Jedro

Zgolj navedba razloga za opravičilo za izostanek z glavne obravnave ne zadošča.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni M. B. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Celju je bil obsojeni M. B. v ponovljenem sojenju spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja po 270. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen dva meseca zapora, nato pa mu je na podlagi prvega odstavka 47. člena KZ v zvezi z 2. točko drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen pet mesecev zapora in eno leto preizkusne dobe. Obsojenec je dolžan plačati stroške kazenskega postopka in sodno takso ter povrniti potrebne izdatke vseh treh oškodovancev in potrebne izdatke in nagrado pooblaščencev oškodovanega A. B. Sodišče je oškodovance z njihovimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da „v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ali pa samo odločbo višjega sodišča in zadevo vrne v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču oziroma se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona“.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da so bili podani pogoji za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti ter da v spisu ni uradnega zaznamka o razgovoru z obsojencem, ki bi moral biti izločen. Zato vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP navaja, da je bila celotna glavna obravnava dne 20. 9. 2010, 20. 10. 2010 in 13. 1. 2011 opravljena brez oseb, katerih navzočnost je na glavni obravnavi obvezna. Sodišče je namreč odločilo, da glavno obravnavno opravi v obsojenčevi nenavzočnosti kljub njegovim opravičilom. Po vložnikovem mnenju je obsojenec sodišču posredoval ustrezna, obrazložena in verodostojna dokazila, ki bi morala privesti do preložitve naroka. Prav tako vložnik meni, da bi sodišče moralo izdati sklep o sojenju v nenavzočnosti. Ocene sodišča o uspešnosti opravičila pa so subjektivne, zaradi česar bi po vložnikovem stališču pri različnih sodnikih „rezultirale različne odločitve“. Vložnik nasprotuje stališču pravnomočne sodbe, da je bil obsojenec že zaslišan, saj je v obravnavanem primeru šlo za povsem novo sojenje, v katerem bi moralo sodišče vse dokaze izvesti na novo, obsojenec pa bi na primer lahko podal dopolnitev zagovora in bi oškodovancem lahko postavljal nova vprašanja. Vložnik opozarja tudi na načelo neposrednosti iz 355. člena ZKP, saj je obsojenčev zagovor v ponovljenem sojenju prebrala in ocenila druga sodnica, ne da bi pred tem obsojenca spoznala in videla. Zapis obsojenčevega zagovora s predhodnega sojenja je le sodnikov povzetek njegove izjave, katere popolno avtentičnost bi lahko zagotovili le z zvočnim in slikovnim snemanjem zaslišanja, ne pa na način, kot je bil uporabljen.

6. Enako kršitev je vložnik uveljavljal že v pritožbi. Sodišče druge stopnje je presodilo, da ta kršitev ni podana, pri čemer je obrazložilo, da so bili izpolnjeni pogoji za opravo glavne obravnave v obsojenčevi nenavzočnosti iz prvega odstavka 442. člena ZKP. Obsojenec je bil na glavno obravnavo v redu povabljen, njegov zagovornik pa v nasprotju s podatki v spisu zatrjuje nastanek opravičljivih razlogov za obsojenčev izostanek z glavne obravnave. Vabilo za glavno obravnavo z dne 20. 9. 2010 je bilo obsojencu vročeno 16. 8. 2010, obsojenčevo prošnjo za preložitev glavne obravnave zaradi dopusta med 12. 9. 2010 in 26. 9. 2010 pa je sodišče prejelo 13. 9. 2010. V zvezi z neugoditvijo sodišča obsojenčevi prošnji za preložitev naroka za glavno obravnavo dne 20. 10. 2010 je sodišče druge stopnje obrazložilo, da zagovornikove navedbe o obsojenčevi nemožnosti prilagajanja študijskih obveznosti niso utemeljene, saj iz potrdila Fakultete za pomorstvo in promet z dne 21. 10. 2010 ne izhaja, da bi imel obsojenec 20. 10. 2010 študijske obveznosti. Po presoji sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo obsojenčevi prošnji za preložitev naroka za glavno obravnavo dne 13. 1. 2011, saj je bilo vabilo na glavno obravnavo obsojencu vročeno 30. 12. 2010, njegovo prošnjo za preložitev glavne obravnave pa je sodišče prejelo šele 11. 1. 2011. V prošnji navedenega razloga za izostanek z glavne obravnave sodišče utemeljeno ni štelo za opravičen.

