Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odmera višine odškodnine za nepremoženjsko škodo v primeru ponavljajočih se spolnih zlorab mladoletne (12-14 let stare) osebe, ki je duševno manj razvita.
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
1. Sodišče prve stopnje je toženca obsodilo na plačilo 20.001 EUR odškodnine ter 1.696,55 EUR pravdnih stroškov, oboje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.
2. Toženec v pravočasni pritožbi kratko navaja, da je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo do zadnjega evra. Čeprav ni nasprotoval, da tožnici pripada odškodnina za pretrpljene duševne bolečine, je oporekal njeni višini, predvsem zaradi časovne odmaknjenosti dogodka in dokaj pozno uveljavljane odškodnine. Sodišče tožnice ni zaslišalo, čeprav je to sama predlagala, na zadnji obravnavi pa kljub opozorilu sodišča o neupravičenem izostanku z naroka po 282. členu ZPP ni želela biti zaslišana. V tovrstnih primerih je zaslišanje oškodovanca najbolj zanesljiv dokaz, kajti le tisti, ki trpi duševne bolečine, jih lahko najbolje predstavi. Dokaz z izvedencem je zgolj posredni dokaz. Toženec in sodnik tožnice o pretrpljenih duševnih bolečinah nista slišala spregovoriti. Eno je trpljenje duševnih bolečin opisati v tožbi s pomočjo kvalificiranega pooblaščenca, drugo je to osebno povedati na obravnavi. Tožnica je bila prisotna na prvem naroku, ko bi bila lahko zaslišana, a je sodnik v dokazni sklep ni zajel, kasneje pa ni več prišla in ni želela biti zaslišana. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Predlaga znižanje odškodnine, saj ta ne sme biti dodatna sankcija storilcu kaznivega dejanja, temveč le zadoščenje oškodovancu za pretrpljeno škodo. Kakšno je tožnica utrpela, sodišče neposredno od nje ni izvedelo. Predlaga razveljavitev, podredno spremembo izpodbijane sodbe.
3. Tožnica na vročeno pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožnica uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je pretrpela kot žrtev toženca: ta jo je (vedoč za njeno duševno manj razvitost in njene druge prikrajšanosti) v dekličini starosti 12 let pričel otipavali po prsih in spolovilu, nato je popolnoma strl njen fizični in psihični odpor ter tako dosegel neprostovoljen spolni odnos, nato pa je do dekličinega 14. rojstnega dne še večkrat spolno občeval z njo in izvrševal druga spolna dejanja.
6. Temelj odškodninskega zahtevka ni bil in ni sporen (202. člen ZOR). Toženec je bil tudi pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje spolnega napada na otroka po drugem odstavku 183. člena (takrat veljavnega) KZ.
7. Prav tako med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica s sodbo kazenskega sodišča z 11. 2. 1999 s premoženjskim zahtevkom napotena na pravdo, tožbo pa je vložila 31. 7. 2014. Toženec zastaranja tožbenega zahtevka ni ugovarjal (izrecno je celo navedel, da je tožba vložena znotraj zastaralnega roka), je pa iz njegovih navedb razbrati, da ga moti, ker je tožnica tožbo vložila toliko let kasneje. S pravnega vidika je popolnoma nepomembno, v katerem obdobju znotraj zastaralnega roka oškodovanec vloži tožbo. S človeškega vidika pa je popolnoma razumljivo, da je (ob izdaji kazenske sodbe 16-letna) tožnica potrebovala vrsto let, da je zbrala pogum, da proti tožencu vloži predmetno tožbo. Za presojo (ne)utemeljenosti njenega zahtevka je pomembno zgolj to, kakšna škoda oziroma v kakšnem obsegu je nastala škoda, za katero odgovarja toženec.
8. Pritožbeni očitek o obstoju bistvene kršitve določb ZPP je neutemeljen iz več razlogov. Prvič, ker toženec zaslišanja pravdnih strank (ne svojega ne tožničinega, kar bi vključevalo tudi zaslišanje nasprotne stranke) ni predlagal, na neizvedeni dokaz nasprotne stranke pa se ne more uspešno sklicevati. Drugič zato, ker toženec ob zaključku glavne obravnave in s strani sodišča prve stopnje sprejetem dokaznem sklepu o zavrnitvi ostalih dokazni predlogov ni uveljavljal bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 286.b člena ZPP). In tretjič zato, ker je se je toženec (in tu se pritožba dobesedno spreneveda) izrecno strinjal, da sodišče odloči na podlagi podatkov in pridobljenih dokazov, ki se nahajajo v spisu (list. št. 63).(1)
9. Pritožbeno sklicevanje na 282. člen ZPP kaže na popolno nerazumevanje razlike posledic med izostankom z naroka pravilno vabljene stranke in posledic ne zaslišanja pravdne stranke (drugi odstavek 258. v zvezi z drugim odstavkom 262. člena ZPP).
