Jedro

Predčasno vračilo kredita ni dodatno z ničemer privilegirano. Gre torej za vračilo, ki ga ni bilo mogoče s sklicevanjem na pogodbo z dne 31. 8. 1995 pogojevati z ravnanjem tožene stranke v smeri sprostitve hipoteke. Tožnik je ob sklepanju kreditne pogodbe s toženo stranko vedel, da je izrabil možnosti razpoložljivih hipotek. Dejanske ugotovitve, sprejete v izpodbijani sodbi, ne omogočajo razlage, po kateri bi obstojala dolžnost tožene stranke, da sprosti hipotekarno zavarovanje danega kredita v korist Banke in sicer ne glede na možnost, da do tega z dobro poslovno voljo vpletenih vseeno pride.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 300,000.000 SIT (sedaj 1,251.877,80 EUR). Vtoževani znesek naj bi predstavljal odškodnino za škodo zaradi kršitve pogodbe o kratkoročnem kreditiranju. Tožena stranka naj bi tožniku namreč ne omogočila predčasne vrnitve kredita.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje našlo v ugotovitvi, da tožnik danega mu posojila ni vrnil, čeprav je bistvo spora v ugotovitvi, da je posojilo želel toženi stranki vrniti, ta pa mu je to onemogočila. Banka je namreč dne 12. 9. 1995 tožniku odobrila dolgoročni kredit za poplačilo kredita toženi stranki, o čemer je ta bila takoj obveščena, vendar pa je reagirala šele z dopisom z dne 5. 3. 1996. Sklep o odobritvi kredita je tožnik sam izročil direktorju tožene stranke, s katerim sta ustno komunicirala. To je potrdila tudi priča K. Pogojev za pridobitev posojila od Banke tožnik ni izpolnil zato, ker toženka v roku, ko je bilo še mogoče črpati kredit pri Banki, ni ponudila prenosa hipoteke. Edini pogoj, od katerega je bilo dejansko odvisno kreditiranje s strani Banke, je bil prenos hipotek s strani toženke, predvsem hipoteke na nepremičnini v K. V tej smeri sodišči druge in prve stopnje nista uporabili določbe 1068. člena ZOR. Sicer pa je tožena banka pri kreditiranju gradbenih projektov tožnika ravnala v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in pravili dobrega gospodarja. Cilj kreditiranja ne sme biti samo to, da bo posojilo vrnjeno, saj se to daje praviloma za to, da se projekti z dobičkom realizirajo. Ker je tožena stranka tožniku načrtno onemogočila pridobitev denarnih sredstev, je onemogočila realizacijo projekta izgradnje stanovanjskih objektov.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S kreditno pogodbo z dne 31. 8. 1995 je tožena stranka tožeči stranki odobrila kratkoročni kredit v znesku 120,000.000 SIT (1065. člen ZOR), pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 1068. člena ZOR v 6. členu pogodbe bila dogovorjena možnost predčasnega vračila kredita. Vendar pa navedena pogodbena določba razmerja med pravdnima strankama ne opredeljuje širše od zakonske ureditve, saj toženi stranki v zvezi s predčasnim vračilom kredita ne nalaga (dogovorjenih) obveznosti. Pri presoji utemeljenosti tožbenih trditev o odškodninski odgovornosti tožene stranke, ki naj bi predčasno vrnitev kredita prepozno odobrila, je bila vsebina kreditne pogodbe zato dodatno ugotavljana z listinami in z zaslišanjem strank in prič.

7. Bistvo tožbene trditvene podlage je v poudarjanju dejstva, da je tožena stranka zakrivila nemožnost predčasne vrnitve kredita z zavlačevanjem odobritve preko roka, do katerega je tožnik še lahko črpal nov kredit, ki mu ga je (tudi) za vrnitev že črpanega kredita toženi stranki, odobrila Banka. Pri tem naj bi tožena stranka prekršila dobre poslovne običaje (splošna načela ZOR – 12., 13., 16., 17. in 18. člen), zadevale pa naj bi jo tudi posledice neizpolnitve dogovorjene obveznosti (drugi odstavek 262. člena ZOR). Sodišče prve stopnje se je v tem okviru opredelilo do vprašanja, „ali bi tožena stranka morala karkoli storiti za to, da bi ji tožnik poplačal kredit, ali pa je dovolj, da je bila pasivna in le sprejela denar“. Odgovor na navedeno vprašanje je podalo z ugotovitvijo, da bi „odgovornost tožene stranke bila podana, če bi tožnik predčasno vrnil posojilo, pa ga tožena stranka ne bi sprejela“. Tožnik namreč denarja ni nakazal in ga še vedno dolguje.

8. Opisana pravna presoja, ki jo sprejema tudi izpodbijana sodba, temelji na dejanskih ugotovitvah. Tožnik je potreboval bančno pomoč pri financiranju gradnje nepremičnin v Republiki Hrvaški. Zato je pridobil pri toženi stranki kratkoročni kredit, ki ga je zavaroval s hipoteko na nepremičnine, navedene v 3. členu kreditne pogodbe z dne 31. 8. 1985, tudi kot porok lastne firme A. d. o. o. kot jemalca kredita (ker je navedena družba prenehala obstajati, je postal njen pravni naslednik). Banka pa je odobrila že 12. 9. 1995 (ugodnejši) dolgoročni kredit v višjem znesku, vendar s pogojem vknjižbe hipoteke na nepremičninah, ki so bile že predmet hipoteke pri kreditu, ki ga je dala tožena stranka.

9. Tožnik se je torej znašel v situaciji, ko zaradi prenosa hipoteke od že zavarovanega kredita, za kredit, ki bi mu ga dodatno odobrila Banka, ni imel pogodbeno zagotovljene podlage o načinu izvedbe željene transakcije in se je torej v razmerju do tožene stranke moral zanašati le na ugoditev svoji prošnji o prenosu zavarovanja. Določbe kreditne pogodbe s toženo stranko so jasne: predčasno vračilo kredita ni dodatno z ničemer privilegirano. Gre torej za vračilo, ki ga ni bilo mogoče s sklicevanjem na pogodbo z dne 31. 8. 1995 pogojevati z ravnanjem tožene stranke v smeri sprostitve hipoteke. Tožnik je ob sklepanju kreditne pogodbe s toženo stranko vedel, da je izrabil možnosti razpoložljivih hipotek. Dejanske ugotovitve, sprejete v izpodbijani sodbi, ne omogočajo razlage, po kateri bi obstojala dolžnost tožene stranke, da sprosti hipotekarno zavarovanje danega kredita v korist Banke in sicer ne glede na možnost, da do tega z dobro poslovno voljo vpletenih vseeno pride.

10. O odškodninski odgovornosti tožene stranke v skladu z določbo 154. v zvezi z 262. členom ZOR ob opisanih dejanskih ugotovitvah ni mogoče sklepati. Tožena stranka je res pozno dovolila izdajo pobotnice za izbris hipoteke, vendar le glede počitniške hiše, ki stoji na parceli št. 802/10 k.o. ... V tem okviru pa je sprejeta tudi dejanska ugotovitev, da zaradi morebitnega prenosa hipotek celo ni prišlo do formalnega stika med bankama in da je „šlo le za ustne dogovore s tožnikom, kako bi ta z drugimi zavarovanji nadomestil zavarovanje s hipoteko na nepremičnini v K.“.

11. Že sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je postavila tožeča stranka v pritožbi novo trditev o odškodninski odgovornosti tožene stranke, ki naj bi tožniku povzročila škodo tudi zato, ker je odstopila od financiranja gradbenega projekta. Navedenih trditev v pogojih določbe 286. člena ZPP tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni postavila, zaradi česar jih je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 337. člena ZPP štelo za nedovoljeno navajanje novih dejstev na pritožbeni stopnji in na njih ni odgovarjalo. V reviziji tožeča stranka v tej smeri izpodbijani sodbi sicer izrecno ne očita procesnih napak, vendar v pritožbi omenjena nova dejstva ponovno navaja. Kolikor skuša s tem podkrepiti trditve o domnevno dolžnem ravnanju tožene stranke ob izraženem predlogu za predčasno plačilo kredita, revizijsko sodišče ponovno ugotavlja, da v razmerju med strankama velja le to, kar sta se medsebojno pogodbeno dogovorili. Kolikor pa s temi navedbami prikazuje toženkino odškodninsko odgovornost, pa gre za povsem novo tožbeno trditveno podlago, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila obravnavana. Zato obvelja, da na revizijski stopnji ni mogoče navajati novih dejstev in dokazov (372. člen ZPP).

12. Revizija je sicer vložena tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar v tej smeri ni konkretizirana. Trditev pa, ki se nanaša na oceno v sodbi sodišča druge in prve stopnje različni obravnavi dejstva, ali je tožnik imel možnost predčasne vrnitve kredita, ne drži. Obe sodišči sta namreč ugotovitve o tem oprli na samo kreditno pogodbo. Sicer pa revizija z drugačno oceno listin in izpovedi strank in prič posega na področje dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo po določbi 378. člena ZPP.