Jedro

Tožena stranka položaja strank tožečim strankam v upravnem postopku sicer ni izrecno priznala, pač pa posredno, ne da bi izdala konkretni sklep v zvezi s tem (139. člen ZUP/86). To izhaja iz obrazložitve s tožbo izpodbijane odločbe, pa tudi je to odločbo vročila nekaterim izmed 189 oseb, ki jih je v upravnem postopku zastopal odvetnik, kot tudi temu odvetniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1588/96-20 z dne 10.9.1999.

Obrazložitev

Tožena stranka je dne 8.10.1996 izdala investitorju G.v., N.G. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) lokacijsko dovoljenje za gradnjo dela čistilne naprave ob V. po lokacijskem načrtu, ki ga je izdelal P.N.G. julija meseca 1988. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo tožečih strank zoper navedeno izpodbijano odločbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da iz upravnih spisov in iz s tožbo izpodbijane odločbe izhaja, da je pooblaščenec tožečih strank odvetnik G.G. med upravnim postopkom za izdajo lokacijskega dovoljenja predložil pooblastila za zastopanje vseh 175 tožečih strank, ki so vložile tožbo. Odvetnika je tožena stranka seznanila s celotnim potekom postopka in z vsemi listinami in soglasji, izdanimi v upravnem postopku. Odvetnik do dneva izdaje lokacijskega dovoljenja (8.10.1996), kljub seznanitvi z celotno upravno zadevo, ni predložil dodatnih konkretnih zahtev in navedel konkretnih prizadetosti pravic in pravnih interesov tožečih strank.

Položaj strank v upravnem postopku tožečim strankam sicer ni bil izrecno priznan, toda tožena stranka jih je po pooblaščencu pozvala, da konkretizirajo trditve in predložijo dokaze. Zato ugovor kršitve pravil postopka po mnenju sodišča prve stopnje ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje meni, da tožbeni ugovori tožečih strank o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in o napačni uporabi materialnega prava niso z ničemer obrazloženi, pa tudi v upravnih spisih glede tožečih strank niso izkazani. Zato jih je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Ugovor tožečih strank o kršenju ustavne pravice do pravnega sredstva pa po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni utemeljen. Za odločanje v zadevi je bil pristojen republiški upravni organ. Po 2. odstavku 11. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je dovoljena pritožba zoper odločbo organa prve stopnje, če ni organa druge stopnje, le, kadar zakon tako določa. V zakonu mora biti določeno tudi to, kateri organ odloča o pritožbi. Zoper izpodbijano odločbo torej pritožba ni dovoljena. Ustava Republike Slovenije v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Tožečim strankam je bilo s pravico do upravnega spora zagotovljeno pravno sredstvo proti odločbi državnega organa.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožeče stranke smiselno ugovarjajo tudi zoper samo lokacijo in velikost čistilne naprave. Ugovori se nanašajo na Družbeni plan širšega območja mesta N.G. in Odlok o lokacijskem načrtu centralne čistilne naprave za čiščenje komunalno-industrijskih vod v V. Za presojo ustavnosti in zakonitosti teh aktov pa je pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije. V upravnem sporu ugovorov, ki se smiselno nanašajo na navedena splošna akta, po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče uveljavljati. Ni namreč mogoče prenašati v pristojnost upravnih organov, ki vodijo lokacijski postopek, sprejemanje prostorskih planskih usmeritev in odločanje o njih, saj je to v pristojnosti občinskih svetov.

Lokacijsko dovoljenje po mnenju sodišča prve stopnje pomeni le konkretizacijo odločitev, sprejetih v prostorskih aktih, upravni organ pa je dolžan pri odločanju spoštovati določbe materialnega predpisa - v odloku predpisane pogoje posega v prostor.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje presodilo, da tožba tožečih strank ni utemeljena.

