Jedro

Zgolj dejstvo, da je delavec v bolniškem staležu, ne pomeni avtomatično, da se zagovora ne more udeležiti in da ga je delodajalec dolžan preložiti. Dolžnost delodajalca v zvezi z zagovorom je le, da ga delavcu omogoči. Glede na ustaljeno ter enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, delodajalec ni dolžan vedno omogočiti zagovora oziroma ni dolžan čakati, da se delavec zagovora udeleži. Od delodajalca tudi ni utemeljeno pričakovati, da kljub zdravstveni nesposobnosti delavca prelaga že določen termin zagovora toliko časa, da zamudi prekluzivni rok, ki je določen za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v drugem odstavku 110. člena ZDR. Takšno tolmačenje pravice do zagovora ni sprejemljivo.

Tožnica (prodajalka) nakupov ni pravilno izvedla in evidentirala. Računov ni izdajala, kupnine, ki jo je prejela, ni v celoti predala v blagajno. Glede na navedeno ter ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka spoštovala formalne zahteve za zakonito odpoved (pravočasnost odpovedi, zagovor pred odpovedjo, obrazložitev odpovedi) in da je dokazala, da delovnega razmerja s tožečo stranko ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (reintegracijo in reparacijo) ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2011, ugotovitev, da na podlagi odpovedi delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo, vrnitev nazaj na delo, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po 14. 11. 2011 (priznanje delovne dobe, prijava v obvezna zavarovanja), obračun plače po pogodbi o zaposlitvi, plačilo davkov in prispevkov od bruto plače ter plačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se v celoti, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi ali da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2011 nezakonita že iz procesnih razlogov. Tožeči stranki pred podajo odpovedi ni bila dana možnost zagovora, ker je bila v času vodenja postopka odpovedi v bolniškem staležu. Tožeča stranka je želela, da bi jo zastopal odvetnik, poleg tega pa je bila zavedena s strani tožene stranke, da je podala pisni zagovor. V kolikor bi se zagovarjala s pomočjo odvetnika (strokovno usposobljenega pooblaščenca), bi bil njen položaj primerljiv položaju tožene stranke. Le v tem primeru bi lahko polno izkoristila pravico do zagovora. O utemeljenosti očitkov v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje razsojalo na podlagi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, izvedenih dokazov ni skrbno presodilo. Neutemeljeno je kot verodostojni upoštevalo izpovedbi prič A.A. in B.B., ki sta zaposleni pri toženi stranki. Njuni izpovedbi sta se razlikovali glede bistvene okoliščine. Priča A.A. je izpovedala, da so pregledovali le delo tožeče stranke, priča B.B. pa je izpovedala, da so pregledovali delo vseh zaposlenih. Tožeča stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje poudarila, da se je upirala nezakonitemu opravljanju dela, ki so ga od nje zahtevali nadrejeni, zaradi česar je bila šikanirana. Tožena stranka ji je očitala tudi, da si je prisvajala denar, tega očitka pa ni dokazala. Tožena stranka je v tem individualnem delovnem sporu predložila le dokaze, ki ji ustrezajo. Tako ni predložila posnetkov vseh videokamer, ki so v poslovalnici, saj bi se na ta način ugotovilo, da si tožeča stranka ni ničesar prisvojila. Sodišče prve stopnje bi dokaze lahko izvajalo po uradni dolžnosti, pri presoji izvedenih dokazov pa bi moralo upoštevati, da je bilo dokazno breme glede utemeljenosti očitkov v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na toženi stranki. Poleg tega bi moralo skrbno presoditi izpovedbe prič, ki so zaposlene pri toženi stranki, in upoštevati, da bi sledile