Jedro

Neoprava glavne obravnave je po ZUS-1 relativna kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje.

Če uvoznik naftnega derivata ne obarva na predpisan način, preden ga proda kot ekstra lahko kurilno olje, je dolžan plačati razliko prometnega davka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: revident) zoper odločbo Posebnega davčnega urada z dne 13. 6. 2005, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 20. 12. 2005, s katero je bila pritožba zoper prvostopno odločbo zavrnjena kot neutemeljena. Prvostopni davčni organ je odločil, da mora revident za leti 1995 in 1996 plačati razliko davka od prometa proizvodov v skupnem znesku 274.348.284,64 SIT.

2. V obrazložitvi sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka ter jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa navaja, da ti niso utemeljeni.

3. Revident utemeljuje dovoljenost revizije z izpolnjevanjem pogojev po vseh treh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi. Zahteva tudi plačilo stroškov revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je dovoljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je revizija dovoljena, ker izpolnjuje pogoj iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta znaša 274.348.284,64 SIT oziroma 1.144.835,11 EUR, kar presega znesek 20.000,00 EUR.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Vrhovno sodišče se ne opredeljuje do navedb, s katerimi revident izpodbija pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost postopka izdaje upravnega akta, ta ugovor ne more biti predmet revizijskega postopka, kajti revizijo se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Tako se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do navedb na 3. do 5. strani revizije, ki se vse nanašajo na postopek izdaje upravnega akta. Enak očitek predstavlja tudi revizijska trditev (6. in 7. stran revizije), da se prvostopni in drugostopni organ nista opredelila do revidentovega razloga, zakaj je v pogodbi o dobavi navedel, da bo dobavil tudi barvilo za obarvanje kurilnega olja. Enako velja tudi za navedbe na 7. strani revizije, ki se nanašajo na pomanjkanje materialnih dokazov, in za razloge, zakaj naj bi tožena stranka opustila zaslišanje priče. Revident uveljavlja kršitve določb postopka izdaje upravnega akta tudi na 7. do 9. strani revizije, ko navaja, da v obravnavani zadevi v postopku izdaje prvostopne odločbe ni bil izveden dokazni postopek. Iz enakih razlogov se Vrhovno sodišče tudi ne opredeljuje do revizijskih navedb na 9. strani revizije, kjer se revident ukvarja z vprašanjem vezanosti prvostopnega organa na navodila, ki mu jih z odpravo odločbe in vrnitvijo v nov postopek da drugostopni upravni organ.

9. Ker postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta ne more biti predmet revizijske presoje, se Vrhovno sodišče tudi ne opredeljuje do revizijskih navedb o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj bi bile revidentu kršene v postopku pred prvostopnim davčnim organom.

Bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu:

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih navedb, da bi bilo treba pred izdajo odmerne upravne odločbe zagotoviti njegovo neposredno zaslišanje in zaslišanje prič, na katerih temelji njegova odmera davčnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je revident imel možnost sodelovati v postopku ter da je v postopku tudi sodeloval. Glede zaslišanja domnevne priče pa je sodišče navedlo, da izjava te osebe za odločitev ni pomembna. Sodišče prve stopnje se je tudi sklicevalo na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka. Ta pa je na 16. in 17. strani utemeljitve pojasnila pomen določb Zakona o splošnem upravnem – ZUP, ki določajo načelo zaslišanja stranke in način izvedbe zaslišanja prič. S tem je prvostopno sodišče z razumljivimi razlogi dovolj natančno odgovorilo na tožbene navedbe, zato glede tega niso podane zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu.

11. Revident neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje, glede na vsebino 59. člena ZUS-1, moralo opraviti glavno obravnavo ter, da je zato ker je ni, bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu. Revident v tožbi izvedbe glavne obravnave ni predlagal, poleg tega pa tudi ni predlagal izvedbe nobenega dokaza (kot dokaz je predlagal zgolj vpogled v odločbo tožene stranke in upravni spis). Ker je bilo po presoji sodišča prve stopnje dejansko stanje v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno odločalo na seji senata, ne glede na to, da se revident ni strinjal z dejansko ugotovitvijo davčnega organa prve stopnje, da naftni derivat ni bil obarvan.

12. Neutemeljeno pa revident navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo tudi zato, ker naj mu v upravnem postopku ne bi bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Revident je sodeloval v inšpekcijskem postopku, v katerem je dal pripombe na zapisnik, zato niso utemeljene navedbe, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Pa tudi sicer opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopnim sodiščem ne predstavlja absolutne, ampak zgolj relativno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu (prim. 1. točko prvega odstavka 85. člena in četrti odstavek 75. člena ZUS-1). Opustitev oprave glavne obravnave je v postopku v zvezi z revizijo razlog za razveljavitev sodbe le, če je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1).

