Jedro

Ko odloča o pritožbi organ druge stopnje, ne more spremeniti odločbe prve stopnje v škodo pritožnika po 2. odstavku 244. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom 263. člena ZUP, če ugotovi, da prvostopni organ ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja v zadevi. Kršitev, ki izhaja iz nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, namreč ni očitna kršitev materialnega zakona.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 17.3.1993.

Obrazložitev

Enota Republiškega zavoda za zaposlovanje v Velenju je z odločbo z dne 1.10.1992 ugodila zahtevi tožnika za uveljavitev pravice do republiške štipendije in mu dodelila navedeno štipendijo za šolanje na Filozofski fakulteti, smer geografija, od 1.10.1992 do konca rednega šolanja v znesku 8.763,50 SIT mesečno z utemeljitvijo, da štipendist izpolnjuje pogoje in se mu dodeli štipendija v skladu s kriteriji in merili pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS, št. 24/91 in 14/92).

Tožnik se je zoper navedeno odločbo pritožil, ker se ni strinjal z višino dodeljene štipendije. Menil je, da mu štipendija ni bila določena v skladu s pravilnikom o štipendiranju, zato je enoto zaprosil, da mu dodeli štipendijo v višini, ki bo skladna s navedenim pravilnikom.

Republiški zavod za zaposlovanje v Ljubljani, je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo pritožbo (izrek pod točko 1). Poleg tega pa je še odločil, da se odločba območne enote z dne 1.10.1992 ob reševanju pritožbe spremeni tako, da se tožnikova zahteva za dodelitev republiške štipendije zavrne (izrek pod točko 2). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi dokumentacije in v dopolnjenem ugotovitvenem postopku ugotovila, da tožnik po veljavnih predpisih ne izpolnjuje pogojev za pridobitev republiške štipendije, ker dohodki na družinskega člana v njegovem primeru presegajo 110% zajamčenega osebnega dohodka v drugem trimesečju leta 1992, to je cenzus, ki ga določa zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l.RS, št. 5/91 in 12/92) v 56. členu za študente, ki se šolajo v kraju izven kraja stalnega prebivališča. Ker po podatkih poročila Centra za socialno delo v njegovem primeru tudi sicer niso podani pogoji za izjemno dodelitev štipendije zaradi težkih socialnih razmer, je bil s prvostopno odločbo očitno prekršen materialni zakon in je zato tožena stranka na podlagi 2. odstavka 244. člena v zvezi s 2. odstavkom 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku ob reševanju pritožbe lahko spremenila odločbo v škodo pritožnika.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita. Tožena stranka mu sploh ni odgovorila na pritožbene trditve. Dalje navaja, da tožena stranka izpodbijane odločbe ni spremenila zaradi očitno prekršenega materialnega zakona, temveč zaradi tega, ker je ob reševanju pritožbe ugotovila drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji. Sicer pa bi tožena stranka na podlagi 2. odstavka 263. člena ZUP izpodbijano odločbo lahko le razveljavila, ne pa spremenila tako, da učinkuje tudi za nazaj in da bi moral vrniti že izplačane zneske štipendij. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in še pojasnjuje, da je prvostopni organ prvotno zahtevo tožnika za dodelitev štipendije zavrnil. To svojo odločbo pa je nato na pritožbo tožnikove matere nadomestil z drugo pozitivno odločbo, ki jo je izpodbijal tožnik, ker se ni strinjal z višino dodeljene štipendije. Navaja, da je bila tožnikova zahteva prvotno zavrnjena prav zaradi tega, ker je bilo ugotovljeno, da dohodki na družinskega člana v drugem trimesečju 1992 presegajo z razpisom določeni cenzus 23.464,00 SIT , zato je že prvostopni organ pravilno ugotovil dejansko stanje v zadevi. Tožena stranka je le še pridobila mnenje Centra za socialno delo, da bi ugotovila, če so v zadevi morda podane izjemne okoliščine za dodelitev štipendije. Ker te niso bile podane, je bil v zadevi očitno kršen materialni zakon in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov poslanih spisov izhaja, da je organ prve stopnje najprej zahtevo tožnika za dodelitev republiške štipendije zavrnil z obrazložitvijo, da dohodki na družinskega člana v drugem trimesečju leta 1992 pri tožniku znašajo 29.397.58 SIT in s tem presegajo z razpisom določeno višino 23.463,00 SIT. Vendar obrazložitev odločbe ne vsebuje nobenih ugotovitev dejanskega stanja in tudi ne obrazlaga, kako je organ prve stopnje izračunal navedene zneske in katere dohodke tožnikove družine je pri tem upošteval. Zoper to odločbo se je pritožila tožnikova mati in zatem je prvostopni organ izdal še eno, tokrat pozitivno odločbo z istim datumom 1.10.1992 in z isto številko 2807969500033/03/92, kot jo ima prva zavrnilna odločba. V obrazložitvi druge odločbe je navedeno, da iz priloženih listin in dokazov v spisni dokumentaciji izhaja, da štipendist izpolnjuje pogoje in se mu dodeli štipendija skladno s kriteriji in merili pravilnika o štipendiranju (pravilnik). Ni jasno, na kakšni podlagi je prvostopni organ izdal navedeno odločbo, saj se sklicuje le na določbe pravilnika o štipendiranju (Ur.l. SR, št. 24/91 in 14/92). Tožena stranka v odgovoru na tožbo sicer govori o pritožbi stranke, toda med predloženimi upravnimi spisi se nahaja le pritožba tožnikove matere, ki ni bila stranka v postopku, saj je tožnik polnoletna oseba, iz pritožbe in predloženih spisov pa ni tudi ni razvidno, da pritožbo vlaga pooblaščenka. Če je bila odločba izdana po 235. členu ZUP, pa bi prvostopni organ moral v izreku odločbe izrecno navesti, da z novo odločbo nadomešča svojo prejšnjo odločbo, ker tega ni napravil, pa sedaj obstojita dve odločbi z istim datumom in z isto številko in s povsem različno vsebino.