10. Sodišče prve stopnje je pravno odločilno dejansko stanje ugotovilo na podlagi nespornih dejstev (214. člen ZPP) ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v katerem je zlasti zaslišalo tožničino mamo ter angažiralo izvedenko psihiatrične stroke,(2) na katero (mimo grede povedano) pravdni stranki niti nista imeli pripomb.
11. Za presojo ugovora, da je prisojena odškodnina previsoka, je ključno, kakšna/en (obseg) škoda(e) je zaradi toženčevega ravnanja nastal tožnici.
12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (konkretiziranih navedb, ki bi te ugotovitve grajale, v pritožbi ni), da so bile zaradi ponavljajočih se spolnih napadov v otroštvu pri tožnici prisotne duševne bolečine, pri čemer je imela zaradi lažje duševne manj razvitosti in nespodbudnega okolja manjše možnosti za predelavo zlorabe. Zaradi teh dejanj ima nizko samopodobo, kar žrtve spolnih dejanj spremlja celo življenje. Pri tožnici so obstajale zelo hude duševne bolečine od začetka zlorabe (poleti 1995) do poskusa samomora v istem letu, nato pa so v naslednjih letih (do 31. 8. 1997) pri njej obstajale hude duševne bolečine zaradi poteka spolne zlorabe. Te so bile prisotne tudi v času razkritja zlorabe leta 1998 in v času sodnega postopka. Zelo hude bolečine je tožnica trpela ob obiskovanju gospodinjske šole (razkritje, stigmatizacija, začasen umik iz ...). Blage duševne bolečine so bile prisotne tudi v obdobju bivanja pri očetu in še vsa leta po vrnitvi v domače okolje. Duševne bolečine srednje intenzitete so zaradi srečavanja toženca (ki se ga boji) prisotne zadnji dve leti, sicer omejene na nekaj ur, a pa oceni izvedenke še bolj intenzivne.
13. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na obseg tožničine škode tožbeni zahtevek ne le realno zastavljen, temveč je celo na spodnji meji odškodnin,(3) ki jih za tovrsten obseg škode prisojajo sodišča v primerljivih primerih (več let trajajoča spolna zloraba mladoletne osebe, ki je sočasno duševno manj razvita).(4) Pritožnik tudi ne ponudi nobenega primera iz sodne prakse, s katerim bi dokazoval, da je prisojena višina previsoka in nepravična. S tem je na pritožbene navedbe v celoti in v zadostni meri odgovorjeno.(5)
14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče, po tem ko je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v mejah razlogov, navedenih v drugem odstavku 350. člena ZPP, toženčevo pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo.
Op. št. (1): Tožeča stranka je predlagala, da sodišče odloči na podlagi že izvedenega dokaznega postopka, saj bi zaslišanje tožnice povzročilo podoživljanje dogodkov in s tem nove bolečine. Toženec je navedel, da nasprotuje kot doslej in se strinja, da sodišče odloči na podlagi podatkov in pridobljenih dokazov, ki se nahajajo v spisu. To je navedeno tudi v dokaznem sklepu izpodbijane sodbe (točka 5), pritožnik pa ne trdi, da to ne bi bilo res.
Op. št. (2): Izvedenka je tožnico tudi pregledala in z njo opravila razgovor – glej list. št. 45 v spisu.
Op. št. (3): V zadevah II Ips 166/2009 s 13. 9. 2012 ter II Ips 106/2004 s 23. 6. 2005 (oškodovanki sta bili prav tako mladoletni in so zlorabe trajale določen čas) je VS RS prisodilo okoli 50 povprečnih plač; v zadevi II Ips 366/2011 z 19. 12. 2013 pa je bilo tožniku prisojenih približno 77 povprečnih plač.
Op. št. (4): Primerjava z zadevo VS RS Ips 278/1995 s 3. 10. 1996 je korektna, a ni mogoče mimo dejstva, da tožnica v tu obravnavani zadevi duševne bolečine trpi že 20 let – 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
Op. št. (5): Glej sodbo VSL II Cp 653/2016 s 13. 4. 2016.