Jedro

Ker zlasti iz navedenega zapisnika, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka, ne izhaja, da bi bila montaža agregata opravljena z zamudo, saj takšnega zapisa ni niti pri zapisu o roku končanja del niti pri zapisu o pogodbeni kazni, je ocena sodišča prve stopnje o pravočasnosti njegove montaže pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Ig 283/95-2 z dne 29.03.1995 v 1. in 3. točki izreka. Pri tem je toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki 156.474,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov (1. odst. 353. člena ZPP/77) ter predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Pri tem je priglasila stroške za pritožbo. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala navedbe tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je tudi stroške pritožbenega odgovora. Sodišče druge stopnje je nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77 (1. odst. 498. člena ZPP/99). Pritožba ni utemeljena. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, da se je ne bi dalo preizkusiti; obrazložitev je jasna in skladna ter vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Zato uveljavljani, a nekonkretizirani, pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka (13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP/77) ni podan. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožena stranka ni predložila pisnega dokaza o svoji nasprotni terjatvi, saj je predložila zapisnik o končnem obračunu obrtniško instalacijskih del stanovanjsko poslovnega objekta B2 + P6 v BS 1/5 z dne 28.02.1994 (priloga B4), ki ga je podpisal tudi direktor tožeče stranke, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da gre pri pogodbeni kazni, opredeljeni v navedenem zapisniku, za pogodbeno kazen, ki izhaja iz pravnega razmerja med toženo stranko in družbo G. d.d., in sicer iz njune pogodbe št. 23/93 z dne 09.02.1993 (priloga B7). Podpis direktorja tožeče stranke na navedenem zapisniku tega ne spremeni. Terjatev, ki jo je v pravdi uveljavljala tožena stranka, je odškodninska terjatev zaradi kršitve pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, te kršitve pa tožena stranka ni dokazala (s tem pa tudi ne svoje nasprotne terjatve). Sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze pravilno zaključilo, da je tožeča stranka svojo obveznost (tj. montažo agregata) opravila v dogovorjenem roku; pritožbena navedba, da je sodišče nepravilno zaključilo, da naj bi bili dogovorjeni različni roki za dokončanje del, ker so vsi roki definirani v listinski dokumentaciji, zlasti pa v navedenem zapisniku, ki sta ga podpisala direktorja pravdnih strank, namreč ni utemeljena. Direktor tožeče stranke je izpovedal (list. št. 30 in 31), da je bila montaža agregata končana 14 dni pred rokom za končanje del februarja 1994, ki ga je imel glavni izvajalec (tj. tožena stranka); direktor tožene stranke pa je izpovedal (list. št. 31 in 32), da je bil med pravdnima strankama rok za montažo agregata določen na dan 21.12.1993, medtem ko je tožena stranka v pripravljalni vlogi (redna št. 14) navedla, da je bil rok za montažo in pridobitev uporabnega dovoljenja 21.11.1993, kar izhaja tudi iz pogodbe med toženo stranko in (njenim) naročnikom (G. d.d.) in zgoraj navedenega zapisnika. Ker zlasti iz navedenega zapisnika, ki ga je podpisal tudi direktor tožeče stranke in na katerega se sklicuje tožena stranka, ne izhaja, da bi bila montaža agregata opravljena z zamudo, saj takšnega zapisa ni niti pri zapisu o roku končanja del niti pri zapisu o pogodbeni kazni, je zaključek sodišča prve stopnje o pravočasnosti montaže agregata (po presoji sodišča druge stopnje) povsem pravilen. Glede na navedeno je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni zaslišalo predlagane priče M. K. Tožena stranka je namreč dokaz z zaslišanjem navedene priče predlagala zaradi izračuna pogodbene kazni (pripravljalna vloga - redna št. 24) in ne zaradi razjasnitve drugih pomembnih okoliščin glede pogodbene kazni (kot navaja v pritožbi). Takšen dokaz pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot nepotreben, saj se je (pravilno) negativno opredelilo do njenega temelja. Zato je tudi predložena listina (priloga B12), ki naj bi dokazovala, kaj je bil razlog za zaračunavanje pogodbene kazni, brezpredmetna. Sicer pa se navedena listina nanaša na agregat, ki naj ne bi bil usposobljen dne 08.11.1994, zaradi česar je G. d.d. za pogodbeno kazen po pogodbi št. 23/93 toženi stranki izstavil račun dne 04.03.1994 (priloga B3), in sicer na podlagi zapisnika z dne 28.02.1994, po katerem je bil sporni agregat montiran dne 17.01.1994. Gre torej za različna historična dogodka. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe glede računov št. 13/94 in št. 14/94. Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje je direktor tožene stranke izpovedal, da je bilo z direktorjem tožeče stranke dejansko ustno dogovorjeno, da mu bo plačeval 3.000 DEM mesečno, vendar po izstavitvi poročila o opravljenem delu; naknadno pa se je popravil, da "poročil o opravljenem delu od tožeče stranke niso zahtevali, ampak samo za zadnje dni"; datumsko pa se tudi ni spomnil, kdaj je direktor tožeče stranke nehal delati. Glede na takšno izpovedbo, s katero je direktor tožene stranke potrdil s strani tožeče stranke zatrjevani ustni dogovor o naročilih za ceno 3.000,00 DEM mesečno (zaradi česar so pritožbene navedbe o podizvajalski pogodbi brezpredmetne), in glede na to, da je tožena stranka ostale račune po tem dogovoru (tudi račun št. 13/94) plačala (čeprav z zamudo), je pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje, da je toženi stranki naložilo v plačilo tudi terjatve po računu št. 14/94 in obračunu obresti št. 13/94. Glede na izvedene dokaze je namreč takšna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in logična. Sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi njene stroške (1. odst. 166. člena in 1. odst. 154. člena ZPP/77). Tožeča stranka pa sama trpi stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta ni prispeval k razjasnitvi stvari (1. odst. 166. člena in 1. odst. 155. člena ZPP/77).