Jedro

Sodišče je pravilno odločilo, da se glavna obravnava opravi v obsojenčevi nenavzočnosti, saj je bil na glavno obravnavo pravilno vabljen, pred tem pa že zaslišan in se je branil z molkom, iz česar jasno sledi, da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni bila nujna.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.N. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 700 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu je bil obsojeni R.N. spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen sedem mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega R.N. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega R.N. je dne 25.7.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je sicer naslovil kot "predlog obdolženca Državnemu tožilstvu RS za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti". Prvostopenjsko sodišče jo je kot zahtevo za varstvo zakonitosti predložilo Vrhovnemu sodišču, ki ugotavlja, da po obliki in vsebini predstavlja pravočasno vloženo izredno pravno sredstvo. V zahtevi obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev določila 442. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker je prvostopenjsko sodišče obsojenca obsodilo v njegovi nenavzočnosti, čeprav niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za takšno sojenje. Vabilo na narok za glavno obravnavo dne 17.11.2005 je bilo izročeno družinskemu članu, sodišče pa ni upoštevalo izročenega pisnega opravičila, ki ga sploh ni vneslo v spis. S tem je po mnenju zagovornika sodišče evidentno kršilo določilo 1. odstavka 442. člena ZKP, za zagotovitev obsojenčeve navzočnosti bi moralo uporabiti določilo 1. odstavka 307. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, hkrati pa odloči, da se stroški izrednega pravnega sredstva naložijo v plačilo Republiki Sloveniji.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo menil, da je neutemeljena, obsojenec je bil pravilno vabljen na glavno obravnavo, pred tem pa je bil že zaslišan, tako da ni podana kršitev zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz spisnih podatkov je razvidno, da je bil obsojenec zaslišan dne 24.2. pri Okrajnem sodišču v Lenartu ter je na tem zaslišanju izjavil, da se ne bo zagovarjal oziroma da se bo zagovarjal z molkom. Vabilo za glavno obravnavo dne 17.11.2005 je vročevalec obsojencu poskušal vročiti ter mu je zaradi osebnega prevzema vabila pustil obvestilo, da dne 21.10.2005 med 18.00 in 18.30 uri počaka na njegovem naslovu M., kamor mu bo vročevalec ponovno prinesel pisanje. Iz vročilnice vabila za glavno obravnavo je razvidno, da ga je dne 21.10.2005 prevzela R.N., obsojenčeva žena. V spisu ni nobene obsojenčeve prošnje za preložitev glavne obravnave, kot v zahtevi dodaja tudi obsojenčev zagovornik, zato teh trditev v zahtevi sploh ni možno preveriti.

Vabilo na glavno obravnavo je glede na določbo 1. odstavka 120. člena potrebno vročiti obdolžencu osebno. Če osebna vročitev ni možna, vročevalec glede na določbo 118. člena ZKP pusti pismeno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju, da sprejme pisanje. V obsojenčevemu primeru je vročevalec to storil, ker pa obsojenca ni bilo doma, je vročevalec v skladu z določbo 1. odstavka 119. člena izročil vabilo odraslemu družinskemu članu, ki sicer pisanje mora sprejeti, v obsojenčevem primeru njegovi ženi. Prvostopenjsko sodišče torej ni kršilo določb o vročitvi vabila za glavno obravnavo, hkrati pa je povsem v skladu z določbo 1. odstavka 442. člena ZKP odločilo, da se glavna obravnava opravi v obsojenčevi nenavzočnosti. Obsojenec je bil na glavno obravnavo pravilno vabljen in pred tem že zaslišan, obsojenec se je branil z molkom, iz česar jasno sledi, da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni bila nujna. Tudi obsojenčevi zagovorniki, Odvetniška pisarna B.G. in T.B, v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo niso ugovarjali sojenju v nenavzočnosti. Sodišče je v skrajšanem postopku pred Okrajnim sodiščem imelo pravno podlago v 1. odstavku 442. člena ZKP da se opravi glavna obravnava v nenavzočnosti obsojenca ter je pri tem ni vezala določba 1. odstavka 307. člena ZKP kot zmotno uveljavlja zagovornik.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja obsojenčev zagovornik, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Kljub temu, da sta sodišči v izpodbijanih sodbah obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka, je Vrhovno sodišče glede na obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe, odločilo, da je obsojenec dolžan plačati kot stroške, ki so nastali v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 700 EUR. Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98. a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 1. odstavka 92. člena ZKP. Poleg ugotovljenega obsojenčevega premoženjskega stanja je Vrhovno sodišče upoštevalo tudi zamotanost postopka.