Jedro

Tožnik, ki je imel položaj poveljujočega častnika v strukturi JA, je predstavljal nevarnost za varnost in obrambo države, ne glede na njegova posamična dejanja in ne glede na to, da pri sami agresiji neposredno ni sodeloval.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bil tožnik polkovnik bivše JA in aktivni udeleženec agresije JA na Republiko Slovenijo, da je s svojim ravnanjem kot predstavnik JA v času pogajanj, med predstavniki Pokrajinskega štaba TO za Dolenjsko in JA, nasprotoval predaji protiletalske oklepne brigade JA, ki je bila blokirana na avtocesti pri Medvedjeku ter je zaradi tega svojega ravnanja soodgovoren za tragičen razvoj dogodkov, ki so imeli za posledico izgubo življenj in nastalo materialno škodo. Pridobitev državljanstva Republike Slovenije bi zato po oceni tožene stranke pomenila nevarnost za varnost in obrambo države hkrati pa tudi za javni red, saj bi povročila zgražanje in negodovanje državljanov Republike Slovenije na celotnem območju Dolenjske. Ugotavlja, da je podan dejanski stan za uporabo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 30/91-I) in sklicujoč se na diskrecijsko pravico zavrača tožnikovo vlogo, s katero je tožnik uveljavljal pridobitev državljanstva po 1. odstavku 40. člena navedenega zakona.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita. Ne strinja se trditvijo v njeni obrazložitvi, da je aktivno sodeloval v agresiji na Republiko Slovenijo in navaja, da je bil v času agresije komandant 15. partizanske divizije, ki je obstajala le na papirju. V času agresije ni poveljeval bojnim enotam in se sploh ni bojeval, temveč je ves čas prebil v vojašnici ... To je zapustil le 1.7.1991, ko je bil po naročilu 5. vojne oblasti iz Zagreba poslan na pogajanja v Pokrajinski štab TO v ..., kjer so tekla pogajanja o vdaji protiletalsko raketne divizije pod poveljstvom majorja. Na omenjena pogajanja je prišel le z nalogo, da sporoči stališče 5. vojne oblasti iz Zagreba, da ta ne dovoli vdaje svoje enote, da pa je pripravljena svojo enoto vrniti bodisi v Karlovac, od koder je prišla, ali pa jo nastaniti v vojašnici v ... Ker je do tragičnih dogodkov na Medvedjeku prišlo že 28.6.1991, tudi ni resnična trditev v obrazložitvi izpodbijane odločbe, da je kriv za tam nastale tragične posledice. Poudarja še, da živi z družino v Novem mestu že 30 let in da je imel tako do organov civilnih oblasti kot tudi do državljanov Slovenije vedno korektne in poštene odnose, zato njegova navzočnost v mestu doslej nikogar ni motila oziroma vznemirjala. Ker ugotovitve izpodbijane odločbe niso podprte z nobenimi dokazi, predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), po katerem ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, čeprav vlagatelj izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku navedenega člena, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Ko tožena stranka v tem primeru ugotavlja obstoj razlogov nevarnosti za varnost in obrambo države, izhaja predvsem iz tožnikovega položaja, ki ga je imel v bivši JA, kot polkovnik in komandant 15. partizanske divizije, ki je spadala pod ljubljanski korpus, kar je ugotovljeno in niti ni sporno. Dalje tudi ni sporno, da navedena divizija ob agresiji na Republiko Slovenijo ni bila mobilizirana, da pa je tožnik za JA kot njen predstavnik sodeloval v pogajanjih s Pokrajinskim štabom TO za Dolenjsko o predaji protiletalske oklepne brigade JA, ki je bila blokirana na Medvedjeku, splošno pa je znano, kakšen je bil izid teh pogajanj in kakšen vpliv so imela na takratne vojne dogodke in spopade, ki se niso odvijali le na Medvedjeku in so trajali več dni. Ker je bila glede na ustroj, poveljevanje in delovanje bivše JA pogajalska funkcija lahko zaupana le osebi, ki je imela položaj poveljujočega častnika v strukturi JA in ki je bila lojalna le bivši JA, je tudi po presoji sodišča tožnik predstavljal nevarnost za varnost in obrambo države, ne glede na njegova posamična dejanja in ne glede na to, če tožnik pri sami agresiji neposredno ni sodeloval, kot sam trdi. Glede na navedeno pa je dejansko stanje v zadevi za uporabo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije že popolno ugotovljeno, tudi brez dejstev in okoliščin, ki jim tožnik oporeka in za katere navaja, da niso bile ugotovljene skladno s pravili upravnega postopka.

Ker torej sodišče ne dvomi, da obstoji dejanska podlaga za uporabo navedenega 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije in v skladnost same odločitve z namenom, za katerega je toženi stranki pooblastilo za odklonitev državljanstva dano, tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 1/91-I).