Jedro

Ker je bilo na delovnem mestu tožnika zaposlenih več oseb, bi morala tožena stranka izbrati tiste delavce, ki jih bo napotila na začasno čakanje na delo, na podlagi uporabe kriterijev, ki so vsebovani v dogovoru s sindikatom.

Tožbeni zahtevek za plačilo razlike v nadomestilu plače za čas začasnega čakanja na delo je denarni zahtevek, v zvezi s katerim je dopustno neposredno sodno varstvo, vezan pa je na predhodno ugotovitev, ali je bilo začasno čakanje na delo skladno z ZDPNP in kriteriji, določenimi v dogovoru s sindikatom.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi, razveljavita se 5. in 6. točka izreka izpodbijane sodbe in izpodbijan sklep ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nerazveljavljen izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje (I./1., I./2., I./3. in I./4. izreka).

Pritožba se v delu, ki se nanaša, „da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati prikrajšanje pri plači za čas od 1. 1. 2010 dalje do ponovnega začetka dela v bruto znesku 197,09 EUR in po odvodu prispevkov ter davkov izplačati tožniku neto 126,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od dneva zapadlosti vsake posamezne mesečne plače dalje“, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito uvrstila tožnika na seznam delavcev za napotitev na začasno čakanje na delo za čas od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 (I./1. točka) in da sta nezakonita obvestilo tožene stranke z dne 23. 6. 2009 in pisna ugotovitev tožene stranke z dne 15. 7. 2009 (I./2. točka). Zavrnilo je zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo na delovno mesto, kot ga je opravljal do 1. 7. 2009, v osmih dneh, da ne bo izvršbe (I/3. točka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za vsak mesec nezakonitega začasnega čakanja na delo, to je za čas od 1. 7. 2009 do 30. 11. 2009 obračunati prikrajšanje pri plači v bruto znesku 197,09 EUR in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti vsake posamezne mesečne plače dalje (I./4. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 222,00 EUR v roku osem dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I./5. točka) in da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (I./6. točka). S sklepom je zavrglo tožbo tožnika v delu, ki se nanaša na obvestilo tožene stranke z dne 21. 12. 2009 o začasnem čakanju na delo za čas od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010 (II. točka izreka sklepa).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper zgoraj navedeno sodbo v zavrnilnem delu, stroške postopka in zoper sklep o zavrženju. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu in sklep razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava v delu, ki se izpodbija s to pritožbo, zato uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka odločilo, da se ugodi tožbenemu zahtevku s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti uvrstitve na seznam delavcev za napotitev na začasno čakanje za čas od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 in s tem ugotovitev nezakonitosti obvestila z dne 23. 6. 2009 ter pisne ugotovitve tožene stranke z dne 15. 7. 2009. S tem v zvezi je sodišče tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje, ki je podlaga odločitvi sodišča v I./4. točke izreka sodbe, s katero je naložilo toženi stranki plačilo prikrajšanja pri plači tožnika. Ne more pa se strinjati z odločitvijo sodišča v točki I./3. sodbe ter v sklepu pod točko II. Sodišče je svojo odločitev v navedenem izpodbijanem delu oprlo na določbo 1. in 2. odstavka 204. člena ZDR, vendar pri svoji odločitvi očitno ni upoštevalo določbe 4. odstavka 204. člena ZDR, ki določa izjemo od prej navedenega pravila za primer, ko delavec uveljavlja denarno terjatev iz delovnega razmerja zoper delodajalca in lahko v tem primeru zahteva sodno varstvo neposredno pri pristojnem sodišču. Tožnik je z vlogo z dne 14. 1. 2010 spremenil in razširil prvotni tožbeni zahtevek, glede na to, da je dne 29. 12. 2009 dobil še eno obvestilo tožene stranke, s katerim ga je ta obvestila, da je na začasnem čakanju na delo tudi v času od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2010. Zoper to odločitev tožene stranke tožnik ni zahteval varstva pravic pri toženi stranki, ampak je glede na že vloženo tožbo, zaradi vsebinsko popolnoma enake odločitve tožene stranke, samo razširil tožbeni zahtevek. Z razširjenim tožbenim zahtevkom je tožnik uveljavljal poleg zahteve za ugotovitev nezakonitosti na začasno čakanje za čas od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010 tudi plačilo prikrajšanja pri plači v višini 197,09 EUR bruto oziroma po odvodu prispevkov in davkov v znesku 126,37 EUR neto za vsak mesec nezakonitega začasnega čakanja na delo. Iz razširjenega tožbenega zahtevka torej izhaja, da je del zahtevka denarna terjatev iz naslova prikrajšanja pri plači, za