Jedro

Če se posestnik v pravdi, v kateri se odloča o pravici do posesti, s sodno poravnavo le-tej odpove, ne more kasneje uveljavljati posestnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej motenjski pravdi najprej zavrglo ugotovitveni del tožbenega zahtevka. Dajatveni del zahtevka iz naslova varstva posesti je zavrnilo. Zavrnilo je tudi predlog za izdajo začasne odredbe in odločilo o stroških postopka.

Nosilni razlog sodišča prve stopnje, zaradi katerega je zahtevek zavrnjen, je, da je bilo v pravdi, v kateri se je odločalo o pravici do posesti, že odločeno oz. da je bila v tisti pravdi sklenjena sodna poravnava. Vsebina sodne poravnave je takšna, da so se tukajšnji tožniki odpovedali pravici do posesti na tistem delu spornega območja, ki sega v parc. št. 21/1 k.o. .... Prav to pa je tisti del sveta, na katerem v tej pravdi uveljavljajo varstvo posesti.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka. Sklicuje se na zakonske pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da bo zahtevku ugodeno. Če ne, pa naj ga vsaj razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Bistvo pritožbenih navedb bo povzeto skupaj z odgovorom pritožbenega sodišča nanje.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvo obravnavane zadeve je kratko in jedrnato. V pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. P 356/2004 so tožniki zahtevali ugotovitev obstoja stvarne služnosti. Vsebina služnostne pravice, ki naj bi jo v tisti pravdi ugotovilo sodišče, je identična posestnemu varstvu, ki ga uveljavljajo v tej pravdi. Ko namreč tožeča stranka v tej pravdi utemeljuje obstoj svoje posesti, govori o izvrševanju nečesa, kar ustreza izvrševanju služnostne poti. Pravdna zadeva P 356/2004 se je končala s sklenitvijo sodne poravnave, v kateri so nastopale tukajšnje pravdne stranke. Predmet spora iz prej omenjene pravde je tako postal res transacta. Tisto, kar tožeči stranki gre, tako izhaja iz vsebine sodne poravnave. Kar iz te sodne poravnave ne izhaja, vsebovano pa je v tožbenem zahtevku na ugotovitev služnostne pravice, tisto tožečim strankam ne pripada. Tudi ta segment vprašanja je res transacta. V poravnavi je bilo dogovorjeno, da se služnostna pot tožnikov pri parc. št. 21/1 k.o. ... konča. Posestno varstvo, ki ga uveljavljajo tožniki v tej pravdi pa se nanaša prav na parc. št. 21/1. To bistvo je bilo tožečim strankam pojasnjeno že v izpodbijanem sklepu. Z razlogi tega sklepa se pritožbeno sodišče strinja.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodišče ni ugotavljalo zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. To seveda ni res. V sklepu je pravilna ugotovitev, da so se tožniki posesti na spornem delu nepremičnine s sodno poravnavo odpovedali. Pritožba dalje pravi, da naj bi bil eden izmed kovinskih stebrov spornih vrat postavljen 5 cm od stavbe tožnikov. Ugotovljeno je bilo, da so sporna vrata postavljena na meji med parcelama št. 21/1 in 21/3 k.o. .... To je obenem tudi mejna črta njihove posesti. Že prvo sodišče je lepo pojasnilo, da ovira na mejni daljici, ki nima razsežnosti širine, v kvaliteto posesti ne more posegati. Vsaj ne, če ni kakšnih dodatnih trditev, ki bi izkazovale kvalitativni poseg v izvrševanje posesti. Okoliščina, da se ta vrata nahajajo 5 cm stran od tožnikove parcele, pritožbenemu sodišču ne razodeva, v čem naj bi se zgodil kvalitativni preskok.

Pritožba se ukvarja z ravnanjem sodišča, ki je zahtevek razbilo na ugotovitveni in dajatveni del. Pritožbeno sodišče na te navedbe odgovarja, da je dajatveni zahtevek določen tudi brez ugotovitvenega zahtevka. Identifikacija spora v obravnavani zadevi z zavrženjem ugotovitvenega dela nikakor ni bila onemogočena.

Pritožba pravi, da sklenjena sodna poravnava v ničemer ne odloča o pravici tožencev do posesti. Tako pravi, da nikjer ni govora o pravici tožencev do posesti nad zemljiščem (pločnikom) ob stavbi tožnikov, prav tako pa v sodni poravnavi ni zajeta pravica tožencev do postavitve vrat. Po stališču pritožbe je sodišče napačno ocenilo, da gre v konkretnem primeru za posestni spor ter da sklenjena sodna poravnava v zvezi s služnostno pravico določa pravico posesti toženčev nad pločnikom oz. nad zemljiščem, ki leži neposredno ob stavbi tožnikov. Tožeče stranke namreč ne uveljavljajo motenja posesti na delu služnostne poti. Zaključek sodišča, da sta zahtevka iz služnostne pravde ter konkretne pravde identična, je tako po stališču pritožbe zgrešen.

Odgovor pritožbenega sodišča na povzet sklop pritožbenih navedb: S sodno poravnavo je bilo z učinkom res transacta razrešeno vprašanje služnostne pravice. V sodni poravnavi je izvrševanje služnosti zamejeno. Vse, kar bi takšno izvrševanje presegalo, bi bilo onkraj pravice lastnika gospodujočega zemljišča (v tem primeru tukaj-tožeče stranke) in bi pretirano in brez pravne podlage posegalo v lastninsko pravico lastnika služečega zemljišča (to je tukaj tožene stranke). Z opredelitvijo obsega služnosti pa je bila dogovorjena tudi razmejitev pravice do posesti. Tam, kamor pravica do posesti tožnikov več ne sega, je zato tožena stranka postavila vrata. Takšnemu izvrševanju njene lastninske pravice se tožeča stranka tudi v tej posestni pravdi več ne more upirati. O tem, zakaj je tako, je sodišče prve stopnje navedlo izčrpne in pravilne razloge na 6 - 8 strani sklepa.

V zadnjem delu pritožbe se ta ukvarja z vprašanjem, ali sporna vrata niso črna gradnja in podobno. Pritožbeno sodišče odgovarja, da so te navedbe popolnoma irelevantne. To, ali so postavljena vrata črna gradnja, nima in ne more imeti nikakršne zveze z vprašanjem varstva posesti. Gre kvečjemu za upravno pravno vprašanje, torej vprašanje javnega prava, ki se z zasebno pravnim vprašanjem te pravde ne prekriva.

Pritožba ni utemeljena. Podani niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje. V skladu z 2. točko 365. člena ZPP (1) je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Stroški za odgovor na pritožbo za pravdo niso bili potrebni (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da jih tožena stranka krije sama.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007), ki se na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah.