Jedro

Škoda, ki se jo da denarno ovrednotiti, je nadomestljiva.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica od toženca zahtevala odstranitev električnega pastirja in prepoved njegove ponovne postavitve ter prenehanje paše konj.

2.V pravočasni pritožbi tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo sklepa, da se ugodi predlogu za zavarovanje z začasno odredbo, podredno vsaj njegovo razveljavitev. Posamezne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje tudi odgovorjeno.

3.Toženec v odgovoru predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu z 272. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju2 (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek), in če verjetno izkaže nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja drugega odstavka) ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka).

6.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje predlog za začasno odredbo zavrnilo, ker je ocenilo, da ni izpolnjen t. i. subjektivni pogoj za njeno izdajo, kakor ga opredeljujejo v prejšnji točki navedene tri alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno izhajalo iz ustaljene sodne prakse, da je treba biti pri izdaji ureditvene začasne odredbe, ki se prekriva z vsebino tožbenega zahtevka, zadržan.3 Izdati jih je treba le v izjemnih nujnih primerih: začasna ureditev spornega razmerja na način, ki se uveljavlja s predlogom, je sprejemljiva le tedaj, ko (kasnejše) sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena.4 V sodni praksi je sicer sporno, ali lahko sodišče dovoli zavarovanje z začasno odredbo tudi iz razloga po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, vendar pa je, tudi če sprejmemo stališče, da je to dopustno, pomembno, da morajo biti na strani tožeče stranke zatrjevane neugodne posledice takšne stopnje oziroma intenzivnosti, ki utemeljujejo nujnost začasnega varstva.5 Zato bo sodišče tehtanje med neugodnimi posledicami obeh strank v smislu 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ izvedlo šele, ko bi tožnik zatrjeval in izkazal obstoj hudih neugodnih posledic, ki utemeljujejo potrebnost začasnega varstva. Ko bi torej utemeljeval obstoj posledic, ki sicer ne pomenijo nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, a so dovolj hude (resno intenzivne), da upravičujejo izjemno začasno ureditev razmerja, še preden o sodišče v popolnem kontradiktornem postopku vsebinsko odloči o pravici.6

7.V predmetni zadevi je sodišče sicer ugotovilo verjeten obstoj terjatve (kot lastnica spornih nepremičnin je v zemljiški knjigi vpisana tožnica), ne pa tudi težko nadomestljive škode. V predlogu je tožnica navajala, da predstavlja težko nadomestljivo škodo naslednje: (i) onemogočena ji je uporaba spornih nepremičnin za košnjo in opravljanje kmetijske dejavnosti; (ii) košnja trave in njeno spravilo sta časovno vezana dejavnost, zato dejstvo, da ne more kositi, lahko predstavlja nenadomestljivo izgubo za konkretno sezono, ki je z izvršitvijo sodbe kasneje ne bo mogoče nadomestiti; (iii) seno, ki bi bilo pridelano na spornem travniku, bo treba kupiti na trgu, kar znese okvirno 1200 EUR na sezono, oz. bo treba najeti podobno kmetijsko površino, kar znese cca 900 EUR letno, vse skupaj pa predstavlja 2000 do 2100 EUR škode letno; (iv) zaradi paše konj bo poškodovana travnata ruša; (v) sodni postopki so dolgi, zato bo do pravnomočne odločitve škoda presegla 20.000 EUR.

8.Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je vso to zatrjevano škodo mogoče denarno ovrednotiti (kar je končno naredila v predlogu za zavarovanje že tudi sama tožnica) in je zato v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče šteti za težko nadomestljivo. Prav tako pa zatrjevane neugodne posledice niso takšne stopnje oziroma intenzivnosti, da bi narekovale nujnost začasnega varstva (in posledično zahtevale od sodišča tehtanje med neugodnimi posledicami obeh strank v smislu 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ).

9.Pritožba sicer navaja, da ne gre za denarno nadomestljivo škodo. Trdi, da izgube košnje trave, ki je neponovljiva sezonska dejavnost, denarna odškodnina ne bo mogla sanirati v naravni obliki, ampak le denarno, kar pa je težka nadomestljivost. Tožnica razlogov za takšno stališče ne pojasni.

10.Nadalje pritožba trdi, da je z zavrnitvijo predloga sodišče omogoča tožencu, da še naprej nemoteno uporablja nepremičnine tožnice, kar bo trajalo še več let, s tem pa ustvarja položaj, kot če bi toženec dobil spor ter mu omogoča protipravno ravnanje. Tak sklep je v nasprotju z načelom učinkovitega sodne varstva (23. člen Ustave RS).

11.Rešitev za nastalo situacijo je ponudila že sama tožnica in sicer je ta rešljiva bodisi z nakupom ustrezne količine sena bodisi z najetjem drugega travnika. To v predlogu zatrjuje tudi tožnica, ki je škodo, ki jo bo po lastnih navedbah utrpela zaradi ravnanja toženca, tudi denarno ovrednotila. Tudi škoda, ki bo po zatrjevanju tožnice zaradi paše konj nastala na travniku, se da denarno ovrednotiti in naknadno izterjati. Tožnica ni pojasnila, v čem bi bila izjemnost ravno trave s spornega travnika - le v takem primeru bi bilo mogoče govoriti o nenadomestljivi škodi. Tožnica navaja tudi, da bo užitkar škodo, ki jo bo utrpel iz razloga, ker ne bo mogel kositi travnika, terjal od tožnice, a vendar je tudi to škodo mogoče denarno ovrednotiti. Trajanje sodnih postopkov ne vpliva na to, da bi postala škoda (ki jo je mogoče denarno ovrednotiti) nenadomestljiva oz. težko nadomestljiva. Škoda, ki se jo da denarno ovrednotiti, pa je vedno nadomestljiva. Tožnica sicer trdi, da izgubljenega kmetijskega pridelka za pretekle sezone ni mogoče nadomestiti z denarno odškodnino, a tega stališča prepričljivo ne pojasni.

12.Ko pritožba govori o kršitvi načela učinkovitega sodnega varstva, je treba pojasniti, da je ključna narava ureditvene začasne odredbe, katere izdaja ne sme biti pravilo, ampak izjema, ko gre res za utemeljene razloge, ki terjajo začasno ureditev razmerja, še preden o sodišče v popolnem kontradiktornem postopku vsebinsko odloči o pravici. Takih razlogov v obravnavanem primeru ni, saj se je ugotovilo, da je škoda, ki brez začasne odredbe lahko nastane tožnici, brez težav nadomestljiva. Zato ni mogoče govoriti o kršitvi tožničinih ustavnih pravic.

13.Po ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na ugotovitvi, da postopek še ni končan.

-------------------------------

1 Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2 Uradni list RS, št. 51/98, s spremembami.

3 Stališče sodne prakse korenini v odločbi Ustavnega sodišča št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 in je razčlenjeno v sklepu Vrhovnega sodišča II Ips 105/2008 z dne 26. 6. 2008.

4 VSL Sklep I Cp 1389/2025.

5 VSL Sklep I Cp 1490/2025.

6 VSL Sklep I Cp 1457/2025.