ta del tožbenega zahtevka tožniku ni bilo treba zahtevati varstva pravic najprej pri delodajalcu, ampak je lahko glede na navedene določbe ZDR uveljavljal neposredno sodno varstvo. Zato bi sodišče moralo o tem zahtevku odločiti po vsebini, ne pa ga zavreči z utemeljitvijo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo tega dela tožbenega zahtevka. Sodišče bi moralo tudi o preostalem delu razširjenega tožbenega zahtevka odločiti po vsebini, ker so bile izpolnjene procesne predpostavke za takšno odločitev, čeprav tožnik ni zahteval odprave kršitve pri delodajalcu. Upoštevati bi moralo dejansko stanje, da je bil tožnik že drugič razporejen na začasno čakanje na delo, iz popolnoma istih razlogov kot prvič, ko je bil razporejen na začasno čakanje na delo za čas od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009. Razlogi tožene stranke so bili popolnoma isti v prvem in v drugem primeru in v bistvu gre za eno in isto kršitev, le da se je trajanje te kršitve podaljševalo na ta način, da mora tožnik čakati na delo še dodatnih šest mesecev. Ker je bila že predhodno vložena pisna zahteva tožnika, da tožena stranka kršitev odpravi in ob tem da je bila s tem v zvezi vložena tožba ter je bil postopek pri sodišču v teku, bi bilo popolnoma nesmiselno ponovno zahtevati odpravo kršitve pri toženi stranki in šele nato zahtevati sodno varstvo z razširitvijo tožbenega zahtevka ali vložitvijo nove tožbe. Vročitev pisne vloge z razširitvijo tožbenega zahtevka toženi stranki bi tožena stranka lahko štela tudi kot pravočasno zahtevo za odpravo kršitve in bi lahko odločila tako, da bi razširjenemu tožbenemu zahtevku ugodila, saj iz sklepa št. 58 tožene stranke z dne 21. 12. 2009 izhaja, da se ukrep začasnega čakanja na delo podaljša od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010. Že iz navedb tožene stranke izhaja, da je šlo za podaljšanje začasnega čakanja na delo, ne pa ponovno sestavljanje seznama delavcev, ki bodo na začasnem čakanju na delo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper zgoraj navedeno sodbo v ugodilnem delu (I./1., I./2., I./4. in I./6. izreka sodbe) zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne zahtevek tožnika v celoti ter tožniku naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke. Navaja, da gre dejansko samo za vprašanje, ali je napotitev na začasno čakanje na delo zakonita in vprašanje zneska, za katerega bi naj bil tožnik prikrajšan. Vsi drugačni zahtevki so zato brez pravnega interesa. Sodba sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da tožena stranka ni upoštevala kriterijev, ki jih je določila v Dogovoru o ukrepih in načinu njihovega izvajanja za omejitev učinkov svetovne gospodarske krize z dne 10. 6. 2009 in dodatka k temu dogovoru z dne 22. 6. 2009. Taka ugotovitev sodišča temelji na izpovedbi priče B.A., češ da je bilo večje število delavcev tožene stranke na delovnem mestu tehnični strokovni sodelavec I/1 – prometne stroke, zato sodišče zaključuje, da bi tožena stranka morala upoštevati enovitost svoje organizacije in bi ne glede na kraj zaposlitve in bivanja morala upoštevati vse kriterije, na podlagi katerih pa naj bi zaradi daljše delovne dobe tožnik moral biti uvrščen med čakajoče delavce šele za nekaterimi drugimi delavci. Sodišče prve stopnje pa ni navedlo, kateri so tisti delavci, ki bi morali biti uvrščeni med čakajoče pred tožnikom, zato je v tem delu obrazložitev pomanjkljiva in sodbe v tej smeri ni mogoče preizkusiti. Sodišče je spregledalo, da gre za ukrepe, ki za večjo gospodarnostjo in boljšim izkoriščanjem dela zagotavlja boljši poslovni rezultat tožene stranke kot podjetja in s tem preprečevanje izgub delovnih mest. Služba za logistiko je res enotna za področje Slovenije, vendar se delo te službe izvršuje po sekcijah za tovorni promet. V sekciji za tovorni promet v Mariboru pa je bil tožnik edini, ki je opravljal delo tehničnega strokovnega sodelavca I/1 – prometne smeri. Vsaka sekcija je teritorialno zaokrožena organizacijska enota in kakšen smisel bi zato imelo, da tožnik, ki biva v Mariboru, delo opravlja na postaji Koper – tovarna ali kje drugje izven teritorija sekcije za promet Maribor. Sodišče torej ne bi smelo upoštevati formalno enovitosti službe za logistiko, ampak konkretne naloge tožnika, upoštevajoč tudi kraj, kjer se delo opravlja in kje biva. Glede na navedeno tožena stranka ni bila dolžna upoštevati vseh kriterijev, saj bi to bilo v nasprotju z namenom ukrepa napotitve na začasno čakanje na delo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in navaja, da ne gre spregledati, da tožena stranka v pritožbi priznava, da je služba za logistiko enotna za celotno področje Slovenije in se spreneveda, ko v pritožbi navaja ravno delo na tovorni postaji Koper, čeprav se tako delo opravlja tudi na postaji v Celju in v Ljubljani, kar je za tožnika nedvomno bližje kot Koper, razen tega pa tožena stranka tožniku nikoli ni ponudila delovnega mesta v Kopru. Tožena stranka je bila pri svoji odločitvi, koga od delavcev uvrsti na čakanje na začasno delo, dolžna upoštevati vse kriterije iz navedenega dogovora in vsako drugo odločanje mimo navedenih kriterijev je pomenilo navadno arbitriranje brez zakonitih osnov. