Jedro

Določba 376. člena OZ, ki je veljala do novele OZ (do 21.5.2007), je določala, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, in ni razlikovala med pogodbenimi, zamudnimi pogodbenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi. Skupen znesek obresti po uveljavitvi OZ ne sme presegati glavnice, če jo je do uveljavitve OZ presegel, pa z dnem njegove uveljavitve obresti prenehajo teči.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo sklep o izvršbi z dne 7.1.2002 v veljavi za znesek 7.739,82 EUR in za izvršilne stroške v znesku 175,18 EUR z obrestmi. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo, tožencu pa naložilo, da tožeči stranki povrne nadaljnje pravdne stroške.

2. Proti sodbi, ki jo izpodbija v zavrnilnem delu, vlaga tožeča stranka pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Navaja, da bi moralo prvo sodišče priznati tožeči stranki tudi znesek 472,79 EUR, ki predstavlja znesek pogodbenih obresti do prekinitve pogodbe in znesek 428,07 EUR, ki predstavlja natekle zamudne obresti od zapadlosti posameznega obroka do dneva prekinitve pogodbe. Meni, da ni razlogov za razlikovanje med čisto glavnico in pogodbenimi obrestmi, ker je v tem primeru za toženca prejeti kredit do dneva prekinitve pogodbe brezplačen. Dajalec kredita pa je upravičen ne le do pogodbenih obresti v zvezi z obroki, ki zapadejo v plačilo po odpovedi kreditne pogodbe, temveč tudi do zneska pogodbenih obresti vsebovanih v obrokih, ki so zapadli v plačilo do dneva prekinitve pogodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva prekinitve pogodbe ali vsaj od vložitve predloga za izvršbo. Pritožba meni, da se po prekinitvi pogodbe vsi obroki, zapadli kot nezapadli, združijo v en znesek, od katerega tečejo nato zakonske zamudne obresti od dneva prekinitve pogodbe dalje. Nadalje bi bilo treba upoštevati, da je šele z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 18.3.2006 kot del zakonske ureditve postalo tudi določilo OZ, da obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico, tudi ko gre za obligacijska razmerja nastala pred 1.1.2002. To pa pomeni, da bi moralo sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku tudi v delu glede vtoževanih zamudnih obresti v zvezi z zamudo pri plačilu do prekinitve zapadlih obrokov, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predloga za izvršbo dalje do 18.3.2006. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Določba 376. člena Obligacijskega zakonika, ki je veljala do novele Obligacijskega zakonika (do 21.5.2007), je določala, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Ta norma je kogentna norma. V skladu z njo je prvo sodišče ravnalo pravilno, ko je tožencu naložilo v plačilo le celotno glavnico in pa obresti (pogodbene, zamudne in zakonske zamudne) le v višini glavnice. Prej citirana določba namreč ne razlikuje med pogodbenimi, zamudnimi pogodbenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi. Skupen znesek obresti po uveljavitvi Obligacijskega zakonika ne sme presegati glavnice, če jo je do uveljavitve Obligacijskega zakonika presegel, pa z dnem njegove uveljavitve obresti prenehajo teči. 5. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je treba upoštevati razveljavitev 1060. člena OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico, šele od izdaje odločbe Ustavnega sodišča RS dalje. V 44. členu Zakona o Ustavnem sodišču je določeno, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje odločalo o zadevi po tem, ko je Ustavno sodišče razveljavilo 1060. člen OZ, kolikor se je nanašal na zamudne obresti. Zato je moralo upoštevati razveljavitev iz odločbe Ustavnega sodišča in ni smelo uporabiti razveljavljene določbe OZ-a, posledično pa 277. člena ZOR.

6. Odločitev prvostopnega sodišča je torej materialnopravno pravilna in je zato pritožbeno sodišče, ki ne najde nobene bistvene kršitve določb postopka, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.