Jedro

Sodišče je ugotovilo, da je pred lokalom najprej tožnik toženca odrinil, da je ta padel, sledilo je medsebojno prerivanje, zatem pa je toženec iz žepa potegnil izvijač in tožnika zabodel v stegno leve noge.

Izvedeni dokazni postopek pa ni potrdil tega, da naj bi se tožnik pred tožencem umaknil iz lokala z namenom dokončanja konflikta, temveč nasprotno, da je tudi sam privolil v njegovo nadaljevanje. Pritožbeno sodišče zato sprejema kot pravilno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnik v deležu 40% soodgovoren za utrpelo škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 108.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in mu povrniti 101.964,00 SIT pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za negmotno škodo, ki jo je tožnik utrpel v pretepu s tožencem dne 20.12.1997, ko mu je slednji z izvijačem povzročil vbodno rano na stegnu leve noge. Sodišče je ocenilo, da je tožnik upravičen za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem do odškodnine v višini 150.000,00 SIT ter za strah v višini 30.000,00 SIT, od tako določene odškodnine pa je tožniku prisodilo le 60%, ker je njegovo soodgovornost za utrpelo škodo ocenilo na 40%.

Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik po pooblaščencu. Izpodbija predvsem odločitev sodišča o tem, da naj bi bil soodgovoren za nastalo škodo. Pritrjuje sicer ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da sta se s tožencem že pred spornim dogodkom dalj časa srečevala v istem lokalu in se tam redno prepirala, vendar poudarja, da kritični dan ni bil enak ostalim dnevom. Tistega dne je namreč toženec prišel v lokal oborožen z izvijačem, očitno z namenom, da s tožnikom obračuna fizično. Tožnik se je tudi tega dne, tako kot vedno do sedaj, umaknil iz lokala, vendar mu je toženec sledil in ga napadel verbalno in fizično. Če bi toženec ostal v lokalu, do fizičnega obračuna ne bi prišlo. Tožnik se je le branil pred toženčevimi napadi in zato ga je odrinil, zatem pa je toženec potegnil izvijač z namenom, da bi tožnika umoril. Za poskus umora je bil tudi obtožen. Zato je zelo vprašljiv zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik privolil v fizični obračun s tožencem in da ga je prvi začel. Po mnenju pritožbe je torej ključno to, da je toženec prišel tistega dne v lokal z namenom, da spremeni dotedanji verbalni spopad, ki ga je vodil s tožnikom tako, da z njim fizično obračuna. V nadaljevanju pritožba navaja, da naj bi bila odškodnina za strah prenizko odmerjena, saj je tožnik doživel intenziven primarni strah, ko je nekdo zakričal, da ima toženec nož. Tožnik je bil zaboden na delikatno mesto in ga je skrbel izid zdravljenja. Tudi za skaženost bi sodišče moralo priznati odškodnino glede na mnenje izvedenca. Navaja še, da je brazgotina poleti bolj izrazita kot pozimi, ko je sodnica brazgotino pogledala.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede vseh okoliščin, v katerih je prišlo do tožnikove poškodbe, temeljijo na izpovedbah obeh pravdnih strank ter očividcev N.G. in M.T.. Predvsem iz skladnih izpovedi obeh prič je tako sodišče ugotovilo, da je pred lokalom najprej tožnik toženca odrinil, da je ta padel, sledilo je medsebojno prerivanje, zatem pa je toženec iz žepa potegnil izvijač in tožnika zabodel v stegno leve noge. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta po medsebojnem verbalnem konfliktu v lokalu stranki zapustili lokal v pripravljenosti tudi na nadaljnji fizični spopad, prav tako temelji na izpovedbi vseh zaslišanih, tako v tem kot v kazenskem postopku, uvedenem zoper toženca I.K.. Zoper slednjega je bila vložena obtožba zaradi poskusa storitve kaznivega dejanja umora, vendar v trenutku, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo v zadevi, ta kazenski postopek še ni bil zaključen, zato je tiste okoliščine dogodka, od katerih je odvisna civilna odgovornost strank, sodišče ugotavljalo v tej pravdi. Izvedeni dokazni postopek pa ni potrdil tega, da naj bi se tožnik pred tožencem umaknil iz lokala z namenom dokončanja konflikta, temveč nasprotno, da je tudi sam privolil v njegovo nadaljevanje. Pritožbeno sodišče zato sprejema kot pravilno materialnopravno stališče prvostopenjskega sodišča, da je tožnik v deležu 40% soodgovoren za utrpelo škodo.

Glede na ugotovitev, da ima tožnik brazgotino na manj opaznem mestu (v skrajnem zgornjem predelu notranje strani stegna leve noge v predelu dimelj v neposredni bližini pregiba), da gre za rahlo rdeče obarvano brazgotino, ki je komaj opazna, med drugim tudi zaradi poraščenosti tožnikove noge, je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati duševnih bolečin, ki naj bi jih trpel zaradi skaženosti, saj mu res ni bilo mogoče verjeti, da bi ga ljudje na plaži spraševali o praktično neopazni brazgotini.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik utrpel lahko telesno poškodbo. Zato je bil njegov sekundarni strah (strah za izid zdravljenja) le kratkotrajen, saj objektivna negotovost za izid zdravljenja ni obstajala. Tudi subjektivni odnos do poškodbe se je lahko umiril takoj po opravljeni kirurški oskrbi rane v bolnici. Glede na nenehne konflikte med strankama sodišče tožniku pravilno ni verjelo, da naj bi se toženca bal, še posebej glede na to, da je sam aktivno sodeloval tako pri verbalnih konfliktih kot kritičnega dne pri fizičnem spopadu. Njegov strah, ko ga je toženec zabodel z izvijačem in s tem presegel pričakovani fizični spopad, je zato edina okoliščina, ki jo je mogoče upoštevati kot razlog za kratkotrajen in intenziven strah, za katerega mu je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino. Glede na stopnjevanje konfliktnega ozračja (sodišče je na podlagi priznanja obeh udeleženih ugotovilo, da sta bila tega dne močno razžaljena in sprovocirana in zato pristala na medsebojni fizični obračun pred vhodom v lokal) pa tožniku, ker je privolil v fizični konflikt, ni mogoče pri mogoče priznati za utrpeli strah več kot 30.000,00 SIT odškodnine.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).