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere pavšalno opozarja pritožba tožene stranke, da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu o zavrženju tožbe.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je v 204. členu uredil uveljavljanje pravice pri delodajalcu in sodno varstvo. Po določbi 1. odstavka 204. člena ZDR ima delavec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev opravi oziroma svojo obveznosti izpolni. Če delodajalec v osmih dneh po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svojo obveznost iz delovnega razmerja, oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Ne glede na ta rok pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. Pri tem ZDR institut začasnega čakanja na delo več ne pozna. Tožnik ni delal iz razlogov na strani tožene stranke. V takem primeru ima na podlagi določbe 137. člena ZDR pravico do nadomestila plače v višini 100 %. Ker mu specialni zakon v 6. členu ZDPNP daje pravico do nadomestila plače le v višini 85 % osnove za nadomestilo, ki je določen z ZDR, za primer nezagotavljanja dela s strani delodajalca, torej manj kot je določena višina po 137. členu ZDR, ima tožnik pravni interes, da izpodbija obvestilo o začasnem čakanju. Pritožba tožnika pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo določbe 4. odstavka 204. člena ZDR, ki določa, da lahko delavec uveljavlja denarno terjatev iz delovnega razmerja zoper delodajalca in zahteva sodno varstvo neposredno pri pristojnem sodišču. V konkretnem primeru je pravni interes tožnika prav denarni zahtevek (razlika med 85 % in 100 % nadomestilom plače), vendar ne gre za čisti denarni zahtevek, saj nadomestilo plače ni bilo izplačano direktno na podlagi ZDPNP, temveč na podlagi obvestila, s katerim je bil tožnik napoten na začasno čakanje. Zato je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi vezano na obvestilo o začasnem čakanju, ki ga mora preizkusiti, saj je to predhodno pravno vprašanje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „70044 tehnični strokovni sodelavec I/1 – prometne smeri“. Dne 24. 6. 2009 je prejel obvestilo tožene stranke o napotitvi na začasno čakanje na delo za čas od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009. Na toženo stranko je dne 26. 6. 2009 naslovil zahtevo za odpravo kršitev, ki jo je tožena stranka z dopisom z dne 15. 7. 2009 zavrnila in tožnik je dne 7. 8. 2009 vložil predmetno tožbo. Tožena stranka je tožnika v mesecu decembru 2009 pozvala nazaj na delo v delovno enoto v Tezno, dne 21. 12. 2009 pa je tožnik prejel novo obvestilo tožene stranke, s katerim je bil vključen v ukrep začasnega čakanja na delo od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010. Zoper to obvestilo tožene stranke tožnik ni zahteval varstva pravic pri delodajalcu, temveč je s pripravljalnim spisom z dne 15. 1. 2010 razširil tožbeni zahtevek še na razveljavitev obvestila tožene stranke z dne 21. 12. 2009 in na plačilo prikrajšanja pri plači od 1. 1. 2010 dalje do ponovnega nastopa dela. Na podlagi izpovedbe tožnika, priče B.A. ter sistemizacije službe za logistiko, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo na delovnem mestu tožnika (70044 tehnični strokovni sodelavec I/1 – prometne smeri) v službi za logistiko zaposlenih več oseb, saj je območje delovanja službe celotna Slovenija, zato bi bilo potrebno v zvezi z napotitvijo na začasno čakanje na delo upoštevati vse zaposlene v celotni sekciji za logistiko in se ne omejevati zgolj na število zaposlenih na istem delovnem mestu na istem kraju. Ugotovilo je, da tožnik na podlagi dogovorjenih kriterijev ne bi smel biti uvrščen na seznam delavcev za začasno čakanje na delo in zaključilo je, da je tožena stranka tožnika nezakonito uvrstila na seznam delavcev za napotitev na začasno čakanje na delo od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2009, zato je obvestilo tožene stranke z dne 23. 6. 2009 in dopis z dne 15. 7. 2009 razveljavilo in ugodilo reparacijskemu zahtevku. Ker tožnik po prejemu drugega obvestila z dne 21. 12. 2009, s katerim ga je tožena stranka vključila v ukrep začasnega čakanja na delo od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010, ni zahteval varstva pravic pri delodajalcu, je sodišče prve stopnje menilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke po 1. in 2. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), zato je tožbo v delu, ki se nanaša na obvestilo tožene stranke z dne 21. 12. 2009 o začasnem čakanju na delo za čas od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2009, zavrglo.

