enoti je namreč navedeno, da je tožnica izjavila, da ima kar nekaj družinskih prijateljev, ki bi lahko potrdili njeno bivanje v Sloveniji, pri čemer jih je izrecno naštela. Navedla je „potem predlagam še družinske prijatelje in sorodnike ...“. Ta navedba ne pomeni nič drugega kot predlog za zaslišanje prič, ki pa mu tožena stranka ni sledila, pri tem pa ni navedla razloga, zakaj ne. V kolikor je tožena stranka v postopku revizije menila, da pri upravni enoti izvedeni dokazi niso zadostni, bi se morala opredeliti do vseh ostalih predlaganih dokazov, ki niso bili izvedeni. Dokazov z zaslišanjem predlaganih prič ni izvedla in bi glede na to morala obrazložiti, zakaj jih ni izvedla, zakaj je štela, da je njihova izvedba nepotrebna. Ker tega v obrazložitvi ni, je odločba že iz tega razloga tako pomanjkljivo obrazložena, da jo je bilo treba odpraviti.

8. Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da se tožena stranka v svoji odločbi ni opredelila do dokaza z zaslišanjem stranke, ki je bil izveden dne 14. 8. 2019 pri upravni enoti. Tožnica je bila podrobno zaslišana na ustni obravnavi na upravni enoti v prisotnosti njenega pooblaščenca, kjer je zelo natančno in podrobno obrazložila svoje bivanje v Republiki Sloveniji od leta 2008 dalje. Ker se tožena stranka do tega dokaza ni opredelila, je tudi zaradi tega izpodbijana odločba tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti in je bilo tudi zaradi tega treba odločbo odpraviti.

9. Dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji se ne dokazuje le z listinskimi dokazi. V skladu z drugim odstavkom 164. člena ZUP se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru. To pomeni, da niso relevantne le listine, ampak tudi izjave prič. Poleg tega je treba v skladu z 8. členom ZUP ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

10. Razen tega je tožena stranka v odločbi navedla, da iz potrdila LPP izhaja zgolj to, da je bila tožnici izdana kartica. To pa je po presoji sodišča v nasprotju z vsebino potrdila, iz katerega izhaja, da je bila ta kartica tudi uporabljena za prevoz z mestnimi avtobusi v obdobju od 1. 8. 2009 do 23. 8. 2019. 11. Poleg tega tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da iz izjav prič A. A. in B. B. izhaja, da nista navedla točnega datuma, kdaj se je tožnica preselila v Republiko Slovenijo ter da ena priča navaja zimo 2008, druga pa november ali december 2008 in da nobena od prič v svoji izjavi ni navedla, na kakšen način je imenovana izpolnjevala svoje življenjske interese. Vendar je po presoji sodišča pri tem treba upoštevati, da gre zgolj za predloženi pisni izjavi oseb, ki nista bili zaslišani pred upravnim organom na ustni obravnavi. Če je tožena stranka štela, da ti dokazili iz opisanih razlogov ne zadostujeta, bi morala sama izvesti dokaz z zaslišanjem navedenih prič na ustni obravnavi, kjer bi lahko razčistila tisto, kar se ji je zdelo v izjavah pomanjkljivo. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZUP je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Skladno s prvim odstavkom 139. člena ZUP pa lahko uradna oseba, ki vodi postopek, med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso bila navedena.

12. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločba pomanjkljivo obrazložena, ker se tožena stranka do predlaganih dokazov ni opredelila, zaradi česar jo je bilo treba že iz tega razloga odpraviti, razen tega pa je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V kolikor tožena stranka ne sledi navedbam tožnice, da je od leta 2008 dalje prebivala v Republiki Sloveniji oziroma da njeni dokazi za kaj takega ne zadostujejo, se potem postavi vprašanje, kje pa naj bi tožnica v tem času dejansko prebivala. Tožena stranka po drugi strani ni izkazala, da naj bi tožnica v spornem obdobju prebivala v neki drugi državi.

13. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi pomanjkljive obrazložitve odločbe in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ker je sodišče tožbi ugodilo že zaradi zgoraj opisanih razlogov, se do drugih navedb strank ni opredeljevalo.

14. Sodišče je v obravnavni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V takem primeru pa prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1 daje sodišču pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

**K točki II izreka:**

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.