7. Tako stališče sodišča druge stopnje Vrhovno sodišče sprejema kot logično. Tako iz podatkov v spisu kot iz razlogov drugostopenjske sodbe je razvidno, da je obsojenec v vseh treh primerih prošnjo za preložitev naroka posredoval sodišču le nekaj dni pred narokom za glavno obravnavo. V dokazilih, ki naj bi opravičevala njegovo odsotnost, je obsojenec le posplošeno navajal razloge, zaradi katerih na razpisanih narokih ne bo mogel biti navzoč. V prošnji za preložitev naroka za glavno obravnavo, razpisano za 18. 8. 2010, nato pa preklicano in razpisano za 20. 9. 2010 (preklic je bil obsojencu vročen 16. 8. 2010) je obsojenec kot opravičilo navedel, da je do nadaljnjega na bolniškem dopustu. Ta podatek je sodišče preverilo pri obsojenčevi zdravnici, ki je v potrdilu z dne 17. 8. 2010 navedla, da bo obsojenec v bolniškem staležu verjetno do 31. 8. 2010 ter da meni, da bi obsojenec lahko bil sposoben sodelovati na glavni obravnavi. V nadaljnjem opravičilu v zvezi z narokom za glavno obravnavo 20. 9. 2010, ki ga je sodišče prejelo 13. 9. 2010, je obsojenec navedel, da bo od 12. 9. 2010 do 26. 9. 2010 na dopustu na Hrvaškem, potrdila o rezervaciji pa ne more predložiti, ker bo nastanjen v prijateljevem apartmaju. Kot razlog za odsotnost z naroka za glavno obravnavo dne 20. 10. 2010 je obsojenec v opravičilu, ki ga je sodišče prejelo 18. 10. 2010, navedel, da ima na dan glavne obravnave študijske obveznosti. Iz Potrdila Fakultete za pomorstvo in promet z dne 21. 10. 2010 je razvidno, da je obsojenec tega dne opravil vse študijske obveznosti in pridobil strokovni naziv diplomirani inženir tehnologije prometa. Prošnjo za preložitev naroka za glavno obravnavo z dne 13. 1. 2011 je sodišče prejelo 11. 1. 2011, obsojenec pa je v svoji vlogi kot opravičilo za odsotnost navedel, da bo 13. 1. 2011 v Beogradu na silvestrovanju, potrdila pa ne more predložiti, ker bo nastanjen pri ženinih sorodnikih. Vrhovno sodišče je v več odločbah obrazložilo (na primer v sodbah I Ips 39654/2010 z dne 3. 2. 2011, I Ips 232/98 z dne 4. 3. 2004, I Ips 391/2008 z dne 23. 10. 2008 in drugih), da zgolj navedba razloga za opravičilo za izostanek z glavne obravnave ne zadošča. Sodišče je tisto, ki opravičilo oceni kot sprejemljivo, zato je obdolženec tisti, ki mora navesti konkretne razloge, zaradi katerih na glavno obravnavo ne bo mogel pristopiti, in za to predložiti ustrezna dokazila, da jih sodišče lahko preveri. Glede na zgoraj navedeno vsebino obsojenčevih prošenj in njim priloženih potrdil sta nižji sodišči utemeljeno presodili, da je bil obsojenec neupravičeno odsoten z glavne obravnave. S posplošenimi navedbami o razlogih za odsotnost, ko obsojenec v prošnjah ni navedel simptomov bolezni ali diagnoze, ko ni konkretiziral študijskih obveznosti (na primer izpit, predavanja, zagovor diplome ipd.) in ko ni predložil nobenih potrdil o dogovorjenem dopustu, obsojenec ni zadostil dokaznemu bremenu, s katerim bi izkazal opravičljivost svojih izostankov.