Zakon o delnem povračilu nadomestila plače (ZDPNP – Ur. l. RS, št. 42/2009) v 1. členu ureja omejitev učinkov svetovne gospodarske krize z namenom ohranitve delovnih mest in sicer delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavkam oziroma delavcem pri delodajalcih, ki delavcem začasno ne morejo zagotoviti dela in izpolnjujejo pogoje iz tega zakona ter povračilo stroškov njihovega usposabljanja ali izpopolnjevanja, dokvalifikacije oziroma prekvalifikacije v tem obdobju. Na podlagi 3. člen ZDPNP lahko delodajalec napoti posameznega delavca na začasno čakanje na delo za obdobje največ šest mesecev, pri čemer se morebitne prekinitve ne vštevajo v to obdobje. Čas napotitve posameznega delavca na začasno čakanje na delo se lahko tudi podaljša, če so izpolnjeni v zakonu določeni pogoji. V 2. odstavku 6. člena ZDPNP pa je določeno, da ima delavec v času začasnega čakanja na delo med drugim pravico do nadomestila plače v višini 85 % osnove za nadomestilo, ki je določena z zakonom, ki ureja delovna razmerja, za primer nezagotavljanja dela s strani delodajalca. V skladu s 5. odstavkom 2. člena ZDPNP se je pred sprejemom odločitve iz 2. in 3. alinee 1. odstavka tega člena delodajalec dolžan posvetovati s sindikati pri delodajalcu ali če sindikata pri delodajalcu ni, s svetom delavcev ali z delavci na zboru delavcev.

