Up-143/99

11. 9. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 11. septembra 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 25/99 z dne 13. 4. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnica navaja, da ji je 20. 10. 1992 prenehalo delovno razmerje. Zaradi nevednosti se ni pravočasno prijavila na zavodu za zaposlovanje, zaradi česar ji ni bila priznana pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Sodišče naj bi po mnenju pritožnice zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo 30 dnevni rok za prijavo na zavodu kot enega od pogojev za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila. Taka razlaga naj bi bila v nasprotju z namenom zakonodajalca, na kar naj bi kazala tudi sprememba zakona v letu 1998.

2.Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa lahko presoja le, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja. Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pritožnica ne zatrjuje.

3.Pritožnica z nasprotovanjem pravnemu stališču Vrhovnega sodišča zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava. Svojo odločitev je Vrhovno sodišče utemeljilo z razlogi, oprtimi na razlago ustreznih zakonskih določb, ki ne posegajo na raven človekovih pravic ali svoboščin. Tudi morebitna nepravilna odločitev sodišča s tem v zvezi bi bila zgolj kršitev zakona in ne kršitev ustavnih pravic. Za ugotavljanje kršitve zakona, če pri tem ne gre obenem tudi za kršitev katere od ustavnih pravic, pa Ustavno sodišče ni pristojno. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) namreč Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Če gre zgolj za očitek nepravilne uporabe materialnega prava, ki na raven človekovih pravic in svoboščin ne posega, bi Ustavno sodišče kvečjemu lahko presojalo, ali je izpodbijana sodba očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve. V tem primeru bi namreč lahko šlo za kršitev enakosti pred zakonom po 22. členu Ustave, ki vključuje tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti. Vendar izpodbijani sodbi v obravnavanem primeru takšnih pomanjkljivosti gotovo ni mogoče očitati.

Vrhovno sodišče je odločitev oprlo na ustrezne določbe zakonov ter svojo odločitev tudi izčrpno obrazložilo z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov tudi dopuščajo.

5.Ustavno relevanten bi lahko bil tudi očitek pritožnice, da naj bi sodišče v njenem primeru odločilo drugače kot v siceršnjih podobnih primerih. Vendar pritožnica tudi sama ne zatrjuje nasprotja z uveljavljeno sodno prakso.

6.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan