2. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., Slovenska energetska družba, d. d., Ž., ki jo zastopata B. B. in C. C., odvetnika v Z., na seji senata 19. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 349/2002 z dne 16. 3. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1513/2000 z dne 9. 1. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Tržni inšpektorat Republike Slovenije je pritožnici z več odločbami prepovedal neposredno oglaševanje tobačnih izdelkov na njenih bencinskih servisih ter ji naložil obveznost, da v določenem roku sporne oglase odstrani. Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj je vse pritožničine pritožbe zavrnilo. Pritožnica je zoper takšne odločitve upravnih organov vložila tožbo pri Upravnem sodišču, ki je vse postopke združilo ter s sodbo tožbe kot neutemeljene zavrnilo. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo pritožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev sodišč (in upravnih organov) temelji na stališču, da je pritožnica tobačne izdelke oglaševala v nasprotju z 10. členom Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (Uradni list RS, št. 57/96 in nasl. – v nadaljevanju ZOUTI), ker njenih prodajaln ni mogoče šteti za prodajalne tobačnih izdelkov, v katerih je po tretji alineji prvega odstavka 11. člena ZOUTI oglaševanje tobačnih izdelkov dovoljeno.

Pritožnica zatrjuje kršitev 2., 14., 22. in 28. člena Ustave. Nasprotuje razlagi tretje alineje prvega odstavka 11. člena ZOUTI, kot sta jo podali sodišči. Po njenem mnenju je dikcija, po kateri je prodajalna tobačnih izdelkov le tista prodajalna, v kateri je prodaja tobačnih izdelkov bistveni del njene dejavnosti, toliko nedorečena, da jo je mogoče šteti za arbitrarno. Vztraja pri svojem stališču, da je lahko pravilna le razlaga, po kateri pojem prodajalne tobačnih izdelkov zajema vse prodajalne, v katerih se tobačni izdelki prodajajo. Če bi zakonodajalec želel, da bi se izjema nanašala le na specializirane prodajalne tobačnih izdelkov, bi to po njenem mnenju v zakonu tudi izrecno zapisal, sodišče pa samo ne bi smelo uvajati dodatnih omejitev. Vrhovnemu sodišču dalje očita, da ni zavzelo stališča do njenih pritožbenih navedb. To naj bi še posebej veljalo za navedbe, da je treba pri razlagi pojma prodajalne tobačnih izdelkov upoštevati specialne predpise ter navedbe, da je abstraktno sklicevanje na "specializirane prodajalne", brez natančnejše opredelitve, kaj je s tem mišljeno, arbitrarno. Vrhovno sodišče naj bi jo s svojo razlago sporne določbe tudi postavilo v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi prodajalnami. Zato naj bi bilo sporno stališče tudi v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Glede na navedeno tudi meni, da naj bi bili v ZOUTI pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa prepovedi oglaševanja tobačnih izdelkov nedoločeni. Zato meni, da je podana tudi kršitev 28. člena Ustave. Ogrožena naj bi bila tudi pravna varnost, ki jo zagotavlja 2. člen Ustave.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega prava. Prav nepravilno uporabo materialnega prava pa pritožnica očita Vrhovnemu sodišču z zatrjevanjem, da je dalo določbi tretje alineje prvega odstavka 11. člena ZOUTI napačno vsebino. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Kršitev človekovih pravic sicer lahko pomeni sprejem očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti kot samovoljno oziroma arbitrarno, in zato v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Vrhovno sodišče je namreč pritožnici z razumnimi pravnimi argumenti pojasnilo, zakaj je prišlo z uporabo jezikovne in teleološke razlage predpisa do sklepa, da je treba za prodajalne tobačnih izdelkov šteti le tiste prodajalne, kjer se pretežno prodajajo tobačni izdelki. Pojasnilo ji je, da je treba 11. člen ZOUTI razlagati restriktivno, ker vsebuje pravila o izjemi od splošne prepovedi oglaševanja tobaka in tobačnih izdelkov, določene v 10. členu ZOUTI, sicer bi se zaobšlo namen zakona.

Dalje tudi ni utemeljen pritožničin očitek, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do njenih pritožbenih navedb, ki bi bil lahko prav tako pomemben z vidika 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče je namreč na njene bistvene pritožbene očitke odgovorilo. Sicer pa tudi ni ustavna zahteva, da bi Vrhovno sodišče v primeru, ko se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča in je ob tem že obrazložitev sodišča prve stopnje dovolj izčrpna, pritožnik pa v pritožbi ne uveljavlja novih argumentov, izčrpno ponavljalo razloge za odločitev. Razloge, zakaj je treba upoštevati določbe ZOUTI, in ne predpise o trgovini, je izčrpno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Zgolj dejstvo, da se pritožnica z odločitvijo sodišč ne strinja, pa za utemeljitev kršitve pravice iz 22. člena Ustave ne zadošča.

Kršitev načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pritožnica utemeljuje z očitki, da naj bi jo sodišče s sporno razlago postavilo v neenak položaj v primerjavi z drugimi prodajalnami. Tudi ta očitek ni utemeljen. Iz navedene pravice namreč izhaja zahteva, da sodišča, ki uporabijo zakon v konkretnih primerih, enake položaje obravnavajo enako in dosledno uporabljajo zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. Zato načela enakosti pred zakonom ni mogoče obravnavati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Za kršitev te pravice, ki se v postopkih pred sodišči kaže kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, bi torej lahko šlo, če bi sodišče enaka dejanska stanja brez navedbe utemeljenega razloga neenako obravnavalo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Pritožnica pa tudi ne zatrjuje, da bi sodišče odstopilo od ustavljene in enotne prakse in v njenem primeru odločilo drugače, kot sicer odloča v enakih primerih.

Kot pritožnica že sama ugotavlja v ustavni pritožbi, te ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na kršitev 2. člena Ustave. Navedena določba namreč človekovih pravic in temeljnih svoboščin neposredno ne ureja. Sicer pa velja pritožnici pojasniti, da je Ustavno sodišče sporno določbo tretje alineje prvega odstavka 11. člena ZOUTI v sklepu št. U-I-181/05 z dne 5. 4. 2007[1] že preizkušalo z vidika zapovedi jasnosti in določnosti predpisov kot ene izmed načel pravne države iz 2. člena Ustave, in ugotovilo, da za kršitev tega načela ne gre.

Pritožnica, kateri je bila s strani Tržne inšpekcije v okviru izvajanja nadzora nad izvrševanjem ZOUTI naložena dolžnost odstranitve oglasnih panojev, se v ustavni pritožbi, s katero takšno odločitev izpodbija, tudi ne more sklicevati na kršitev pravice iz 28. člena Ustave (načelo zakonitosti v kazenskem postopku). Gre namreč za ustavno določbo, ki je svojstvena za kazenski (oziroma kaznovalni) postopek. Inšpekcijski nadzor pa ni tak postopek.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

Opomba

[1]Sklep je priložen.