Tožena stranka je z reprezentativnim sindikatom S.Ž, d.o.o. in svetom delavcev S.Ž. d.o.o. sklenila Dogovor o določitvi ukrepov in načinov njihovega izvajanja za omejitev učinkov svetovne gospodarske krize, izboljšanja poslovanja S.Ž., ohranitev delovnih mest ter ohranitve pravic delavcev iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: Dogovor - B 2

), ki jih določa zakon, Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP – Ur. l. RS, 95/2007) ter drugi splošni akti S.Ž.. Dogovor v 7. členu obravnava uvedbo ukrepa začasnega čakanja na delo in njegov način ter določa kriterije, po katerih se lahko napotijo delavci na začasno čakanje na delo, ki si sledijo v naslednjem zaporedju: najprej se na začasno čakanje na delo napotijo delavci, ki se za ta ukrep sami odločijo, nato se napotijo na začasno čakanje na delo delavci, ki izpolnjujejo enega od pogojev za upokojitev, nato se na začasno čakanje na delo napotijo delavci, ki zaradi zdravstvenih omejitev ne morejo v celoti opravljati del in nalog na delovnem mestu, za katerega imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi in nato se napotijo na začasno čakanje na delo delavci z manj skupne delovne dobe s tem, da se pri ugotavljanju skupne delovne dobe upošteva 218. člen KP DŽP. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da pri napotitvi tožnika na začasno čakanje na delo za čas od 1. 7. 2009 do 31. 12. 2009 ni bila dolžna upoštevati kriterijev iz 2. odstavka 7. člena Dogovora. Na podlagi izpovedbe priče B.A. in sistemizacije službe za logistiko (A 16

in B 8

) je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo na delovnem mestu tožnika „70044 tehnični strokovni sodelavec I/1 – prometne smeri“ v službi za logistiko zaposlenih več oseb, saj je območje delovanja službe za logistiko celotna Slovenija. V zvezi z napotitvijo na začasno čakanje na delo bi tožena stranka morala upoštevati zaposlene v celoti sekciji za logistiko, torej enovitost svoje organizacije. Pravilno je tako razlogovanje sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati celotno sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki in pri izbiri delavcev uporabiti dogovorjene kriterije. Tožena stranka dogovorjenih kriterijev pri tožniku ni uporabila, čeprav je poleg tožnika imel enako pogodbo o zaposlitvi sklenjeno tudi tožnikov sodelavec (F.L. - tehnični strokovni sodelavec I/1 - prometne smeri - B 15

