Jedro

Tožnica je v predmetni zadevi vložila direktno tožbo, s katero od toženega zavoda zahteva plačilo razlike nadomestila za sporno obdobje. Glede na 58. člen ZDSS-1 gre v sodno socialnih sporih za spore o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih oseb iz sistema socialne varnosti. Sodno varstvo je zagotovljeno proti upravnim odločbam na način in po postopku, določenim z ZDSS-1. Socialni spori se praviloma začnejo z izpodbojno tožbo zoper posamične upravne akte državnih organov ali zavodov. Po 72. členu ZDSS-1 je potrebno tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločbe. Če stranka pravice predhodno ne uveljavlja pri nosilcu obveznega socialnega zavarovanja, ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje. V kolikor bi se predmetna zadeva obravnavala izključno kot spor o plačilu razlike denarnega nadomestila zaradi začasne nezmožnosti zaradi bolezni, bi sodišče moralo tožbo zavreči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji tožena stranka od 1. 9. 2011 do 13. 4. 2012 obračuna razliko nadomestil za posamičen mesec od oktobra 2011 dalje po 109,07 EUR bruto mesečno, obračuna prispevke in davke ter ji izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za mesec april 2012 pa 125,88 EUR bruto, od njega obračuna prispevke in davke ter izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Razloguje, da terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti ali neupravičena obogatitev že po temelju ni izkazana.

2. Sodbo izpodbija tožnica po pooblaščencih zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku ter povračilo stroškov pritožbe.

Izpostavlja, da zahteva razliko nadomestila za čas bolniške odsotnosti, daljše od 31 dni v breme tožene stranke, saj bi od 1. 9. 2011 do 13. 4. 2012 morala prejemati nadomestilo od osnove kot do 31. 8. 2011, ko ji je bil stalež neutemeljeno zaključen. S sodbo V Ps 2766/2011 z dne 6. 6. 2013 je bil stalež priznan tudi od 1. 9. 2011 do 4. 10. 2011 in s tem nadomestilo za isto obdobje1. Meni, da je zmotno uporabljen 29. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju2 (ZZVZZ), po katerem zavarovancu za odsotnost nad 31 dni pripada nadomestilo v breme zavoda in da je tožena stranka neupravičeno obogatena. Zaradi nezakonito zaključenega bolniškega staleža ji je bilo izplačano nižje nadomestilo, kot bi ga prejela, če do tega ne bi prišlo. Sodišče je zmotno uporabilo tudi 190. člen Obligacijskega zakonika.

3. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, temveč na pritožničino izvajanje dodaja le še naslednje.

6. Po 2. odst. 29. člena ZZVZZ se nadomestilo od 31. dne začasne nezmožnosti za delo iz zdravstvenih razlogov sicer res izplačuje v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, kot poudarja pritožnica. Vendar pa sklicevanje na to določbo ZZVZZ ni odločilno, saj v okoliščinah konkretnega primera ne more pomeniti zmotne uporabe materialnega prava.

7. Glede na 83. člen ZZVZZ o pravici do denarnega nadomestila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja odloča na prvi stopnji območna enota zavoda, na drugi pa direkcija zavoda po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (85. člen ZZVZZ). Tako postopa v primerih, kadar ne gre za zagotavljanje nadomestila po 229. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja4 (Pravila), ko denarno dajatev odmerjajo delodajalci ali nosilec zavarovanja za primer brezposelnosti po Zakonu o urejanju trga dela5 (ZUTD), izplačane zneske pa refundirajo od nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej tožene stranke. Res je sicer v sodni praksi zavzeto stališče, da je v izjemnih situacijah (npr. zaradi nelikvidnosti delodajalca) potrebno zavarovancem omogočiti, da svojo pravico iz obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavljajo neposredno pri zavodu6. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšen primer.

8. Tožnica je v predmetni zadevi dne 24. 3. 2015 vložila direktno tožbo, s katero od toženega zavoda zahteva plačilo razlike nadomestila od 1. 9. 2011 do 13. 4. 2012 po 109,07 (oz. 169,57 in 125,88) EUR bruto mesečno med zneskom, ki bi ga morala prejemati in prejetim nadomestilom po odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Takšno tožbo pa bi sodišče prve stopnje, v kolikor zadeve ne bi presojalo na temelju odškodninske odgovornosti oz. neupravičene obogatitve, moralo iz procesnih razlogov zavreči, saj ne bi bilo procesne predpostavke za meritorno sojenje. Glede na 58. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih7 (ZDSS-1) gre v sodno socialnih sporih za spore o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih oseb iz sistema socialne varnosti. Sodno varstvo je zagotovljeno proti upravnim odločbam na način in po postopku, določenim z ZDSS-1. Socialni spori se praviloma začnejo z izpodbojno tožbo zoper posamične upravne akte državnih organov ali zavodov. Po 72. členu ZDSS-1 je potrebno tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločbe. Če stranka pravice predhodno ne uveljavlja pri nosilcu obveznega socialnega zavarovanja, ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje. V kolikor bi se predmetna zadeva obravnavala izključno kot spor o plačilu razlike denarnega nadomestila zaradi začasne nezmožnosti zaradi bolezni, bi sodišče moralo tožbo zavreči. 9. Meritorno je lahko v zadevi razsojeno samo zato, ker je sodišče vtoževano terjatev presojalo na temelju odškodninske odgovornosti oz. neupravičene obogatitve. Pritožba se zato ne more uspešno sklicevati na 29. člen ZZVZZ. Sicer pa glede na 3. odst. 180. člena ZPP sodišče že načeloma ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, ki jo navede stranka.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča prepričljivo izhaja, da je bila tožnica od 3. 3. 2011 do 17. 6. 2012 prijavljena na zavodu za zaposlovanje, da je bila uživalka denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, in da je vmes ta pravica tudi mirovala zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, ko je prejemala nadomestilo v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožena stranka je sicer zaključila bolniški stalež z 31. 8. 2011, ker naj bi bila tožnica od 1. 9. 2011 dalje zmožna za delo, vendar je bila s sodbo opr. št. V Ps 2766/2011 začasna nezmožnost pravnomočno priznana tudi od 1. 9. 2011 do 4. 10. 2011. Kot že poudarjeno, pa s tem v zvezi ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o razliki nadomestila neposredno od tožene stranke, saj kaj takega ni bilo uveljavljano v predsodnem upravnem postopku pri toženi stranki.

10. Vendar pa je že po temelju zakonito zavrnjen tožbeni zahtevek na vtoževanih 820,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj v njenem ravnanju ni izkazane protipravnosti. Potrebno je pritrditi pravilnim dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da bi terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku8 (OZ) bila podana le, če bi bilo pri odločanju o bolniškem staležu ravnanje zaposlenih uslužbencev takšno, da bi iz njega izhajala namera izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Kaj takega ji seveda kljub zaključenemu bolniškemu staležu z 31. 8. 2011 ni mogoče očitati. Ni dokazane protipravnosti v smislu civilnega delikta. Če ni vseh štirih, kumulativno predpisani elementi civilnega delikta, torej nedopustnega ravnanja, obstoja škode, vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornostjo povzročitelja, z odškodninskim tožbenim zahtevkom že po temelju ni mogoče uspeti.

11. Enako velja za vtoževan denarni znesek na temelju neupravičene obogatitve. Po 190. členu OZ namreč med drugim obveznost vrnitve nastane, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Vendar ta dejanski stan v predmetni zadevi ni podan, saj tožnica ni vložila zahteve za izplačilo razlike nadomestila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, niti ni uspela s predlogom za obnovo postopka, končanega z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje z dne 29. 9. 2011, s katerim je bilo odločeno o preostanku pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Za dejanski stan iz 3. odst. 190. člena OZ bi šlo, če bi tožnici na podlagi sodne odločbe št. V Ps 2766/2011 uspelo uveljaviti pravico do nadaljnjega mirovanja pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo zaradi ugotovljene začasne nezmožnosti za delo tudi od 1. 9. 2011 do 4. 10. 2011. V tem primeru bi lahko od tožene stranke zahtevala razliko nadomestila iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj bi pravna podlaga za prejemanje nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti odpadla. Ker pa je bil njen predlog za obnovo postopka že pravnomočno zavržen, je moral tožbeni zahtevek tudi na temelju 3. odst. 190. člena OZ, ostati neuspešen.

12. Zaradi vsega obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v skladu s 353. členom ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ob takšnem pritožbenem izidu je na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnica sama stroške, nastale s plačilom sodne takse za uveljavljano redno pravno sredstvo.

1 Ta del trditve je protispisen, saj o denarni dajatvi z cit. sodbo sploh ni bilo razsojano. 2 Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 4 Ur. l. RS, št. 79/94 s poznejšimi spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 80/2010 s poznejšimi spremembami. 6 Tako npr. sodba Psp 57/2009 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS Up‑794/2011 z dne 21. 2. 2013; Psp 312/2008 z dne 28. 5. 2009. 7 Ur. l. RS, št. 2/2004. 8 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.