Jedro

Zakonski oziroma samski stan obsojenca ne predstavlja olajševalne okoliščine, prav tako tudi ne namera obsojenca in njegove žene, da bosta imela otroka.

Izrek

I. Zahteva za izredno omilitev kazni se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega P. V. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen pet mesecev zapora. Sodišče je odločilo tudi, da mora obsojenec povrniti stroške kazenskega postopka ter oškodovankama plačati del premoženjskopravnih zahtevkov. Sodba je postala pravnomočna dne 24. 9. 2009. 2. Zahtevo za izredno omilitev kazni je vložil obsojenec. V njej navaja, da se je dne 24. 9. 2011 poročil, da s soprogo načrtujeta rojstvo otroka, da je psihično zbolel ter doživel srčni infarkt. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za izredno omilitev kazni ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazni tako, da mu „namesto nepogojne izreče pogojno zaporno kazen“.

3. Gradivo, zbrano v predhodnem postopku (četrti odstavek 419. člena Zakona o kazenskem postopku – v nadaljevanju ZKP) in predlog vrhovnega državnega tožilca (peti odstavek 419. člena ZKP) sta bila vročena obsojencu. Obsojenec je v izjavi na predlog vrhovnega državnega tožilca ponovil navedbe zahteve za izredno omilitev kazni ter dodal, da se že več kot mesec dni nahaja v psihiatrični bolnišnici.

B.

4. Po določbi 417. člena ZKP je omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

5. Izpisek iz matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi (priloga B2 spisa) potrjuje navedbo zahteve za izredno omilitev kazni, da je obsojenec dne 24. 9. 2011 sklenil zakonsko zvezo. Navedena okoliščina je nova in je sodišče ob izreku kazni ni upoštevalo, vendar ni takšne narave, da bi utemeljevala izredno omilitev kazni. Zakonski oziroma samski stan obsojenca namreč ne predstavlja olajševalne okoliščine, prav tako tudi ne namera obsojenca in njegove žene, da bosta imela otroka.

6. Prav tako razloga za izredno omilitev kazni ne predstavlja zdravstveno stanje obsojenca. Iz zahtevi za izredno omilitev kazni priložene medicinske dokumentacije psihiatrične bolnišnice izhaja, da je pri obsojencu podana anksiozno-depresivna motnja, ki pa je (kot izhaja iz izvedenskega mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani z dne 2. 6. 2011 na listovnih številkah 128 do 131 spisa) pričakovana reakcija v dani situaciji, v kateri ni simptomov oziroma znakov hujše bolezni. Trditev obsojenca, da je po izreku zaporne kazni prebolel srčni infarkt, z medicinsko dokumentacijo ni izkazana.

7. Ob ugotovitvi, da pogoji za izredno omilitev kazni niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenega P. V. za izredno omilitev kazni v skladu s šestim odstavkom 419. člena ZKP zavrnilo.

8. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Iz podatkov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da obsojenec mesečno zasluži okoli 2.000,00 EUR, zato mu je Vrhovno sodišče naložilo plačilo sodne takse kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, ki bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.