sankcije (kazenski postopki), če bi izpovedale v škodo tožene stranke. Tožena stranka je predložila le posnetke, na podlagi katerih je ravnanje tožeče stranke, ki ga je sama zahtevala, nato pa sankcionirala s podajo odpovedi. Računala je na to, da tožeči stranki sodišče prve stopnje ne bo verjelo, da je ravnala na podlagi izrecnih navodil delodajalca. Priča B.B. je izpovedala, da niso ugotovili, kaj je bilo z manjkajočimi vinjetami, darilnimi boni in gotovino. Iz te izpovedbe je razvidno, da namen tožene stranke ni bil najti vzrokov za inventurni manko, pač pa odpustiti tožečo stranko. Očitek tožene stranke, da si je tožeča stranka prisvojila kupnino za nekatere izdelke, je nedosleden, saj v poslovalnici ni manjkala le ta kupnina, ampak je šlo za manko v višini približno 3.700,00 EUR. Vodja trgovine B.B., ko je bila zaslišala kot priča, ni izpovedala po resnici, ko je izpovedala, da za način dela, kot se ga je poslužila tožeča stranka, ni vedela. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič C.C. in D.D. ugotovilo, da tožena stranka ni zahtevala nepravilnega načina prodaje v vseh poslovalnicah, ampak le v nekaterih. Glede na takšno ugotovitev je nerazumljiv nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da so nepravilen način dela od nje zahtevali njeni nadrejeni, pri čemer sta takšno prakso potrdili dve priči, ki s toženo stranko nista v nobenem razmerju. Sodišče prve stopnje ne bi smelo zahtevati od tožeče stranke, da dokazuje, da je ravnala skladno z navodili, poleg tega pa bi moralo upoštevati izpovedbi prič C.C. in D.D. Obe priči sta v letu 2010 delo opravljali v poslovalnici ... Tožena stranka ni dokazala, da so se od tedaj navodila spremenila. Nerazumno je, zakaj sodišče prve stopnje ni upoštevalo listin, ki jih je predložila tožeča stranka in iz katerih je razvidno nepravilno poslovanje pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin ugotovilo le obstoj protipravnega poslovanja, ne pa, da je bilo takšno poslovanje odrejeno s strani nadrejenih. Takšna ugotovitev ni pravilna. Tožena stranka je bila s poslovanjem seznanjena. Četudi se seznami, ki jih je predložila tožeča stranka, nanašajo na poslovanje v januarju 2011, bi jim moralo sodišče prve stopnje posvetiti več pozornosti. Tožeča stranka vsega poslovanja ni mogla evidentirati, ker ni pričakovala, da bo tožena stranka za oktober 2011 za nazaj predložila posnetke videokamer in jo bremenila nepravilnega poslovanja. Nenazadnje tožeča stranka opozarja, da je iz posnetka, ki se nanaša na dan 23. 10. 2011 razvidno, da je poleg tožeče stranke na blagajni vodja trgovine, s katero se je o načinu prodaje posvetovala. Tožeča stranka v njeni prisotnosti gotovo ne bi kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Do tega se sodišče prve stopnje kljub izrecnemu ugovoru na naroku za glavno obravnavo z dne 20. 6. 2012 ni opredelilo. Poleg tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da zaloge, kot so bile zavedene v računalniku tožene stranke, niso bile usklajene, oziroma do dejstva, da sta tako vodja trgovine kot področni vodja tožene stranke izpovedali drugače. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/02 in nadalj.) v 110. členu določa, da lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je sklenjena pogodba o zaposlitvi. Razlogi, iz katerih je mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, so določeni v 111. členu ZDR. Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi med drugim po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, ali po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Na ta dva odpovedna razloga se je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2011 (priloga A4) sklicevala tožena stranka.

