Jedro

Tožnik ni zatrjeval, da je bil prenos plačilnih pravic izveden in ne oporeka ugotovitvi drugostopenjskega organa, da iz dokumentacije zadev ne izhaja, da je B.B. podala vlogo za prenos plačilnih pravic na pritožnika. Navedena ugotovitev po presoji sodišča pomeni, da sodišče ne more ugoditi tožbenemu ugovoru, da bi na obveznost opisanega postopka prenosa plačilnih pravic moral tožnika ali zakupodajalko opozoriti upravni organ, niti pritrdi tožbenemu zatrjevanju, da je do prenosa plačilnih pravic prišlo že s sklenitvijo zakupne pogodbe. Gre za postopek, urejen v predpisu, ki ga mora nosilec kmetijskega gospodarstva poznati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, je v 1. točki izreka izpodbijane odločbe ugotovila, da je bila odločba v zvezi z uveljavljanjem vloge za dodelitev plačilnih pravic, št. 33101-16216/2015/4 z dne 14. 2. 2016, za A.A., KMG-MID: 100728817, izdelana s pomočjo samodejnega informacijskega sistema in v 1.1 točki izreka odločila, da se odločba št. 33101-16216/2015/4 z dne 14. 2. 2016 odpravi v celoti. V 2. točki izreka je prvostopenjski organ odločil, da se stranki A.A. dodeli 7,41 plačilnih pravic ter določil vrednost ene plačilne pravice za leto 2020, ki je enaka vrednosti ene plačilne pravice v EUR za leto 2019. V 3. točki izreka je odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da posebni stroški v tem postopku niso nastali (4. točka izreka).

2. Odločitev iz 1. točke izreka je upravni organ utemeljil z ugotovitvijo, da je bilo z odpravljeno odločbo ugotovljeno nepravilno dejansko stanje in ker je bila izdelana s pomočjo samodejnega informacijskega sistema, je bilo treba na podlagi 42. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) odločbo z dne 14. 2. 2016, odpraviti.

3. V nadaljevanju je prvostopenjski upravni organ odločitev iz 2. točke izreka, s katero so bile tožniku dodeljene plačilne pravice in določene vrednosti plačilnih pravic v EUR za leto 2015, 2016, 2017, 2018 in 2019, utemeljil z določbami Uredbe o shemah neposrednih plačil (v nadaljevanju Uredba) in pri številu dodeljenih plačilnih pravic 7,741 upošteval podatek o številu hektarjev vseh ugotovljenih upravičenih površin kmetijskega gospodarstva, določenih v 12. členu Uredbe, ki jih je nosilec kmetijskega gospodarstva prijavil v zbirni vlogi za leto 2015 in so bile vpisane v RKG na dan, ki je določen kot zadnji datum za posredovanje sprememb zbirne vloge v skladu s predpisom, ki ureja izvedbo ukrepov kmetijske politike za tekoče leto. Pojasnil je, da začetna vrednost plačilne pravice, ki je izračunana v skladu s četrtim odstavkom 13. člena Uredbe, znaša 21,63 EUR in da v skladu z drugim odstavkom 13. člena Uredbe nacionalna vrednost na enoto plačilne pravice za leto 2019 znaša 160,56 EUR, torej izračunana začetna vrednost kmetijskega gospodarstva predstavlja 13,47% glede na nacionalno vrednost na enoto plačilne pravice za leto 2019. V nadaljevanju se je skliceval na določbo šestega odstavka 13. člena Uredbe, ki v primeru izračuna začetne vrednosti kmetijskega gospodarstva nižje od 90% nacionalne vrednosti na enoto plačilne pravice za leto 2019, določa, da se vrednost na enoto plačilne pravice za leto 2019 izračuna tako, da se poveča začetna vrednost na enoto plačilne pravice za tretjino razlike med 90% nacionalne vrednosti na enoto plačilne pravice za leto 2019 in začetno vrednostjo na enoto plačilne pravice. Če vrednost na enoto plačilne pravice za leto 2019 ne doseže 60% nacionalne vrednosti na enoto plačilne pravice v letu 2019, se dodatno poviša na 60% nacionalne vrednosti na enoto plačilne pravice v letu 2019. Pojasnjuje tudi način izračuna letne spremembe vrednosti na enoto plačilne pravice v skladu z osmim odstavkom 13. člena Uredbe ter postopek določitve vrednosti na enoto plačilne pravice za leto 2015. Pojasnjuje tudi, da se vrednost plačilne pravice, v skladu z določili petega odstavka 22. člena Uredbe ES 1307/2013 in dokumenta DS/EGDP/2016/2 znižuje, zaradi zvišanja zgornje meje sheme za mlade kmete.

4. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo, v kateri je ta prvostopenjskemu organu očital neupoštevanje zakupljenih zemljišč pri izračunu plačilnih pravic, zavrnil. Ugotovil je tudi, da je pritožnik v zbirni vlogi z dne 24. 3. 2015 uveljavljal 7.41 plačilnih pravic, ki so mu bile priznane.

5. Tožnik tožbo vlaga iz vseh razlogov prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da organ pri odločitvi o plačilnih pravicah ni upošteval plačilnih pravic, ki so nanj prešle na podlagi zakupne pogodbe sklenjene z B.B., s katero je bilo dogovorjeno, da se z nakupom vpišejo zakupljene površine v RKG in da zakupnik, tožnik, prejme vse plačilne pravice. V pogodbi je bilo dano tudi dovoljenje podajalke za izbris njenih plačilnih pravic v korist tožnika. Formalnih zadev povezanih s to pogodbo ni urejal sam, kljub temu pa je prepričan, da je bil prenos plačilnih pravic nanj urejen s sklenitvijo pogodbe. Ne zakupodajalka, ne on, nista bila seznanjena, da mora zakupodajalka oddati posebno vlogo za prenos plačilnih pravic na tožnika, niti na to dejstvo ni bil opozorjen tekom postopka. Iz navedenega razloga meni, da organ ni deloval v korist stranke, ni razčistil dejanskega stanja, posledično pa je bil oškodovan.

6. Upravni organ prav tako ni odločal v skladu z Uredbo (EU) št. 1307/2013, ki pravi, da naj bi se izognili nenadnemu in znatnemu zmanjšanju podpore, kar se je zgodilo v konkretnem primeru. V Sloveniji so se plačilne pravice na novo podeljevale v letu 2014. Prav tako ni bilo nikjer upoštevano, da gre za ustanovitev novega kmetijskega gospodarstva. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega organa odpravi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi iz odločbe, št. 33011-127/2016/2 z dne 14. 9. 2016 in navaja, da nepoznavanje predpisov tožnika ne odvezuje dolžnega ravnanja, prav tako ne more biti uspešen s sklicevanjem na ravnanje njegovih svetovalcev, ker gre med njimi in tožnikom za civilno pravno razmerje. Vloga je bila v trenutku vložitve popolna, zato ni utemeljen očitek, da bi moral biti tožnik opozorjen na dopolnitev. Neutemeljen je očitek, da organ ni deloval v korist stranke, saj je organ dolžan upoštevati predpise. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

8. Tožnik se v pripravljalni vlogi z dne 30. 11. 2016 sklicuje na vsebino zakupljene površine in meni, da je bilo ravnanje upravnega organa, ki teh površin ni upošteval, nepravilno. Pojasnjuje tudi, da je bilo zmanjšanje podpore v primerjavi s plačilnimi pravicami za leto 2015 znatno in zatrjuje, da četudi tožena stranka za novo zakupljeno površino ne bi določila podpore, ne more znatno znižati podpore za površine v lasti tožnika. Z opravljanjem kmetijske dejavnosti je pričel leta 2013 in v tem letu prvič podal zbirno vlogo. Vztraja pri vloženi tožbi, in navaja, da je, v kolikor se mu dodelijo plačilne pravice iz nacionalne rezerve za novo nastalo kmetijsko gospodarstvo, pripravljen spor zaključiti.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena. Zato se sodišče sklicuje na ugotovitve in razloge navedene v obrazložitvah obeh odločb (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

11. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta v zadevi dodelitve plačilnih pravic, ki jih je tožnik uveljavljal v "zbirni vlogi 2015" dne 24. 3. 2015. Pravno podlago za uveljavljanje plačilnih pravic predstavljajo določbe Uredbe. Iz določbe četrtega odstavka Uredbe izhaja, da je število plačilnih pravic enako številu hektarjev vseh ugotovljenih upravičenih površin kmetijskega gospodarstva, določenih v 12. členu te Uredbe, ki jih nosilec kmetijskega gospodarstva prijavi v zbirni vlogi za leto 2015 in so vpisane v RKG na dan, ki je določen kot zadnji datum za posredovanje sprememb zbirne vloge v skladu s predpisom, ki ureja izvedbo ukrepov kmetijske politike za tekoče leto.

12. V zadevi ni sporno, da so bile tožniku zahtevane plačilne pravice dodeljene z odločbo št. 33101-16216/2015/4 z dne 14. 2. 2016, ki je bila izdana na podlagi 42. člena ZKme-1, ki agenciji v primeru, ko je odločba izdelana s pomočjo samodejnega informacijskega sistema in je v njej nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ali je bil napačno uporabljen predpis, v enem letu po vročitvi odločbe stranki omogoča, da tako odločbo odpravi in izda novo odločbo. Prav tako v zadevi ni sporno, da je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo izdal na navedeni pravni podlagi, sporno pa je, ali so bile v odločbi upoštevane vse plačilne pravice na podlagi upravičenih površinah tožnikovega kmetijskega gospodarstva.

13. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnik v zbirni vlogi 2015 navedel podatke o površinah v skupni izmeri 741 arov, podatke, ki izhajajo iz podatkov o površinah vpisanih v RKG na dan 23. 3. 2015. Upoštevanje 7,41 plačilnih pravic, ki so bil tožniku dodeljene na podlagi podatkov njegove vloge in podatkov iz RKG o upravičenih površinah kmetijskega gospodarstva ni sporno, sporno pa je, ali bi moral organ upoštevati podatek o zakupljenih kmetijskih površinah v izmeri na podlagi zakupne pogodbe, ki jo je tožnik dne 29. 12. 2014 sklenil z B.B. za površine v izmeri 0,6422 ha; 0,5919 ha; 0,6228 ha; 0,8586 ha, 1,0632 ha in 1,4559 ha, vse z rabo 1100. 14. Sodišče tožniku pojasnjuje, da pravno podlago za prenos plačilnih pravic določa 12. člen Uredbe o neposrednih plačilih v kmetijstvu, ki ureja prenos plačilnih pravic in določba 16. člena Uredbe, ki določa, da se plačilne pravice prenašajo v skladu s prvim odstavkom 34. člena Uredbe 1307/2013/EU, prvim odstavkom 25. člena Uredbe 639/2014/EU in 8. členom Uredbe 641/2014/EU in da se prenos plačilnih pravic prijavi od 1. junija prejšnjega leta do 28. februarja tekočega leta za tekoče leto. Drugi odstavek 16. člena Uredbe določa tudi postopek prenosa plačilnih pravic. Določa, da je vlagatelj vloge za prenos plačilnih pravic iz priloge 1, ki je sestavni del te Uredbe, fizična oseba, pravna oseba, agrarna skupnost ali pašna skupnost, ki je lastnik in imetnik plačilnih pravic ter prenaša plačilne pravice (v nadaljnjem besedilu: prenosnik) na nosilca kmetijskega gospodarstva (v nadaljnjem besedilu: prevzemnik). Prenosnik pošlje vlogo za prenos plačilnih pravic v fizični obliki agenciji na naslov Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, Dunajska 160, Ljubljana, prek ponudnika poštnih storitev oziroma jo vloži v vložišču agencije.

15. Tožnik ne v pritožbi, ne v tožbi, ni zatrjeval, da je bil prenos plačilnih pravic, kot je opisan v prejšnji točki obrazložitve sodbe, izveden in ne oporeka ugotovitvi drugostopenjskega organa, da iz dokumentacije zadev KMG-MID 100283546 nosilke B.B. za 2015 ne izhaja, da je B.B. podala vlogo za prenos plačilnih pravic na pritožnika. Navedena ugotovitev po presoji sodišča pomeni, da sodišče ne more ugoditi tožbenemu ugovoru, da bi na obveznost opisanega postopka prenosa plačilnih pravic moral tožnika ali zakupodajalko opozoriti upravni organ. Niti pritrdi tožbenemu zatrjevanju, da je do prenosa plačilnih pravic prišlo že z sklenitvijo zakupne pogodbe. Gre za postopek urejen v predpisu, ki ga mora nosilec kmetijskega gospodarstva poznati. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi moral organ tožnika tekom postopka opozoriti na možnost prenosa plačilnih pravic in da zato ker tega ni stori, ni popolno in pravilno ugotovil dejanskega stanja na katerem temelji izpodbijani akt. Kot je sodišče že pojasnilo, izpodbijana odločba temelji na podatkih, ki jih je organu predložil tožnik in ki so bili na dan oddaje zbirne vloge usklajeni s podatki RKG. Ker je bila vloga popolna, organ ni imel pravne podlage za morebitno pozivanje tožnika k dopolnitvi vloge.

16. Tožnik v tožbi navaja tudi, da je izpodbijana odločitev sprejeta v nasprotju z Uredbo EU št. 1307/2013, ki določa, da naj bi se izognili nenadnemu in znatnemu zmanjšanju podpore, kar se je zgodilo v tožnikovem primeru. Tožbeni ugovor utemeljuje z navedbo, da se je sedaj določena vrednost plačilne pravice v višini 36,56 EUR na ha, bistveno zmanjšala v primerjavi z vrednostjo plačilne pravice v letu 2015, ko je za njive znašala 322,94 EUR na ha (odločba št. 33101-44715/2014/2 z dne 28. 1. 2015). Navedeni tožbeni ugovor po presoji sodišča predstavlja tožbeno novoto. Po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 namreč stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Teh okoliščin tožnik v tožbi ne utemeljuje, zato sodišče tožbeni ugovor kot nedovoljen zavrača. 17. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.