Jedro

Republika Slovenija bi morala na podlagi 46. člena ZBPP stroške, če jih nasprotna stranka ni plačala sama, od nje izterjati. Na podlagi 48. člena ZBPP je namreč upravičenec do BPP dolžan povrniti le stroške, ki jih Republika Slovenija ne bi izterjala. To pa pomeni, da bi Republika Slovenija morala znesek plačanih stroškov iz naslova BPP od nasprotne stranke terjati. Če jih ni terjala, po presoji sodišča tudi kasnejša nemožnost izterjave ne more pomeniti, da je obveznost vračila stroškov, plačanih iz naslova BPP, prešla na upravičenca do BPP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 156/2009 z dne 8. 7. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 71,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani odločil, da mora tožnik v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe vrniti prejeto BPP v znesku 504,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila tožniku z odločbo z dne 23. 4. 2009 odobrena BPP za pravno svetovanje in zastopanje ter kot oprostitev stroškov postopka v delovnem sporu zoper delodajalca zaradi izplačila odškodnine za poškodbo, nastalo pri delu, ki se je obravnavala pod. opr. št. I Pd 1419/2008. Organ za BPP je ugotovil, da je sodišče iz naslova odobrene BPP na podlagi sklepa z dne 29. 9. 2009 izvedencu medicinske stroke izplačalo 504,66 EUR, na podlagi sodb Delovnega in socialnega sodišča I Pd 1419/2008 z dne 9. 6. 2009 in Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 161/2009 z dne 27. 1. 2010 pa je bila tožena stranka, tj. delodajalec, upravičencu do BPP, tj. tožniku, dolžna plačati odškodnino v višini 3.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka. Odločitev, da je tožnik Republiki Sloveniji dolžan povrniti znesek, izplačan izvedencu iz naslova BPP, je organ oprl na 48. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ker izterjava tega zneska od delodajalca ni mogoča, tožnik pa na poziv organa, naj sporoči, ali mu je izplačal prisojeni znesek, ni odgovoril kljub temu, da je bil opozorjen, da se bo v tem primeru štelo, da je prisojeni znesek prejel. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi morala toženka v skladu s 46. členom ZBPP stroške izterjati od nasprotne stranke. Izpodbijana odločitev naj bi bila napačna tudi zato, ker tožnik po sodbi Delovnega in socialnega sodišča I Pd 1419/2008 ni prejel plačila ne iz naslova glavnice ne iz naslova obresti. Navaja, da je sicer vložil predlog za dovolitev izvršbe, vendar ne za stroške pravdnega postopka, in da je Okrajno sodišče v Ljubljani predlagano izvršbo tudi dovolilo, da pa je s sklepom z dne 11. 9. 2012 izvršbo po organizacijah za plačilni promet ustavilo, ker so računi tožene stranke iz omenjene sodbe zaprti, izvršitelj pa je v svojem delnem poročilu z dne 6. 9. 2011 sporočil, da dolžnik, tj. družba A. d. o. o., nima rubljivih predmetov. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo po vsebini ponavlja razloge, ki jih je organ za BPP navedel že v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Po prvem odstavku 48. člena ZBPP je upravičenec do BPP, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, Republiki Sloveniji dolžan povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je organ za BPP upošteval, da Republika Slovenija stroškov za izvedenca, ki so bili plačani iz naslova odobrene BPP, na podlagi 46. člena ZBPP ni izterjala in da izterjava ni več mogoča. Tožniku pa je vrnitev prejete BPP naložil na podlagi prvega odstavka 48. člena ZBPP, ker je ugotovil, da je tožnik na podlagi sodbe, s katero je delno uspel v delovnem sporu, prejel prisojeni znesek.

Tožnik sicer v sodbi zatrjuje, da prisojenega zneska ni prejel, vendar je ta trditev nedovoljena tožbena novota, zato je v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je bil namreč v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pozvan, naj sporoči, ali mu je tožena stranka izplačala prisojeni znesek, pa na ta poziv ni odgovoril, čeprav je bil opozorjen, da se bo, če nanj ne bo odgovoril, štelo, da je ta znesek prejel. Kljub temu pa po presoji sodišča zgolj ugotovitev, da Republika Slovenija obravnavanih stroškov ni izterjala od nasprotne stranke in da to ni več mogoče, ne zadošča za odločitev, da je te stroške dolžan povrniti upravičenec do BPP. Terjatev iz naslova stroškov, izplačanih za BPP, namreč po prvem odstavku 46. člena ZBPP preide na Republiko Slovenijo. V obravnavanem primeru je bila ta terjatev Republiki Sloveniji priznana tudi s sodbo, s katero je tožnik uspel v delovnem sporu.

Zato sodišče pritrjuje tožbenemu stališču, da bi morala Republika Slovenija na podlagi 46. člena ZBPP stroške, če jih nasprotna stranka ni plačala sama, od nje izterjati. Na podlagi 48. člena ZBPP je namreč upravičenec do BPP dolžan povrniti le stroške, ki jih Republika Slovenija ne bi izterjala. To pa pomeni, da bi Republika Slovenija morala znesek plačanih stroškov iz naslova BPP od nasprotne stranke terjati. Če jih ni terjala, pa po presoji sodišča tudi kasnejša nemožnost izterjave ne more pomeniti, da je obveznost vračila stroškov, plačanih iz naslova BPP, prešla na upravičenca do BPP.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi Republika Slovenija plačilo terjatve terjala, čeprav organ za BPP v 7. točki obrazložitve navaja, da sodišču prisojenih stroškov ni uspelo izterjati. V 5. točki obrazložitve namreč ugotavlja le, da teh stroškov nasprotna stranka, tj. tožena stranka iz delovnega spora, ni plačala, in da izterjava ni mogoča, ker je tožena stranka v stečajnem postopku, ti stroški pa v stečajnem postopku niso bili prijavljeni. Organ za BPP torej ni ugotavljal, ali je Republika Slovenija svojo terjatev, ki jo ima do nasprotne stranke po prvem odstavku 46. člena sploh terjala v skladu z drugim odstavkom istega člena.

Glede na navedeno je sodišče zaradi nepravilne razlage materialnega prava (posledično je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika, ki ureja višino povračila stroškov postopka v primeru, kadar je zadeva rešena na seji in stranko v postopku zastopa odvetnik, bi bil tožnik v obravnavnem primeru upravičen do povračila 285 EUR. Ker pa je v tožbi priglasil nagrado za postopek in 22 % DDV v skupni višini 71,98 EUR, mu je sodišče priznalo stroške v navedenem znesku, saj bi v nasprotnem odločilo preko zahtevka. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).