Tožeča stranka utemeljeno navaja, da mora glede na prvi odstavek 82. člena ZDR utemeljen razlog, kot tudi izpolnitev ostalih pogojev za zakonito odpoved (zagovor, pisna obdolžitev, rok za podajo odpovedi ...), dokazati stranka, ki odpoved poda (delodajalec, tožena stranka). To je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje in utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka utemeljenost in zakonitost odpovedi dokazala.

V drugem odstavku 83. člena ZDR je določeno, da mora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo neupravičeno pričakovati, da se delavcu to omogoči (če je delodajalec sam žrtev kršitve, če delavec neuspešno opravi poizkusno delo, če delavec zagovor izrecno odkloni ali se neupravičeno ne odzove vabilu na zagovor). V tretjem odstavku 83. člena ZDR pa je določeno, da mora biti v pisnem vabilu na zagovor naveden obrazložen razlog, zaradi katerega namerava delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ter datum, ura in kraj zagovora. Vabilo na zagovor mora delodajalec delavcu vročiti v skladu s 87. členom ZDR.

Tožena stranka je tožeči stranki vročila vabilo s pisno obdolžitvijo z dne 25. 10. 2011 (priloga A3, B2). Tožeča stranka se zagovora, ki je bil predviden za 2. 11. 2011, ni udeležila, je pa tega dne (2. 11. 2011) po elektronski pošti toženi stranki posredovala pisni zagovor, datiran z 1. 10. 2011 (pravilno bi bilo 1. 11. 2011, priloga B4).

V pisnem zagovoru (ali kako drugače pred odpovedjo) tožeča stranka ni navedla, da želi predložitev zagovora ali sodelovanje pooblaščenca - odvetnika. V tožbi z dne 14. 12. 2011 je navedla, da jo je tožena stranka "prelisičila", da zadošča, če poda pisni zagovor, s čimer ji je onemogočila, da bi se zagovora udeležila osebno. To ji je preprečevalo tudi dejstvo, da je bila v času pred podajo odpovedi v bolniškem staležu. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da je delavec v bolniškem staležu, ne pomeni avtomatično, da se zagovora ne more udeležiti in da ga je delodajalec dolžan preložiti. Dolžnost delodajalca v zvezi z zagovorom je le, da ga delavcu omogoči. Glede na ustaljeno ter enotno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, delodajalec ni dolžan vedno omogočiti zagovora oziroma ni dolžan čakati, da se delavec zagovora udeleži. Od delodajalca tudi ni utemeljeno pričakovati, da kljub zdravstveni nesposobnosti delavca prelaga že določen termin zagovora toliko časa, da zamudi prekluzivni rok, ki je določen za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v drugem odstavku 110. člena ZDR. Takšno tolmačenje pravice do zagovora ni sprejemljivo.(1) V prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 4. 2012 je tožeča stranka navedla še, da bi, če ji tožena stranka ne bi svetovala podaje pisnega zagovora, zahtevala preložitev zagovora, katerega bi se lahko udeležila s svojim pooblaščencem - odvetnikom. Glede na te navedbe je bila tožeča stranka seznanjena z možnostjo, da jo pri zagovoru zastopa odvetnik, odvetnik bi lahko podal tudi pisni zagovor v njenem imenu. Vsekakor pa tožena stranka ni bila dolžna tožeče stranke poučevati o pravici, da jo na zagovoru spremlja in zastopa pooblaščenec. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS: delavec si ob zagovoru lahko zagotovi prisotnost pooblaščenca. Vendar pa prisotnost pooblaščenca ni odločilna, še manj pa obvezujoča.(2) V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2011 je tožena stranka tožeči stranki očitala nepravilnosti v dneh 23. 9. 2011, 30. 9. 2011, 2. 10. 2011, 23. 10. 2011 in 24. 10. 2011. Očitala ji je, da nakupov ni pravilno izvedla in evidentirala, da ni izdajala računov in da kupnine, ki jo je prejela, ni v celoti predala v blagajno.

Sodišče prve stopnje je zakonitost oziroma utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo z vidika očitanega ravnanja po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Ugotavljalo je, ali je tožeča stranka naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Pričama A.A. in B.B. je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, čeprav sta zaposleni pri toženi stranki. Glede odločilnih dejstev sta njuni izpovedbi skladni med seboj in s predloženimi listinami, pred zaslišanjem pa sta bili skladno z določbo drugega odstavka 238. člena ZPP opomnjeni na dolžnost govoriti resnico, da ne smeta ničesar zamolčati, in opozorjeni na posledice krive izpovedbe. To, ali je tožena stranka ob ugotovljenem primanjkljaju pregledovala delo vseh zaposlenih ali le tožeče stranke (ki jo je osumila, da dela nepravilno oziroma nezakonito), ni bistvena okoliščina za presojo zakonitosti odpovedi, kot navaja tožeča stranka v pritožbi. Bistveno je le, da je tožena stranka ob pregledu dela pri tožeči stranki ugotovila nepravilnosti oziroma, da je ugotovila, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju s pravili prodaje, ki zahtevajo, da prodajalec izdelek skenira, gre v program plačil, izdela račun, počaka, da stranka plača, izda račun in listek POS terminala, če se plača s kreditno kartico, oziroma vrne preostanek ob gotovinskem plačilu. Obe priči sta skladno izpovedali, kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo sodišče prve stopnje, da je tožeča stranka vzela denar, ne da bi stranki izročila račun za izdelek in ne da bi se kupnina nato nahajala v blagajni tožene stranke. Na podlagi tega sta priči utemeljeno sklepali, sodišče prve stopnje pa je temu sledilo, da si je tožeča stranka ta denar (kupnino) prilastila. Obe priči sta, po oceni sodišča prve stopnje prepričljivo, ovrgli pričevanje tožeče stranke, da je morala nekatere izdelke prodajati "mimo blagajne", torej da se za te izdelke račun ni izdal in da se je kupnina položila v posebno blagajno. Če bi bilo to res, kar je izpovedala tožeča stranka, pritožbeno sodišče ugotavlja, bi morala tožena stranka imeti presežek v blagajni, ta presežek pa ni bil ugotovljen.

Za odločitev o utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in očitkov, ki so v odpovedi navedeni, ni bistveno, kaj je bilo z manjkajočimi vinjetami, darilnimi boni in gotovino. Dejstvo, da tožena stranka ni ugotovila razloga za nastanek primanjkljaja v poslovalnici v celoti, ne dokazuje, da je bil njen namen odpustiti tožečo stranko. Njen namen, ki ga je razbrati, je bil, da sankcionira nepravilno (nezakonito) ravnanje tožeče stranke s podajo odpovedi, to pa je namen, ki je pravno dopusten.

Pritožba daje pretiran pomen navedbi sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da si v izpovedbi priči A.A. in B.B. nista bili enotni glede usklajevanja stanja zalog v računalniku. Nasprotja med izpovedbama sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ugotovilo je le, da je priča A.A. izpovedala, da je bilo stanje ves čas usklajeno oziroma, da je takšno usklajenost zahtevala od delavcev, priča B.B. pa je izpovedala, da so bili v poslovalnici izdelki, ki so imeli označbo z zvezdico. Ti izdelki pa so bili enako kot vsi ostali usklajeni v računalniku, edina razlika je bila, da se niso več naročali. Priča je nadalje tudi poudarila, da je od delavcev zahtevala, da v kolikor najdejo izdelek, ki v računalniku ni zaveden, tak izdelek prinesejo k njej.

Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je bila tožena stranka tista, ki je od nje zahtevala nezakonito poslovanje. To v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno. Iz izpovedb prič C.C. in D.D., na katere se sklicuje v pritožbi, tega ni mogoče ugotoviti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je priča D.D. večino zaposlitve pri toženi stranki delo opravljala v poslovalnici .... Ker je v poslovalnici na … delala le krajši čas izven sezone in ker pri toženi stranki ni bila več zaposlena v letu 2011 (v tem letu se tožeči stranki očita nepravilno ravnanje), njene izpovedbe o prodaji izdelkov, ki pri toženi stranki niso bili evidentirani v zalogi, sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Na podlagi izpovedbe priče C.C., ki jo je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo možnost, da je pri toženi stranki obstajal nepravilen (protipraven) način prodaje v določenih poslovalnicah, da pa takšna ugotovitev ne spremeni zaključka, da področna vodja (nasploh in v primeru tožeče stranke) takšnega načina prodaje ni odrejala ali dopuščala. Takšno oceno je sodišče prve stopnje napravilo tudi, ker se izpovedba priče niti ni nanašala na sporno obdobje, v katerem se tožeči stranki očita nepravilno oziroma nezakonito delo.