). Vodja sekcije za tovorni promet v Mariboru (B.A.) je pojasnila, da je sama pri določanju oseb, ki so odšle na začasno čakanje, upoštevala vse zaposlene v celotni sekciji, kar pomeni celotno Štajersko vključno s Prekmurjem in tudi celotno Koroško, kar pomeni, da je uporabila kriterije iz Dogovora za celotno sekcijo, ne glede na to, kje je kdo opravljal delo (list. št. 38 in 39). Ker tožena stranka kriterijev v Dogovoru pri tožniku ni uporabila, čeprav bi jih po izpovedbi priče morala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik na podlagi dogovorjenih kriterijev ne bi smel biti uvrščen na seznam delavcev za začasno čakanje na delo, saj se sam ni prostovoljno odločil za čakanja, ne izpolnjuje pogojev za upokojitev, kot invalid III. kategorije pa ima edino zdravstveno omejitev v obliki prepovedi nočnega dela, ki pa ne vpliva na opravljanja del in nalog na njegovem delovnem mestu, saj nočno delo ni opredeljeno v njegovi pogodbi o zaposlitvi, prav tako pa je imel tudi daljšo delovno dobo od nekaterih preostalih delavcev te sekcije, ki niso bili napoteni na čakanje, čemur tožena stranka ni nasprotovala.

Glede na navedeno je bil tudi po mnenju pritožbenega sodišča postopek napotitve tožnika na začasno čakanje na domu nezakonit iz razloga, ker tožena stranka sprejetih kriterijev v Dogovoru o ukrepih in načinih njihovega izvajanja za omejitev učinkov svetovne gospodarske krize z dne 10. 6. 2009 in dodatka k dogovoru z dne 22. 6. 2009, ki določa kriterije izbire delavcev, ki se napotijo na začasno čakanje na delo, pri tožniku ni upoštevala. Ker je bil tožnik nezakonito napoten na začasno čakanje, je utemeljen njegov reparacijski zahtevek za obdobje od 1. 7. 2009 do 30. 11. 2009 in mu je tožena stranka dolžna za navedeno obdobje nezakonitega začasne čakanja na delo obračunati prikrajšanje pri plači mesečno v znesku 197,09 EUR bruto in po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti vsake posamezne mesečne plače dalje do plačila. Ker tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, je tudi neutemeljen njegov reintegracijski zahtevek, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Utemeljena je pritožba tožnika v zvezi s sklepom o zavrženju njegovega zahtevka, ki se nanaša na obvestilo tožene stranke z dne 21. 12. 2009 o začasnem čakanju na delu za čas od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je navedeno obvestilo tožnika zavrglo. Tožnik je za navedeno obdobje postavil denarni zahtevek „da mu je tožena stranka dolžna obračunati prikrajšanja pri plači za čas od 1. 1. 2010 dalje do ponovnega začetka dela v znesku 197,09 EUR bruto in mu po odvodu prispevkov ter davkov izplačati 126,37 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od dne zapadlosti vsake posamezne mesečne plače dalje“, vendar o tem delu tožbenega zahtevka sodišče prve stopnje sploh ni odločalo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 327. člena ZPP pritožbo v tem delu štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Zahtevek za plačilo razlike v nadomestilu za čas začasnega čakanja na delo doma je denarni zahtevek, zato se tožnik z njim lahko obrne neposredno na sodišče, vendar je ta zahtevek vezan na predhodno ugotovitev ali je bilo tožniku odrejeno čakanje skladno z ZDPNP in kriteriji določenimi v Dogovoru, kar je pravna podlaga za nižje nadomestilo, kot ga določa ZDR. Sodišče prve stopnje bo zato obvestilo tožene stranke z dne 21. 12. 2009 o začasnem čakanju na delo za čas od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2010 moralo preizkušati kot predhodno pravno vprašanje za ugoditev ali zavrnitev denarnega zahtevka, ne more pa navedeno obvestilo tožene stranke zavreči. Preizkus obvestila je torej predhodno pravno vprašanje. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je obvestilo tožene stranke z dne 21. 12. 2009 zavrglo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo, sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v tem delu v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

Zaradi razveljavitve sklepa in ker sodišče prve stopnje o delu tožbenega zahtevka ni odločalo, je pritožbeno sodišče odločitev glede stroškov pritožbe skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka (4. odstavek 165. člena ZPP).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP v preostalem zavrnilo pritožbi kot neutemeljeni in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I./1., I./2., I./3. in I./4. točka izreka), saj je ugotovilo, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.