14. Revident navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo zato, da bi zaslišalo domnevno ključno pričo ter da bi zaslišalo revidenta (5. in 6. stran revizije). Ker je bilo že zgoraj navedeno, da priča, za katero revident trdi, da naj bi bila ključna, to dejansko ni, ter da so bila revidentu že v upravnem postopku dana vsa procesna jamstva za varstvo njegovih pravic, po presoji Vrhovnega sodišča opustitev oprave glavne obravnave ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno sojenje. Pa tudi sicer, kot že navedeno, revident v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagal zaslišanja nobene priče, prav tako tudi ne svojega zaslišanja.

15. Neupoštevne so revizijske navedbe, da sodišče prve stopnje ni navedlo, zakaj odločitev Ustavnega sodišča U-I-397/98 z dne 21. 3. 2002 (Ur. l. RS, št. 35/2002) za obravnavano zadevo ni bistvena. Čeprav sodišče prve stopnje razlogov za to stališče ni navedlo, pa to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi katerih bi bilo treba sodbo razveljaviti. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče presojalo ustavnost drugega odstavka 45. člena Zakona o dohodnini – ZDoh ter ugotovilo, da ta ni bil v neskladju z Ustavo. V obravnavani zadevi se ta določba ni uporabila, saj je predmet postopka odmera davka od prometa proizvodov. Zaradi teh razlogov tudi po presoji Vrhovnega sodišča ta odločba Ustavnega sodišča za obravnavano zadevo ni bistvena, ne glede na to, da se je tožena stranka na 16. strani svoje odločbe (po nepotrebnem) sklicevala nanjo.

Materialno pravo:

16. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je revident v Slovenijo uvažal naftni derivat ter ga prodajal naprej naročnikom kot ekstra lahko kurilno olje, ne da bi ga sam prej obarval z jasno rdečo barvo.

17. Prva opomba k tarifni številki 5 Tarife davka od prometa proizvodov določa, da mora uvoznik ekstra lahkega kurilnega olja, preden ga dobavi naročniku, ta naftni derivat obarvati z jasno rdečo barvo. Namen tega pravila izhaja iz druge opombe k tarifni številki 5, ki je v tem, da se ekstra lahko kurilno olje ne bi uporabljalo za pogon motornih vozil, plovil ali drugih motorjev. Temu je namreč namenjeno dieselsko gorivo, ki je substitut ekstra lahkemu kurilnemu olju. Davčni stopnji za obdavčitev ekstra lahkega kurilnega olja in dieselskega goriva pa sta bistveno različni. Po drugi in tretji točki tarifne številke 5 znaša stopnja obdavčitve dieselskega goriva 190 %, ekstra lahkega kurilnega olja pa 20%. Da bi bilo mogoče preverjati morebitne zlorabe uporabe, je zakonodajalec predpisal obarvanje ekstra lahkega kurilnega olja.

18. Ker revident naftnega derivata glede na ugotovitve v upravnem postopku ni obarval z jasno rdečo barvo, po presoji Vrhovnega sodišča ni prodajal ekstra lahkega kurilnega olja, ampak dieselsko gorivo. To pomeni, da je na računih kupcem napačno označil vrsto in namen proizvoda in stopnjo davka, zaradi česar je dolžan plačati razliko med manj obračunanim in plačanim davkom pri nadaljnjem prometu.

19. To izhaja iz prvega in četrtega odstavka 51. člena ZPD. Prvi odstavek 51. člena ZPD določa, da mora uvoznik za proizvode, za katere so v tarifi davka od prometa proizvodov določene različne davčne stopnje odvisno od njihove vrste, kakovosti, surovinske sestave, cene ali drugih lastnosti, v računu o prodaji proizvoda oziroma v drugi listini, ki spremlja prodani proizvod, ali na etiketi označiti namen, vrsto, kakovost, ceno ali drugo lastnost proizvoda, v računu pa davčno osnovo, tarifno številko in stopnjo, po kateri se obračunava in plačuje davek od prometa teh proizvodov pri prodaji končnim potrošnikom. Če uvoznik ne vpiše ali netočno vpiše na račun prepisane podatke, zaradi česar davčni zavezanec pri nadaljnjem prometu ne obračuna oziroma obračuna manj in vplača manj davka od prometa proizvodov, kot bi bilo treba, se razlika med manj obračunanim in plačanim davkom izterja od uvoznika (četrti odstavek 51. člena ZPD).

20. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi z 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

21. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 92. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

22. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.