Tožena stranka je tožeči stranki v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala nepravilnosti oziroma kršitve, ki jih je zagrešila 23. 9. 2011, 30. 9. 2011, 2. 10. 2011, 23. 10. 2011 in 24. 10. 2011. Za te dneve je predložila posnetke (CD - priloga B6), ki jih je sodišče prve stopnje pogledalo na naroku za glavno obravnavo dne 20. 6. 2012. Za druge dneve tožena stranka posnetkov ni bila dolžna predložiti, saj njihova vsebina ni bistvena za presojo utemeljenosti odpovedi (bistvena je le vsebina posnetkov, na katerih je ravnanje za dneve, ko se tožeči stranki očita, da je kršila obveznosti iz delovnega razmerja). Tožeča stranka tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje verodostojnosti posnetkov in temu, da niso predloženi vsi posnetki videokamer v poslovalnici, ni oporekala.

Kot je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 20. 6. 2012, na katerem je sodišče prve stopnje zaslišalo tožečo stranko in jo soočilo z vsebino posnetkov videokamer, je tožeča stranka izpovedala, da je na posnetku vidno, da se posvetuje z vodjo trgovine. Kaj to pomeni, tožeča stranka ni navedla niti ni izpostavila, kot skuša prikazati v pritožbi, da to dokazuje, da je nepravilen (nezakonit) način dela odredila ali dopuščala vodja trgovine. Iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo je tudi razvidno, da je tožeča stranka izpovedala: "Povem, da sem naknadno račun popravila in da iz njega izhaja, da je bil nakup opravljen z gotovino." Takšna izpovedba bi nakazovala, da je tožeča stranka račun spreminjala naknadno, ne v prisotnosti vodje trgovine. V vsakem primeru pa, tožeči stranki se na dan 23. 10. 2011 očita nepravilen način prodaje parfuma, seta ..., brivnika, jope in tobaka, pri prodaji vseh teh izdelkov pa vodja trgovine ni bila prisotna. Dejstvo, da je bila prisotna ob nakupu seta ..., ne pomeni, da bi bilo mogoče ugotoviti, da ji je ona odredila nepravilno in nezakonito delo, da ga je dopuščala in da tožeča stranka ni odgovorna za očitane kršitve. Takšnega zaključka sodišče prve stopnje utemeljeno ni izpeljalo, saj je na podlagi pravilne ocene dokazov ugotovilo nasprotno, to je, da je tožena stranka dokazala resničnost očitka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da tožeča stranka nakupov ni pravilno izvedla in evidentirala, da ni izdajala računov in da kupnine, ki jo je prejela, ni v celoti predala v blagajno. Oziroma, kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju s pravili prodaje, ki zahtevajo, da prodajalec izdelek skenira, gre v program plačil, izdela račun, počaka, da stranka plača, izda račun in listek POS terminala, če se plača s kreditno kartico, oziroma vrne preostanek ob gotovinskem plačilu. Navodil za takšno nepravilno in nezakonito delo s strani nadrejenih delavk tožeča stranka ni prejela.

Seznam izdelkov (priloga A7), ki ga je predložila tožeča stranka in za katerega je zatrjevala, da se nanaša na izdelke, ki so se prodajali pri toženi stranki, pa niso bili zavedeni v računalniku, ne dokazuje, da je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala, da prodaja "mimo blagajne", kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede računalniškega izpisa zalog (priloga A6), iz katerega je razvidno, da nekaterih izdelkov ni bilo na zalogi, pa je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo, da se ne nanaša na sporno obdobje, v katerem se tožeči stranki očita nepravilno (nezakonito) delo. Zato ta izpis ne more predstavljati bistvenega dokaza za odločitev v tem individualnem delovnem sporu.

Glede na ugotovitev, da so očitki v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 11. 2011 utemeljeni, je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je tožena stranka spoštovala formalne zahteve za zakonito odpoved (pravočasnost odpovedi, zagovor pred odpovedjo, obrazložitev odpovedi) in da je dokazala, da delovnega razmerja s tožečo stranko ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (reintegracijo in reparacijo) utemeljeno zavrnilo.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1. Npr. v sodbi VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006, VIII Ips 17/2008 z dne 20. 10. 2009, VIII Ips 248/2010 z dne 5. 3. 2012. 2. Sklep VS RS opr. št. VIII Ips 175/2006 z dne 10. 10. 2006.