8. Neutemeljeno je tudi nadaljnje vložnikovo zatrjevanje, da obsojenec ni bil zaslišan ter da je bila njegova navzočnost na glavni obravnavi nujna. V obravnavanem primeru gre za ponovljeno sojenje, obsojenec pa je podal svoj zagovor v prvem sojenju na glavni obravnavi dne 8. 11. 2005. V ponovljenem sojenju so bili izvedeni isti dokazi kot v prvem sojenju, obsojenec je bil na glavni obravnavi v prvem sojenju ves čas prisoten, v ponovljenem sojenju je obtožbeni očitek obsojencu ostal nespremenjen (iz opisa so bili izpuščeni očitki, ki so se nanašali na soobdolženega policista M. B.), na glavni obravnavi je bil tako v prvem kot v ponovljenem sojenju ves čas prisoten obsojenčev zagovornik. Ob takih ugotovitvah Vrhovno sodišče zaključuje, da je bila presoja nižjih sodišč o tem, da je bil obsojenec že zaslišan ter da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna, zaradi česar so izpolnjeni pogoji za sojenje v njegovi nenavzočnosti iz prvega odstavka 442. člena ZKP, logična in skladna z zakonom. S tem pa tudi ni utemeljena vložnikova trditev o kršitvi načela neposrednosti iz prvega odstavka 355. člena ZKP. Obsojenec je z lastnim ravnanjem konkludentno pokazal, da na glavni obravnavi ne želi biti prisoten (kljub temu, da je v vseh prošnjah za preložitev glavne obravnave navajal, da bi rad bil navzoč na glavni obravnavi), zato je sodišče utemeljeno prebralo njegov zagovor. Vložnikovih navedb, da bi obsojenec, če bi bil prisoten na glavni obravnavi, lahko dopolnil zagovor in oškodovancem postavljal nova vprašanja, Vrhovno sodišče ni moglo presoditi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik namreč ne konkretizira, kako naj bi obsojenec dopolnil zagovor ter katera pravno relevantna vprašanja bi želel postaviti oškodovancem, poleg tega pa tudi ne opredeli, kako naj bi očitana kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe.

9. Po vložnikovem stališču se v sodnem spisu nahaja uradni zaznamek o izjavi osumljenca z dne 25. 1. 2002, ki bi na podlagi določb 83. člena ZKP moral biti izločen. Ob navajanju besedila določb četrtega odstavka 148. člena ZKP in drugega odstavka 83. člena ZKP vložnik zaključuje, da v spornem uradnem zaznamku manjkata pravni pouk in izjava osumljenca o tem, ali se želi izjaviti o kaznivem dejanju. Zato bi ta listina morala biti izločena iz spisa ne glede na njeno vsebino. Čeprav se sodba formalno na to listino ne sklicuje, je bila sodeča sodnica seznanjena z njeno vsebino in s tem „okužena“, kar po vložnikovem mnenju nedvomno vpliva na odločitev sodišča. 10. Po pregledu spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se v spisu nahaja uradni zaznamek o zbranih obvestilih od osumljenca z dne 25. 1. 2002, v katerem je izjava policista S. B. Slednji v nadaljevanju obravnavanega kazenskega postopka ni bil obravnavan ne kot osumljenec ne kot obdolženec, na njegovo izjavo, dano policistom, se izpodbijana pravnomočna sodba ne opira. Izjava osumljenega M. B. pa je bila s sklepom Okrajnega sodišča v Celju K 311/2002 z dne 30. 7. 2002 izločena, prav tako se izpodbijana pravnomočna sodba, kot ugotavlja že sam vložnik, na obsojenčevo izjavo, dano policistom, ne opira, zato so vložnikove navedbe v zvezi s kršitvijo 83. člena ZKP neutemeljene.

11. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Po podatkih prvostopenjske sodbe je obsojenec zaposlen in lastnik nepremičnine, zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, to je sodno takso.