Jedro

Vsak od pravnih naslednikov umrlega upravičenca, kateremu je bil podržavljen solastninski delež na nepremičnini, je upravičen za vložitev zahteve za denacionalizacijo in to v korist vseh pravnih naslednikov, ki pridejo v poštev za uveljavljanje tega istega prejšnjemu lastniku podržavljenega premoženja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor RS, št... z dne 18.4.1995.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ Sekretariat za urejanje prostora občine ... je na podlagi 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel zahtevo za denacionalizacijo stanovanjske hiše v Ljubljani, ki jo je vložila J.Z. dne 28.2.1994. Ugotovil je, da je zahteva vložena prepozno, saj je bila vložena po 7.12.1993. Upravni organ ni sledil tožničini trditvi, da je zahteva vložena pravočasno na podlagi 2. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 in 31/93,- ZDen), ker naj bi upravičenec J.K. vložil zahtevo v korist vseh upravičencev, v zadevi pa gre za denacionalizacijo nepremičnine, ki je v solastnini vsakega solastnika do 1/40 idealnega deleža. V obrazložitvi sklepa je prvostopni upravni organ navedel, da po določbi 2. odstavka 64. člena ZDen šteje pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Pravica vsakega idealnega solastnika na vrnitev podržavljenega premoženja je individualna, in zahteve enega izmed solastnikov ni mogoče šteti, da je vložena v korist ostalih solastnikov. Zato je vsak solastnik oziroma njegovi dediči upravičen le do vrnitve svojega idealnega solastniškega deleža na nepremičnini oziroma idealnega solastninskega deleža, ki bi šel njegovemu pravnemu predniku.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo navedeni sklep prvostopnega organa odpravila in zadevo vrnila v ponovni postopek. V obrazložitvi svoje odločbe je tožena stranka navedla, da določba 2. odstavka 64. člena ZDen velja za vse upravičence, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Ker gre v tem primeru za solastnino, katere predmet ni fizično razdeljen ampak le idealno in je le eno od upravičenj (razpolagalno upravičenje) v določeni meri samostojno, glede ostalih pa obstaja skupnost solastnikov, je treba po mnenju tožene stranke sprejeti oceno, da je solastninska pravica enotna, kar bi pomenilo, da se pravočasno vložena zahteva ostalih prejšnjih solastnikov šteje tudi v korist J.Z. V tožbi tožnik navaja, da je zavezanec v denacionalizacijski zadevi nepremičnine v Ljubljani, ki je z upravičenci, ki so v roku vložili zahtevke, že sklenil poravnavo in svojo obveznost tudi izpolnil. J.Z. je zahtevo vložila po roku, po 7.12.1993, J.K. pa je v svoji zahtevi uveljavljal izključno le svoj idealni delež, zato se zahteva ne nanaša tudi na delež Z. Njena pravica s takim zahtevkom ni bila varovana, saj pomeni idealni delež na nepremičnini individualno pravico, s katero lahko lastnik prosto razpolaga. Razlikovanje med subjekti, kot sledi iz odločitve tožene stranke, na tiste solastnike, ki imajo lastninsko pravico na stvari, ki je v naravi določena, in tiste, katerih deleži v naravi niso fizično razdeljeni, ter povezovanje tega dejstva z varovanjem roka za vložitev zahteve, bi po njegovem mnenju pomenilo privilegiranje solastnikov, kar pa ni namen zakona. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev neutemeljene tožbe. Sicer pa tudi dvomi ali je Sklad lahko tožnik v navedeni zadevi, glede na vsebino izpodbijane odločbe, saj z odpravo prvostopnega sklepa ni mogla biti kršena njegova pravica ali na zakon oprta neposredna korist. Tožba je utemeljena.

Tožnik v upravnem sporu je lahko vsak posameznik in vsaka pravna oseba, organizacija, skupina oseb, naselje ipd., ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist z upravnim aktom kršena (12. člen Zakona o upravnih sporih - ZUS). Z razlogi, navedenimi v tožbi o tem, da je tožnik zavezanec, ki je z upravičenci že sklenil poravnavo in svojo obveznost tudi izpolnil, tožnik po presoji sodišča izkazuje aktivno legitimacijo za sprožitev upravnega spora.

Po presoji sodišča je stališče tožene stranke glede 2. odstavka 64. člena ZDen zmotno. Po 1. odstavku 8. člena ZDen se kot premoženje po tem zakonu štejejo poleg kapitalskih deležev osebnih ali kapitalskih družb tudi premične in nepremične stvari, ki so bile podržavljene prejšnjim lastnikom ali solastnikom, torej lastninska ali solastninska pravica na premični ali nepremični stvari. Po določbi 2. odstavka 61. člena ZDen ima pravico (upravičenje) do vložitve zahteve upravičenec (prejšnji lastnik ali solastnik nepremičnine) oziroma njegovi pravni nasledniki, če je prejšnji lastnik umrl. Te osebe so po 2. odstavku 64. člena ZDen upravičenci za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. Glede določenega podržavljenega premoženja (lastnine ali solastninskega deleža na nepremičnini) ima pravico do vložitve zahteve le njegov prejšnji lastnik ali pa njegovi pravni nasledniki. Če je teh pravnih naslednikov več, je pravočasno vložena zahteva enega od njih v korist vseh. Pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist "vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic", je mogoča v vseh primerih, v katerih bi katerikoli od teh upravičencev (upravičenih vlagateljev zahteve) lahko vložil zahtevo za denacionalizacijo glede tega, prejšnjemu lastniku podržavljenega premoženja, to pa je mogoče le med pravnimi nasledniki glede premoženja njihovega pravnega prednika. Saj je prejšnji lastnik, ki mu je bil podržavljen njegov solastninski delež, upravičen za vložitev zahteve za denacionalizacijo njegovega premoženja (njegovega solastninskega deleža na stvari), ne pa tudi za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno drugemu.

Ker se v obravnavanem primeru J.Z. sklicuje, da je J.K. pooblastila za vložitev zahteve, bo treba še ugotoviti, ali je J.K. res vložil zahtevo za denacionalizacijo za J.Z., kot njen pooblaščenec.

Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je izpodbijana odločba nezakonita. Sodišče jo je odpravilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena ZUS, ki jo je v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) uporabilo kot republiški predpis.