V pritožbi navedenih 34 tožečih strank navaja, da so nesporno z dopisi zahtevale od tožene stranke, da jim prizna status strank v upravnem postopku, saj so prizadeti njihovi interesi. Iz dokumentacije v upravnih spisih, ki je sestavni del s tožbo izpodbijanega lokacijskega dovoljenja, jasno izhaja, da so prizadete s smradom iz čistilne naprave in da sodijo v mikrolokacijo po "Preliminarni oceni smradu za načrtovano centralno čistilno napravo N.G.". Nedvomno sodišče prve stopnje pri oceni dejanskega stanja ni upoštevalo "analize vetrovnih razmer v V.", iz katere izhaja, da se v vetrovnih razmerah vpliv smradu širi tudi 500 m in več do njihovih hiš. Nedvomno je to za njih moteče. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje zanemarilo vprašanje, da je upravni postopek vodila tožena stranka in da je tožena stranka tista, ki mora dokazovati, da je njen poseg v skladu z zakonodajo ter da ta poseg ne bo motil tožečih strank, one pa kot tožeče stranke svojo pravico zatrjujejo in dokazujejo na podlagi navedenih ocen vplivov na okolje, ki so priložene upravnim spisom. Pri tem ne gre zanemariti dejstva, da so tudi same na sodišče prve stopnje naslovile podrobno obrazložene vplive ter da je potrebno te navedbe presoditi konkretno in vsako posebej in da ni dopustno zavrniti tožbe v celoti. Dejstvo je, da je napačna razlaga materialnega prava sodišča prve stopnje prav v tem, da je mnenja, da zadostuje, da je tožena strank pozvala tožeče stranke, da naj konkretizirajo navedbe in da zadostuje, da je bila tožečim strankam dana možnost sodelovanja v postopku. Takšna presoja nima elementov pravne presoje o pravilnosti uporabe materialnega prava. Dejstvo je, da bi morala tožena stranka na podlagi njihovih zatrjevanj sprejeti sklep o priznanju statusa stranke v postopku tožečim strankam in šele od tu naprej se lahko uresničuje načelo kontradiktornosti, ki je zapisano v ZUP/86. Uresničitev tega je podana šele takrat, kadar ima stranka možnost v celotnem upravnem postopku aktivno sodelovati ter ves čas tega postopka dajati pripombe in navedbe v svojo korist. Predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi njihovi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ali pa, da samo odloči o stvari in odpravi s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke.

Prizadeta stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo povzema svoje navedbe iz odgovora na tožbo. Meni, da iz vsebine pritožbe dejansko izhaja, da tožeče stranke kot pritožniki izpodbijajo s tožbo napadeno lokacijsko dovoljenje in ne izpodbijane sodbe, vsaj v pretežnem delu. Meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita.

Razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi so utemeljeni, saj izhajajo iz upravnih spisov. V zvezi s tem je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da odvetnik tožečih strank kot njihov pooblaščenec do dneva izdaje lokacijskega dovoljenja (8.10.1996), kljub seznanitvi z celotno upravno zadevo, ni predložil dodatnih konkretnih zahtev in ni navedel konkretnih prizadetosti pravic in pravnih interesov tožečih strank.

Tožena stranka položaj strank tožečim strankam v upravnem postopku sicer ni izrecno priznala, pač pa posredno, ne da bi izdala konkretni sklep v zvezi s tem (139. člen ZUP/86). To izhaja iz obrazložitve s tožbo izpodbijane odločbe, pa tudi je to odločbo vročila nekaterim izmed 189 oseb, ki jih je v upravnem postopku zastopal njihov pooblaščenec odvetnik G.G., kot tudi temu odvetniku. Tožena stranka pa je te osebe po navedenem pooblaščencu pozvala, da konkretizirajo trditve in predložijo dokaze, kar pa, kot je že navedeno, ta odvetnik kot njihov pooblaščenec do dneva izdaje lokacijskega dovoljenja, kljub seznanitvi z celotno upravno zadevo, ni storil. Zato po mnenju pritožbenega sodišča ugovor tožečih strank o kršitvah pravil upravnega postopka ni utemeljen.

Neupoštevni so tudi tožbeni ugovori, ki jih tožeče stranke ponavljajo v pritožbi, o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in napačni uporabi materialnega prava. Ti ugovori niso z ničemer obrazloženi, pa tudi v upravnih spisih glede tožečih strank niso izkazani in jih je zato bilo treba zavrniti.

Ni tudi utemeljen ugovor tožečih strank o kršenju ustavne pravice do pravnega sredstva (2. odstavek 11. člena ZUP/86 in 25. člen Ustave Republike Slovenije). S pravico do upravnega spora je bilo namreč tožečim strankam zagotovljeno pravno sredstvo proti odločbi državnega organa.

Za presojo ustavnosti in zakonitosti Družbenega plana širšega območja mesta N.G. in Odloka o lokacijskem načrtu centralne čistilne naprave za čiščenje komunalno-industrijskih vod v V. pa je pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije, kot je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je lokacijsko dovoljenje le konkretizacija odločitev, sprejetih v prostorskih aktih, kot tudi, da je upravni organ dolžan pri odločanju spoštovati določbe materialnega predpisa - v navedenem odloku predpisane pogoje posega v prostor.

Po mnenju pritožbenega sodišča je utemeljena ugotovitev tožene stranke v njenem odgovoru na pritožbo, da iz vsebine pritožbe tožečih strank dejansko izhaja, da tožeče stranke v pretežnem delu izpodbijajo s tožbo napadeno lokacijsko dovoljenje in ne izpodbijane sodbe, ki se nanaša na njihov status strank v upravnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.