Jedro

K temu je dodati še, da ima sodna taksa tudi fiskalni značaj, kar pomeni, da predstavlja tudi odmeno za opravljeno storitev, ki jo bo dobila pravdna stranka v obliki sodnega varstva. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da sodne takse navkljub stanju na transakcijskem računu v višini 1.311,55 EUR ne bi mogla plačati glede na druge nujne stroške njenega poslovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse oz. za njegovo odložitev. Toženo stranko je tudi opozorilo, da bo začel rok za plačilo sodne takse in rok za ugovor zoper plačilni nalog teči naslednjega dne po vročitvi (izpodbijanega) sklepa.

2. Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da ne drži ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni izkazala, da plačila sodne takse za pritožbo ne more zagotoviti takoj in v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti, saj je navedla, da sodne takse glede na trenutno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje ne more plačati, za kar je predložila izpis stanja na svojih transakcijskih računih, izpise prilivov na transakcijske račune ter izjavo o premoženjskem stanju, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Iz izpisa stanja o prometu na računih izhaja, da je njeno stanje sredstev na dan 24.8.2017 znašalo zgolj 1.311,55 EUR, glede na knjigovodsko stanje sredstev pa zgolj 412,84 EUR. Tako ni imela nobene realne možnosti za plačilo sodne takse v 15 dneh glede na njene siceršnje nujne stroške poslovanja. Ne drži tudi, da naj bi tožena stranka imela neblokirane račune, saj je imela v letu 2017 večkrat blokirana oba transakcijska računa. Napačno je sodišče uporabilo materialno pravo, saj je navedlo, da je rok za plačilo sodne takse od vročitve tega sklepa, pravilno pa bi moralo odločiti, da rok za plačilo teče od pravnomočnosti sklepa dalje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na pravdni stranki, ki predlaga oprostitev plačila sodne takse ali njeno odložitev, je trditveno in dokazno breme za utemeljevanje, da nima sredstev za takojšnjo plačilo sodne takse, in da jih tudi ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (tretji odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Obveznost plačila sodne takse je namreč določena kot splošna obveznost stranke, ki pred sodiščem predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Zato je taksni zavezanec dolžan ob uveljavljanju izjeme od tega pravila podati vse navedbe in predložiti vse dokaze, da bi se lahko njegova taksna obveznost zmanjšala ali časovno odložila1. Tožena stranka bi torej morala, če naj bi s svojim predlogom uspela, v njem podati takšne trditve, iz katerih bi jasno izhajalo, da je njeno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje takšno, da nima sredstev za plačilo sodne takse, in da jih brez ogrožanja svoje dejavnosti tudi ne more zagotoviti. K temu je dodati še, da ima sodna taksa tudi fiskalni značaj, kar pomeni, da predstavlja tudi odmeno za opravljeno storitev, ki jo bo dobila pravdna stranka v obliki sodnega varstva. Zato se tožena stranka tudi neutemeljeno sklicuje, da sodne takse navkljub stanju na transakcijskem računu v višini 1.311,55 EUR ne bi mogla plačati glede na druge nujne stroške njenega poslovanja. Tudi sodna taksa, v konkretnem primeru sodna taksa za pritožbo2, sodi med stroške, ki jih je dolžna zagotoviti, tako kot ostale „redne stroške svojega poslovanja“.

5. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožena stranka v svojem predlogu za oprostitev oz. za odlog plačila sodne takse le posplošeno zatrjevala, da glede na trenutno premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje nima zadostnih sredstev za plačilo sodne takse, in da jih ne more zagotoviti v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Tožena stranka ni podala nobenih pojasnil, zakaj njeno trenutno premoženjsko in finančno stanje, navkljub ugodnim podatkom iz njenih računovodskih listin, in tudi likvidnostno stanje, navkljub podatkom iz registra transakcijskih računov3, ne omogoča takojšnjega in celotnega plačila sodne takse4. Zato s pritožbo ne more uspeti, sploh ne z očitkom, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njenih navedb in dokazov. Ob ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožba tudi ne graja, da iz računovodskih izkazov izhaja, da je imela tožena stranka dolgoročna sredstva v višini 5,8 mio EUR, ki so presegala njene dolgoročne obveznosti, da je imela opredmetenih osnovnih sredstev v višini 5,7 mio EUR in neopredmetenih sredstev v višini 34.000,00 EUR ter 1,2 mio EUR poslovnih terjatev, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni bilo mogoče narediti drugačnega sklepa, kot ga je opravilo prvostopenjsko sodišče, ko je predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse (v višini 741,00 EUR) zavrnilo.

6. V zvezi z očitkom o napačni uporabi materialnega prava zaradi določitve roka za plačilo sodne takse pa je pripisati še, da je opozorilo prvostopenjskega sodišča o roku, ko bo morala tožena stranka sodno takso plačati, povsem v skladu s tretjim odstavkom 14.a člena ZST-1, ki določa, da kadar sodišče predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks ne ugodi, začne teči rok za plačilo sodne takse naslednji dan po vročitvi sklepa o zavrnitvi predloga. V primeru, ko je zoper takšen sklep vložena pritožba, pa velja splošno pravno pravilo (ker zakon nobene izjeme ne določa), da začne teči paricijski rok za plačilo prvi dan po vročitvi sodne odločbe, s katero sodišče odloči o pravnem sredstvu (313. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

7. Tožena stranka torej neutemeljeno zatrjuje, da je izkazala, da sredstev za plačilo sodne takse nima, in da jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku. Ker pri odločanju prvostopenjskega sodišča tudi niso bile podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

1 tako npr. tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 394/2013 2 če tožena stranka ocenjuje, da je njena vložitev potrebna 3 pritožba ne očita, da bi prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo dejstvo, da je v zadnjih treh mesecih imela tožena stranka prilive na dva TRR, in da v času odločanja nista bila blokirana, ampak (zopet) zgolj posplošeno zatrjuje, da „je imela v letu 2017 večkrat blokirana oba računa“ 4 da bi na primer navedla, tako kot je pravilno zapisalo tudi prvostopenjsko sodišče, zakaj svojega obsežnega premoženja ne more vnovčiti niti do višine taksne obveznosti