Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS sodba I U 1327/2016

ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.1327.2016 Javne finance

davčna izvršba izvršilni naslov ugovor zastaranja
Upravno sodišče
17. januar 2017
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Za izdajo izpodbijanega sklepa obstoja veljavni izvršilni naslov, to je odločba, ki je potrjena s potrdilom o izvršljivosti in pravnomočnosti. Izpodbijani sklep o izvršbi ima vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, med drugim tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Potrdilo o izvršljivosti in pravnomočnosti ima značaj potrdila po določbah ZUP, zato se dejstva, ki so v njih potrjena, štejejo za dokazana. Če tožnik temu nasprotuje, lahko izpodbijana potrdilo pri organu, ki ga je izdal, ne pa v postopku prisilne izterjave.

V zvezi z zastaranjem se uporabljajo določbe OZ. člena ZDavP-2. V obravnavani zadevi je bila odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, izdana 10. 4. 2008, izvršljiva in pravnomočna pa je postala 25. 11. 2008. Tako je bil izpodbijani sklep z dne 10. 2. 2016 izdan (in tožniku vročen) znotraj desetletnega zastaralnega roka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom določil, da je dolžnik dolžan plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo v znesku 8.271,71 EUR, zamudne obresti v znesku 2.202,06 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR in nadaljnje zamudne obresti od zneska glavnice, ki tečejo od 11. 2. 2016 dalje do vključno dneva plačila. Obveznosti tožnika temeljijo na naslednjem izvršilnem naslovu: odločbi 351-533/2006-18 z dne 10. 4. 2008, ki jo je izdala Upravna enota Ljubljana in je postala izvršljiva 25. 11. 2008 (1. točka izreka). Zoper tožnika - dolžnika se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima pri banki, ki jo navaja. Ta opravi rubež sredstev do višine dolgovane obveznosti po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena ZDavP-2 in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, v kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec (2. točka izreka). Iz 3. in 4. točke izreka izhaja obveznost banke, da zarubi tožnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti ter se ji prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva tožniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po tem sklepu. Iz 5. in 6. točke izreka pa izhaja, da plača vse stroške davčne izvršbe tožnik in da pritožba tožnika ne zadrži začete davčne izvršbe.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je Upravna enota Ljubljana v skladu z 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) finančnemu organu kot pristojnemu organu poslala predlog za izterjavo denarne terjatve. Ker tožnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je bilo treba zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začeti davčno izvršbo. Med drugim se sklicuje na določbe 156. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti.

3. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotavlja, da je iz upravnih spisov razvidno, da je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik, 10. 4. 2008 izdala odločbo 351-533/2006, s katero je tožniku kot investitorju zaradi nedovoljenega posega v prostor – rušitve obstoječega stanovanjskega objekta in novogradnje enodružinskega stanovanjskega objekta z gospodarskim poslopjem na zemljišču s par. št. 1194 k. o. … odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 8.271,71 EUR. Z odločbo Ministrstva za okolje in prostor 35113-87/2007/4 z dne 26. 9. 2008 je bila tožnikova pritožba zavrnjena, tožnik pa te odločitve ni izpodbijal v upravnem sporu. Ker tožnik dolgovanega zneska ni poravnal, je upravna enota pri prvostopenjskemu organu kot stvarno in krajevno pristojnem davčnem (finančnem) organu, v skladu z določbami četrtega odstavka 146. člena ZDavP-2, podala v elektronski obliki preko aplikacije „eIzvršba“, 4. 12. 2015 predlog za izterjavo tako glavnice kot tudi pripadajočih zamudnih obresti. Prvostopenjski organ je na podlagi prejetega predloga 11. 12. 2015 tožniku poslal opomin pred izvršbo, na katerega se je tožnik odzval, da ničesar ne dolguje in da je izterjava zastarala. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno in zakonito, saj so za začetek izvršbe izpolnjene procesne predpostavke. Izvršilni naslov je odločba Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2008, ki je postala izvršljiva 25. 11. 2008. V postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Prav tako zavrača tožnikove pritožbene ugovore, da je v predmetni zadevi izterjava zastarala po določbah 125. člena ZDavP-2. Pojasnjuje, da slednji v konkretni zadevi ni uporabljiv in da je v konkretni zadevi relevanten prvi odstavek 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa desetletni zastaralni rok. Ker je bila odločba, ki v navedeni zadevi predstavlja izvršilni naslov, izdana 10. 4. 2008, ki je 25. 11. 2008 postala pravnomočna, je bil izpodbijani sklep izdan in vročen tožniku znotraj desetletnega roka.

