Jedro

Okoliščine, ki jih je tožnica navajala v zahtevi za izločitev uradne osebe, niso takšne, da bi vzbujale dvom o njeni nepristranskosti, saj se očitki nanašajo zgolj na pravilnost vodenja upravnega postopka in zakonitost izdanih odločb. Tožnica bi morala obrazložiti in izkazati osebni motiv uradne osebe po določenem, za tožnico neugodnem zaključku postopka, da bi lahko predstavljal obstoj okoliščine, ki vzbuja dvom o nepristranskosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano tožbo na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21. 3. 2003, s katero je ta zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep glavne inšpektorice RS za okolje in prostor Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 7. 1. 2003. S tem sklepom je bila zavrnjena tožničina zahteva za izločitev pooblaščene uradne osebe - urbanistične inšpektorice.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da bi izločitveni razlog iz 37. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP obstajal le ob določnem ravnanju uradne osebe do stranke ali upravne stvari, ki ni izrecno opredeljen v 35. členu ZUP in mora biti takšen, da bi vzbujal verjeten dvom v nepristranost uradne osebe. Tožnica s svojimi navedbami izpodbija samo pravilnost vodenja postopka oziroma zakonitost sprejete odločitve, nestrinjanje z vodenjem postopka in z odločitvami inšpektorice pa samo po sebi še ni izločitveni razlog. Sodišče je kot neutemeljen zavrnilo tudi tožbeni ugovor o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

3. Tožnica v pritožbi (sedaj reviziji) navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo – določbo 37. člena ZUP. Priznava, da je s tožbo uveljavljala pretežno razloge, ki se hkrati nanašajo tudi na samo pravilnost vodenja postopka oziroma posledično zakonitost sprejete odločitve, vendar pa meni, da je tovrstne razloge in kršitve mogoče šteti kot indic za verjeten dvom v nepristranost uradne osebe, ki je torej motivirana za neugoden zaključek postopka za tožnico. Bistvena kršitev določb postopka naj bi bila storjena tudi zaradi nasprotja med odločilnimi razlogi sodbe v zvezi z verjetnostjo oziroma gotovostjo dvoma o nepristranosti inšpektorice. Napada tudi stališče sodišča, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi presodila vse pravno pomembne pritožbene navedbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje, toženi stranki pa naloži dolžnost povrniti stroške (pritožbenega) postopka.

4. Odgovor na pritožbo (sedaj revizijo) ni bil vložen.

K 1. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače; v drugem odstavku istega člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS-1, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določbo 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

9. V obravnavanem primeru je sporno, ali so okoliščine, ki jih je tožnica navajala v zahtevi za izločitev uradne osebe takšne, da vzbujajo dvom o nepristranosti te uradne osebe. Prvi odstavek 37. člena ZUP določa, da lahko stranka zahteva izločitev uradne osebe iz razlogov, naštetih v 35. členu ZUP, lahko pa tudi, kadar druge okoliščine vzbujajo dvom o njeni nepristranosti. Pri tem mora stranka navesti okoliščine, zaradi katerih je po njenem mnenju podan kakšen razlog za izločitev.

10. Vrhovno sodišče se ne spušča v presojo pravilnosti ravnanja urbanistične inšpektorice, ki ga tožnica uveljavlja kot razlog za izločitev (izrek inšpektorice o zakonitosti oziroma nezakonitosti gradnje, zavrnitev novega pooblastila odvetniku, odklonitev sestave uradnega zaznamka, vsebina vabila), saj to ni predmet izločitvenega postopka. Naštete okoliščine pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso takšne, da bi vzbujale dvom o nepristranosti uradne osebe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se navedeni očitki nanašajo zgolj na pravilnost vodenja upravnega postopka in zakonitost izdanih odločb, kar priznava celo tožnica, sami po sebi pa ti očitki niso izločitveni razlog. Ker tožnica zatrjuje, da je bila uradna oseba, katere izločitev zahteva, osebno motivirana za določen, zanjo neugoden zaključek postopka, bi morala tak motiv obrazložiti in izkazati, da bi lahko predstavljal obstoj okoliščine, ki vzbuja dvom o nepristranosti uradne osebe, česar pa tožnica ni storila.

11. Kot neutemeljeno Vrhovno sodišče zavrača očitek bistvene kršitve določb postopka zaradi nasprotja med odločilnimi razlogi sodbe v zvezi z verjetnostjo oziroma gotovostjo dvoma v nepristranost uradne osebe. Po presoji Vrhovnega sodišča se namreč zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da je zaradi razmerja uradne osebe do stranke ali do upravne stvari podan dvom o nepristranosti pooblaščene osebe, nanaša zgolj na ugotovitev, da ni gotovo, da v obravnavani zadevi obstaja vsaj verjeten dvom v nepristranost uradne osebe, zato zatrjevanega nasprotja med odločilnimi razlogi sodbe ni.

12. Glede očitka bistvene kršitve določb postopka, ker naj tožena stranka ne bi presodila vseh pritožbenih navedb, kot to zahteva drugi odstavek 254. člena ZUP, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka presodila vse pritožbene navedbe, ki so za odločanje o tožničini zahtevi za izločitev uradne osebe pravno pomembne. Vrhovno sodišče pri tem še dodaja, da tožnica svojih trditev v zvezi z očitano kršitvijo niti ni konkretizirala, temveč jih je le pavšalno zatrjevala.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskih sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, pa tudi v primeru, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena v zvezi z drugim odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. Tožnica je sicer v tem primeru predlagala zaslišanje strank in inšpektorja C.C., vendar pa ni z ničemer obrazložila, katera dejstva, pomembna za odločitev glede izločitve pooblaščene uradne osebe, želi s temi dokazi dokazovati. Iz tožbe namreč izhaja, da je tožnica želela z njimi dokazovati kršitve, ki naj bi jih inšpektorica storila tekom postopka. Te kršitve pa niso upoštevne pri odločanju o zahtevi za izločitev pooblaščene uradne osebe.

14. V obravnavani zadevi je bilo materialno pravo po presoji Vrhovnega sodišča torej pravilno uporabljeno in ker tudi niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K 2. točki izreka:

15. Ker z revizijo ni uspela, tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).