Jedro

Za ugotovitev elementov očitane hujše kršitve delovne obveznosti iz 1. točke 1. odstavka 45. člena ZDDO pristojni disciplinski organ ni dolžan ugotavljati kazenske odgovornosti niti kot predhodnega vprašanja, saj v navedeni zakonski določbi ni predpisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. V zvezi z ugotavljanjem zastaranja vodenja disciplinskega postopka (67. člen ZTPDR) je delovno sodišče pooblaščeno ugotavljati, ali imajo kršitve delovne obveznosti značilnosti kaznivega dejanja, kar pomeni, da je pooblaščeno ugotavljati znake kaznivega dejanja, ki so pogoj za ugotovitev, da je delavec storil hujšo kršitev delovne obveznosti. Zato je iz 1. točke 1. odstavka 45. člena ZDDO pojem: "pomeni kaznivo dejanje" razlagati kot značilnosti oziroma znake kaznivega dejanja (sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 260/2000 in 48/99). Zadošča ocena disciplinskega organa, ki vodi disciplinski postopek, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, ni pa potrebna niti uvedba kazenskega postopka niti izdaja pravnomočne kazenske sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja pogojno odloži za dobo treh let in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Tožnik je dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 47.250,00 SIT. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba poudarja, da je sodba preuranjena, saj zoper tožnika ni bila vložena obtožba, niti obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe in goljufije. Sam sum še ne pomeni izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja. Zato niso podani znaki očitane hujše kršitve delovne obveznosti. Sodišče je prejudiciralo zadevo za katero je pristojno drugo sodišče v kazenskem postopku. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, ker v celoti soglaša z izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožnika pa pritožbeno sodišče navaja: Kazenski in disciplinski postopek sta dva ločena in samostojna postopka, ki jima je lahko skupno le to, da je prepovedano dejanje (ravnanje) isto. Dejanje s katerim je storjena kršitev delovne obveznosti ima lahko tudi znake kaznivega dejanja - kar pa ne pomeni, da odločitev o disciplinski odgovornosti pomeni tudi odločitev o kazenski odgovornosti storilca. Za ugotovitev elementov očitane hujše kršitve delovne obveznosti iz 1. točke 1. odstavka 45. člena ZDDO pristojni disciplinski organ ni dolžan ugotavljati kazenske odgovornosti niti kot predhodno vprašanje, saj v navedeni zakonski določbi ni predisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopke ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno kazensko sodbo. V zvezi z ugotavljanjem zastaranja vodenja disciplinskega postopka (67. člen ZTPDR) je delovno sodišče pooblaščeno ugotavljati ali imajo kršitve delovne obveznosti značilnosti kaznivega dejanja, kar pomeni, da je pooblaščeno ugotavljati znake kaznivega dejanja, ki so pogoj za ugotovitev, da je delavec storil hujšo kršitev delovne obveznosti. Zato je iz 1. točke 1. odstavka 45. člena ZDDO pojem: "pomeni kaznivo dejanje" razlagati kot značilnosti oziroma znaki kaznivega dejanja (sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 260/2000 in 48/99). Zadošča ocena disciplinskega organa, ki vodi disciplinski postopek, ali ima kršitev znake kaznivega dejanja, ni pa potrebna niti uvedba kazenskega postopka niti izrek pravnomočne kazenske sodbe, za kar se zavzema pritožba. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zakonito izrekla najstrožji disciplinski ukrep za storjeno hujšo kršitev delovne obveznosti po 1. točki 1. odstavka 45. člena ZDDO. Pritožbeno sodišče zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi ter jih zato v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. Zaradi tega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišče prve stopnje (353. člen ZPP). Določbe ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na temelju 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).