Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti tudi po spremenjeni določbi 420. člena ZKP (Ur. list RS, štev. 56/2003) ni mogoče vložiti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju hišnega pripora.

S sklepom, izpodbijanim z zahtevo za varstvo zakonitosti, okrožno sodišče ni odločilo o podaljšanju pripora, saj je bilo to glede na določilo 2. odstavka 207. člena ZKP dolžno storiti šele po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o podaljšanju pripora, temveč je ugodilo predlogu obtoženčevega zagovornika in pripor nadomestilo s hišnim priporom. Zato bi se izrek sklepa drugostopenjskega sodišča, ki je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca, moral glasiti, da se prvostopenjski sklep spremeni tako, da se ne ugodi predlogu obtoženčevega zagovornika za nadomestitev pripora s hišnim priporom in ne, da se prvostopenjski sklep spremeni tako, da se obtožencu pripor podaljša iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. S.P. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom z dne 19.6.2003 ugodilo predlogu zagovornika obt. S.P. ter odločilo, da se na podlagi 1. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odrejeni pripor spremeni tako, da se nadomesti z milejšim ukrepom in se zoper obtoženca odredi hišni pripor, ki teče od 19.6.2003 od 12. ure dalje. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 1.7.2003 ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in je prvostopenjski sklep spremenilo ter odločilo, da se obt. S.P. podaljša pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zoper sklep drugostopenjskega sodišča je obtoženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega postopka in kršitve Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sklep drugostopenjskega sodišča in potrdi sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je bil zoper obtoženca odrejen hišni pripor.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije A.P. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obt. S.P. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obt. S.P. za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

V času, ko sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče odločali o nadomestitvi pripora s hišnim priporom, je veljalo določilo 4. odstavka 420. člena ZKP, po katerem je bilo dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti med nepravnomočno končanim kazenskim postopkom le zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora.

Zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju hišnega pripora torej zahteva za varstvo zakonitosti ni bila dovoljena, zahteve za varstvo zakonitosti pa tudi po spremenjeni določbi 420. člena ZKP (Ur. list RS, štev. 56/2003) zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju hišnega pripora ni mogoče vložiti.

Zoper obt. S.P. je bil s pravnomočnim sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 19.5.2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru z dne 28.5.2003 na podlagi 2. odstavka 207. člena ZKP podaljšan pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. S sklepom z dne 19.6.2003 Okrožno sodišče v Murski Soboti torej ni odločilo o podaljšanju pripora, saj je bilo to glede na določilo 2. odstavka 207. člena ZKP storiti šele po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o podaljšanju pripora, temveč je ugodilo predlogu obtoženčevega zagovornika in pripor nadomestilo s hišnim priporom. Višje sodišče v Mariboru, ki je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca, je sicer dne 1.7.2003 s sklepom odločilo, da se prvostopenjski sklep spremeni tako, da se obtožencu pripor podaljša iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, čeprav tedaj sploh še niso bili podani razlogi za odločanje o podaljšanju pripora. Pravilno bi se namreč moral glasiti izrek sklepa drugostopenjskega sodišča, da se prvostopenjski sklep spremeni tako, da se ne ugodi predlogu obtoženčevega zagovornika za nadomestitev pripora s hišnim priporom, zlasti še, ker je v razlogih sklepa celo navedlo, da ni pogojev za odreditev hišnega pripora. Le zaradi take nepravilne formulacije sklepa drugostopenjskega sodišča in ker ni šlo za odločitev iz 4. odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obt. S.P. zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).