4. Tožnik v tožbi uveljavlja nezakonitost izpodbijanega sklepa kot tudi odločbe drugostopenjskega organa ter uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik prvenstveno navaja, da bi bilo potrebno predlog Upravne enote Ljubljana za izterjavo denarne terjatve po odločbi Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2008 zavreči. Tožnik ni bil seznanjen, da naj bi bila odločba Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2008 opremljena s potrdilom o izvršljivosti. Iz navedenega razloga zaključkov tožene stranke ni mogoče preizkusiti, s čimer je storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker tožniku ni bila posredovana odločba Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2008, ki naj bi bila opremljena s potrdilom o izvršljivosti, se do navedene odločbe in do domnevno izdanega potrdila o izvršljivosti ne more (in ni mogel) izjaviti v skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP. S tem pa je tožena stranka storila absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Zato je potrebno predlog Upravne enote Ljubljana za izterjavo denarne terjatve zavreči. 5. V nadaljevanju tožnik navaja, da je pravica do davčne izvršbe zastarala (šesta točka prvega odstavka 155. člena ZDavP-2). Odločba Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2008 je bila namreč izdana v upravnem postopku na podlagi določil Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Slednji v tretjem odstavku 149. člena določa, da vse denarne izvršbe, odmerjene na podlagi tega zakona, izvršuje pristojna davčna uprava. Postopek, predpisan za izvršbo davčnih obveznosti, je urejen v ZDavP-2, ki v tretjem odstavku 125. člena določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Pravica do davčne izvršbe na podlagi odločbe z dne 10. 4. 2008 je tako zastarala, tako glavnice v znesku 8.271,71 EUR, kot tudi zamudnih obresti v znesku 2.202,06 EUR. V prid takšnemu stališču se tožnik sklicuje tudi na sodno prakso (sodba Upravnega sodišča RS III U 116/2014 z dne 12. 12. 2014). Tožnik se ne strinja s stališčem tožene stranke, da je potrebno zastaranje terjatev po izvršljivih in pravnomočnih odločbah upravnih enot presojati po določbah prvega odstavka 356. člena OZ. Meni, da odločba Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2008 ni odločba, ki bi jo bilo mogoče subsumirati pod prvi odstavek 356. člena OZ. Tožena stranka za svoje naziranje ne navede niti enega judikata ustaljene sodne prakse. Tožnik zato meni, da ne dolguje ničesar. Iz previdnosti tožnik uveljavlja tudi ugovor zastaranja v zvezi z izterjavo zamudnih obresti v znesku 2.202,06 EUR. Pri zamudnih obrestih gre namreč za stranske in občasne terjatve, ki zastarajo v skladu s prvim odstavkom 347. člena OZ v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve.

6. Tožnik še navaja, da odločba Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2008 ne predstavlja izvršilnega naslova v smislu prvega odstavka 146. člena ZDavP-2. Poleg navedenega je odločba Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2008 nična v skladu s prvim odstavkom 279. člena ZUP. Tožnik tudi izpostavlja, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Iz njega namreč ni razvidno od kod prvostopenjskemu organu znesek 8.271,71 EUR kot tudi ne od kod prvostopenjskemu organu znesek zamudnih obresti v višini 2.202,06 EUR. Tek obresti ni obrazložen. S tem pa je storjena absolutno bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožniku pa tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijanega akta. Tožnik namreč ni bil seznanjen ne s predlogom Upravne enote Ljubljana za izterjavo denarne terjatve, niti z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2008. Zato ni mogoče preveriti, ali je izpodbijani sklep skladen s predlogom za izterjavo denarne terjatve in ali je odločba Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2008 opremljena s potrdilom o izvršljivosti. S tem pa je prvostopenjski organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. in 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. S postopanjem in odločanjem v predmetni zadevi je bilo tudi v nasprotju z načeli sorazmernosti in pravne varnosti ter predvidljivosti, ki sta izpeljani iz 2. člena Ustave RS, nedopustno poseženo v pravico do enakega varstva pravic tožnika iz 22. člena Ustave RS, v pravico do sodnega varstva pravic tožnika iz 23. člena Ustave RS, v pravico do pravnega sredstva tožnika iz 25. člena Ustave RS in v pravico do zasebne lastnine tožnika iz 33. člena Ustave RS. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep in odločbo drugostopenjskega organa odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Toženi stranki pa naj naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške predmetnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Pravilni so tudi razlogi, ki jih vsebujeta izpodbijani sklep in drugostopna odločba, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na navedene razloge po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje, v zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja:

10. Iz izpodbijanega sklepa in upravnih spisov je razvidno, da je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič-Rudnik, izdala odločbo 351-533/2006-18 z dne 10. 4. 2008, s katero je tožniku zaradi nedovoljenega posega v prostor – rušitve obstoječega stanovanjskega objekta in novogradnje enodružinskega stanovanjskega objekta z gospodarskim poslopjem na zemljišču s parc. št. 1194 k. o. …, odmerila nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v vrednosti 8.271,71 EUR. Iz navedene odločbe med drugim še izhaja, da se neplačane zapadle obveznosti nadomestila izterjajo preko pristojne davčne uprave. Navedena odločba je postala izvršljiva, dokončna in pravnomočna 25. 11. 2008. Ker tožnik navedene obveznosti pred izdajo izpodbijanega sklepa ni plačal, je predlagatelj izvršbe - Upravna enota Ljubljana podala prvostopenjskemu organu predlog za izterjavo navedene terjatve.

11. Davčni oziroma sedaj finančni organ je na podlagi 146. člena ZDavP-2 pristojen tudi za izterjavo drugih obveznosti (poleg davčnih). Iz prvega odstavka 146. člena ZDavP-2 izhaja, da če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (predlagatelj izvršbe). Iz četrtega odstavka 146. člena ZDavP-2 pa izhaja, da predlagatelj izvršbe pošlje davčnemu organu predlog za izvršbo v elektronski obliki.

12. Iz upravnih spisov je razvidno, da je v obravnavani zadevi predlagatelj izvršbe podal prvostopenjskemu organu predlog za izvršbo zneska, ki ga dolguje tožnik, v elektronski obliki. Prvostopenjski organ je nato tožniku 11. 12. 2015 poslal opomin pred izvršbo, v katerem ga je obvestil o njegovi skupni dolgovani denarni obveznosti v višini 10.349,14 EUR ter pozval, da navedeno obveznost poravna. Tožnik pa je v zvezi s prejetim opominom organu prve stopnje odgovoril, da ne dolguje ničesar in da je izvršitev zastarala. Upravno enoto Ljubljano kot predlagatelja izvršbe pa je pozval, da pri organu prve stopnje poda predlog za ustavitev izvršbe. Upravna enota Ljubljana je tožniku z dopisom z dne 29. 12. 2015 odgovorila in mu pojasnila zakaj ne more podati predloga za ustavitev izvršbe.

13. Tudi po presoji sodišča sta prvostopenjski in drugostopenjski organ v obravnavani zadevi postopala pravilno, tožnikovi ugovori pa niso utemeljeni. Za izdajo izpodbijanega sklepa obstoja veljavni izvršilni naslov, to je odločba Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2008, ki je potrjena s potrdilom o izvršljivosti in pravnomočnosti. V zvezi s tožnikovimi ugovori, da ni bil seznanjen, da naj bi bila odločba Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2008 opremljena s potrdilom o izvršljivosti, je tožniku pravilno pojasnil že drugostopenjski organ, da v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, katerega sestavni del je tudi potrdilo o izvršljivosti. Zato tudi sodišče zavrača tožnikove ugovore, da naj bi bila v izvršilnem postopku storjena absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz razloga, ker tožniku naj ne bi bila posredovana navedena odločba, opremljena s potrdilom o izvršljivosti. Sodišče ugotavlja, da ima izpodbijani sklep o izvršbi vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, med drugim tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost (3. točka 151. člena ZDavP-2).

14. Prav tako je tožniku že drugostopenjski organ pravilno pojasnil, da se je ugotovitveni postopek glede izvršilnega naslova (to je odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2008) vodil pred predlagateljem izvršbe, to je Upravno enoto Ljubljana. Naloga prvostopenjskega organa, ki je izdal izpodbijani sklep, pa je, da začne za obveznost, ki ni bila plačana, davčno izvršbo. Potrdilo o izvršljivosti in pravnomočnosti ima značaj potrdila po določbah ZUP (179. člen, 180. člen in 180. a člen ZUP), zato se dejstva, ki so v njih potrjena, štejejo za dokazana. Če tožnik temu nasprotuje lahko izpodbijana potrdilo pri organu, ki ga je izdal, ne pa v postopku prisilne izterjave.

15. Po presoji sodišča so neutemeljeni tudi tožnikovi ugovori, da naj bi pravica do davčne izvršbe zastarala. Pravilne so ugotovitve obeh upravnih organov v postopku, da se v obravnavani zadevi v zvezi z zastaranjem uporabljajo določbe OZ in ne določbe 125. člena ZDavP-2. Za konkretno zadevo je tako relevanten prvi odstavek 356. člena OZ. Ta določa, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa ali s poravnavo pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. V obravnavani zadevi je bila odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, izdana 10. 4. 2008, izvršljiva in pravnomočna pa je postala 25. 11. 2008. Tako je bil izpodbijani sklep z dne 10. 2. 2016 izdan (in tožniku vročen) znotraj desetletnega zastaralnega roka.

16. Določbe 125. člena ZDavP-2, na katere se sklicuje tožnik in za katere meni, da bi se morale upoštevati v navedeni zadevi, se nanašajo na zastaranje davčnih obveznosti. Za druge (nedavčne) obveznosti (za kar gre v obravnavani zadevi) pa se te določbe uporabljajo le v primerih, če poseben zakon (na katere se te obveznosti nanašajo) tako določa. V konkretnem primeru izhajajo obveznosti, naložene z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2008, iz določb ZGO-1, ki pa glede zastaranja teh obveznosti nima posebnih določb. Določa le (tretji odstavek 149. člena ZGO), da vse denarne izvršbe, odmerjene na podlagi tega zakona, izvršuje pristojna davčna uprava. Zato je neutemeljeno tudi sklicevanje tožnika na sodbo Upravnega sodišča RS III U 116/2014 z dne 12. 12. 2014. Tudi glede slednje je tožniku že drugostopenjski organ pravilno pojasnil, da je v omenjeni zadevi bila naložena obveznost na podlagi Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki ima v 6. členu določbo, da se glede obračunavanja in plačevanja obveznosti po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja davčni postopek. Zato so bile v tej zadevi uporabljene določbe ZDavP-2. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer, saj take določbe ZGO-1 nima, zaradi česar je za obravnavani primer relevantna določba prvega odstavka 356. člena OZ. Terjatev je bila namreč ugotovljena s pravnomočno odločbo Upravne enote Ljubljana. V času izdaje izpodbijanega sklepa izterjava glavnice tako ni zastarala, zato tožnikovi ugovori, ki se s tem ne strinja, niso utemeljeni.

17. V konkretnem primeru se poleg glavnice izterjujejo tudi zamudne obresti. Že drugostopenjski organ je tožniku pravilno pojasnil, da gre za občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočne odločbe in da zanje velja ob upoštevanju drugega odstavka 356. člena OZ in prvega odstavka 347. člena OZ zastaralni rok treh let. Pojasnil je tudi, da so v konkretnem primeru obračunane obresti v višini 2.063,13 EUR zgolj za obdobje od 4. 12. 2012 do 4. 12. 2015 (torej za tri leta od tedaj, ko je bil podan predlog za izvršbo) in zamudne obresti od 5. 12. 2015 do izdaje sklepa o izvršbi v višini 138,93 EUR, ki jih je prvostopenjski organ obračunal po davčnih predpisih ob upoštevanju določb 96. člena ZDavP-2. Zato tožnikovi ugovori, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, niso utemeljeni. Znesek glavnice, na katerega se nanaša izpodbijani sklep, pa izhaja iz odločbe Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2008. Ker tožnik v postopku izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova, sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da je odločba Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2008 nična.

18. Neutemeljeni in tudi povsem pavšalni so tožnikovi ugovori, da naj bi bile z izpodbijanim sklepom tožniku kršene pravice iz Ustave RS, ki jih navaja. Glede na to, da tožnik izpodbija navedeni sklep s tožbo (in ga je pred tem izpodbijal s pritožbo) je neutemeljeno njegovo sklicevanje, da je bilo z izdajo izpodbijanega sklepa nedopustno poseženo v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Oboje mu je namreč bilo v predmetnem postopku zagotovljeno. Prav tako ne gre za kršitev tožnikove pravice do enakega varstva pravic tožnika (22. člen Ustave RS), saj tožnik ni izkazal, da bi bilo v zadevi, ki bi bila primerljiva z obravnavano zadevo, odločeno drugače. Izterjava denarnih obveznosti, ki so tožniku naložene s pravnomočno odločbo upravnega organa, pa tudi ne pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), na kar se sklicuje tožnik.

19. Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1. 20. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. 21. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia