Jedro

Tožnik v spornem obdobju ni imel pravice do invalidnine za telesno okvaro. Ker mu je tožena stranka tudi v tem obdobju invalidnino, kljub odločitvi, da do le-te ni več upravičen, še nadalje izplačevala, je prišlo do preplačila. Ker je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka tožniku izplačevala invalidnino za telesno okvaro, je tožnik toženi stranki vtoževani znesek dolžan vrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 1. 2011 in št. ... z dne 5. 8. 2010. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da mu je bila v letu 2005 priznana pravica do invalidnine za telesno okvaro v višini 60 %, zaradi posledic operacije na srcu. Zoper odločitev se je pritožil, vendar le v zvezi z obdobjem prejemanja invalidnine. V letu 2010, ko je imel nov postopek, pa mu je bilo rečeno, da mu invalidnina ni pripadala. S tem se ne strinja, kakor tudi ne z odločitvami tožene stranke, da pri tožniku zdravljenje ni končano. Za povrnitev zahtevanega zneska je bila vložena celo izvršba, nekaj pa je že plačal. Toženo stranko je prosil za odpis oziroma za plačilo v obrokih, vendar mu ni bilo ugodeno. Vztraja pri tem, da mu pripada invalidnina za telesno okvaro.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 25. 1. 2011, s katero je bilo delno ugodeno tožnikovi pritožbi, vloženi zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 8. 2010. Drugostopenjski organ je omenjeno odločbo odpravil ter odločil, da je na podlagi odločbe št. ... z dne 8. 12. 2005 bilo ugotovljeno, da je dajatev, invalidnina za telesno okvaro v obdobju od 11. 8. 2007 do 30. 4. 2010 preveč izplačana ter da je nastalo preplačilo v znesku 1.442,93 EUR. Tožniku je bilo naloženo, da neupravičeno izplačani znesek povrne toženi stranki v roku 24-ih mesecev od prejema odločbe. Po preteku tega roka pa se bodo zaračunavale zamudne obresti ter izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika. Drugostopenjski organ je pri odločanju o vloženi pritožbi upošteval, da je del zahtevka zastaran, kajti po prvostopenjski odločbi z dne 4. 7. 2005 bi moral tožnik toženi stranki vrniti znesek 2.242,54 EUR in sicer za obdobje od 1. 1. 2006 do 30. 4. 2010. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku z odločbo št. ... z dne 7. 6. 2005 priznala pravico do invalidnine za 60 % telesno okvaro za čas od 27. 5. 2005 dalje. Z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 8. 12. 2005 pa je bila v reviziji prvostopenjska odločba spremenjena tako, da je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro, pri čemer sprememba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji odločbe. Omenjena odločba je postala pravnomočna. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožnik od 1. 1. 2006 dalje ni imel pravice do invalidnine za telesno okvaro. Ker pa mu je tožena stranka v obdobju od 1. 1. 2006 do 30. 4. 2010 invalidnino, kljub odločitvi, da do le-te ni več upravičen, še nadalje izplačevala, je prišlo do preplačila v skupnem znesku 2.242,54 EUR oziroma kot to izhaja iz drugostopenjske odločbe tožene stranke, ki je upoštevala zastaranje, 1.442,93 EUR. V zadevi je sporno, ali je navedeni znesek tožnik dolžan vrniti toženi stranki.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v spornem obdobju, v 275. členu določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih, sedaj Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imela tožena stranka podlago za svojo odločitev v prej citirani določbi ZPIZ-1. Za presojo sporne zadeve je poleg prvega odstavka 275. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti tudi določbe OZ, na uporabo katerega odkazuje prej citirana določba. Po prvem odstavku 190. člena OZ mora pridobitelj ob prehodu premoženja, ki nima pravne podlage, to premoženje vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitev vrednosti nastane tudi, če nekdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).

V sporni zadevi je odpadla pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka tožniku izplačevala invalidnino za telesno okvaro. Bistvena za razsojo sporne zadeve je namreč dokončna in pravnomočna odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 12. 2005, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima več pravice do invalidnine za telesno okvaro, s tem da omenjena odločitev učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca, po izdaji omenjene odločbe. Glede na to, da med strankama ni sporna višina zneska, ki je bil tožniku izplačan, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil sporni znesek tožniku izplačan brez pravne podlage in ga je zato dolžan vrniti toženi stranki.

Glede ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje, ali obstaja pri tožniku telesna okvara, pa pritožbeno sodišče poudarja, da za presojo sporne zadeve ni odločilno vprašanje obstoja telesne okvare. V primeru, da je tožnik menil, da je bila odločitev tožene stranke, kot je razvidna iz odločbe št. ... z dne 8. 12. 2005 nepravilna, bi moral omenjeno odločbo že tedaj izpodbijati pred sodiščem. Tako pa je odločba postala pravnomočna. Pravnomočnost pa zavezuje tako stranki, kot tudi sodišče. Glede načina, kako bo preplačilo povrnjeno toženi stranki, pa je odločitev o tem prepuščena toženi stranki.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.