Za zavrnitev tožnikove pritožbe in hkrati za spremembo prvostopne odločbe v škodo pritožnika na način, kot je to storila tožena stranka z izpodbijano odločbo, tožena stranka ni imela podlage v zakonu o splošnem upravnem postopku.

S tem, ko je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo, je kršila določbe 240. člena ZUP. Po 1. odstavku 240. člena ZUP organ prve stopnje zavrne pritožbo, če ugotovi, da je bil postopek pred odločbo pravilen, da je odločba pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Organ druge stopnje zavrne pritožbo tudi tedaj, kadar ugotovi, da so bile v postopku na prvi stopnji sicer pomanjkljivosti, da pa niso bile take, da bi mogle vplivati na odločitev o stvari. Če organ druge stopnje spozna, da je odločba prve stopnje po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot so navedeni v odločbi, navede v svoji odločbi te razloge, pritožbo pa zavrne (2. in 3. odstavek 240. člena ZUP). Če organ druge stopnje ugotovi pomanjkljivosti v postopku na prvi stopnji, pa mora ravnati po določbah 242. člena ZUP.

Izpodbijana odločba se sklicuje tudi na 2. odstavek 244. člena ZUP. Po navedenem določilu sme organ druge stopnje ob reševanju pritožbe v mejah zahtevka, ki je bil postavljen v postopku na prvi stopnji spremeniti odločbo prve stopnje v škodo pritožnika, vendar samo iz razlogov 263. 266. in 267. člena ZUP. Ko odloča o pritožbi pa organ druge stopnje ne more spremeniti odločbe prve stopnje v škodo pritožnika na podlagi navedenega določila ZUP, če ugotovi, da organ prve stopnje ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Kršitev, ki izhaja iz nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja namreč ni očitna kršitev materialnega zakona v smislu določbe 2. odstavka 263. člena ZUP, zato tožena stranka za spremembo odločbe v škodo pritožnika ni imela podlage v navedenih določbah ZUP, v kakšni določbi posebnega postopka postopka pa tudi ne, ker take posebne določbe zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS, št. 5/91 in 12/92 - ZZZPB) nima. Pa tudi sicer tožena stranka v času odločanja v navedenem zakonu ni imela podlage za odločanje o pritožbi, ker je javno pooblastilo za odločanje o pravici do republiške štipendije dobila šele z zadnjo novelo navedenega zakona (Ur.l. RS, št. 38/94).

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe navedenega zakona in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).