Jedro

ZIZ izrecno ne določa, kdaj se šteje, da je izvršilni postopek končan. Pri presoji navedenega vprašanja in z njim povezanega začetka teka zastaranja je potrebno izhajati iz namena izvršilnega postopka, ki je v realizaciji terjatve iz izvršilnega naslova. V skladu z namenom izvršilnega postopka se ta konča z zadnjim izvršilnim dejanjem, s katerim se upnikova terjatev poplača oziroma na podlagi sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka zaradi neuspešne izvršbe. V primeru dovoljene izvršbe na več sredstev izvršbe, se postopek konča z ustavitvijo na zadnje dovoljeno sredstvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu I. in III. točki izreka potrdi.

II. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dolžnikovemu ugovoru po izteku roka delno ugodilo za zakonske zamudne obresti od glavnice in stroškov izvršbe za čas od 1. 1. 2002 dalje do plačila in v tem delu izvršilni postopek ustavilo, v preostalem pa ugovor zavrnilo (I. točka izreka). Izvršilni postopek je ustavilo še za plačane zneske citirane v II. točki izreka in dolžniku naložilo, da upniku v 8-dneh povrne 223,99 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Predlog upnika za povrnitev stroškov izvršitelja v višini 143,60 EUR je zavrglo (IV. točka izreka).

2. Dolžnik v pravočasni pritožbi zoper del sklepa, v katerem ni uspel, uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Sodišču očita kršitev načela hitrosti postopka ter 22. člena Ustave RS. Ponovno opozori na opustitev dolžnosti sodišča, ko upnika ni pozvalo, da sporoči novega delodajalca. V primeru upnikove neaktivnosti bi izvršbo na dolžnikove prejemke ustavilo in terjatev bi bila zastarana. Ne drži, da je potekala vzporedno tudi izvršba z rubežem premičnin, saj tega nič ne dokazuje. Trdi, da je bil postopek fiktiven in dvomi, da je izvršitelj dejanja opravil. V konkretnem primeru je nedvomno prišlo do nepravilnosti v postopku izvršbe po 52. členu ZIZ. Sodišče, v kolikor ugotovi nepravilnosti pri delu izvršitelja, na le-te opozori ministra za pravosodje in zbornico izvršiteljev. Povzema ugotovitve sodišča o aktivnostih izvršitelja in opozarja na nasprotje, ki izhaja iz listin - sklepa o ustavitvi izvršbe na premičnine. Iz obrazložitve izhaja, da je bila razlog za ustavitev neuspešna dražba. Meni, da je odločitev s tem obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Prav tako bi se morala izvršba na prejemke dolžnika ustaviti že v letu 1998, medtem ko je bil izvršitelj imenovan šele 14. 1. 2004. Izpostavi, da je sodišče v točki 35 obrazložitve navedlo, da je bil sklep poslan delodajalcu 8. 3. 2006, v točki 40 pa, da je bil poslan 8. 3. 2016. Navedena nepravilnost izkazuje nezmožnost preizkusa odločitve. Graja, da sklep o izvršbi podjetja T. d.d. kot dolžnikovega dolžnika ni bil izdan in z dejanjem sodišča dolžnik ni bil seznanjen. S tem mu je bila kršena pravica do ugovora. Prav tako ga o prejemu sklepa ni seznanil delodajalec, s čimer mu je bila povzročena škoda. Stroške odločitve izpodbija z navedbami, da sodišče stroškovni zahtevek upnika za priglašene stroške v zvezi z utesnitvami vztrajno zavrača, sedaj pa mu je le-te v nasprotju z ustaljeno prakso priznalo. Gre tudi za stroške, ki za izvršbo niso potrebni. Zavzema se za spremembo napadenega dela sklepa oziroma razveljavitev ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico za upnika.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZIZ izrecno ne določa, kdaj se šteje, da je izvršilni postopek končan. Pri presoji navedenega vprašanja in z njim povezanega začetka teka zastaranja1 je potrebno izhajati iz namena izvršilnega postopka, ki je v realizaciji terjatve iz izvršilnega naslova. V skladu z namenom izvršilnega postopka se ta konča z zadnjim izvršilnim dejanjem, s katerim se upnikova terjatev poplača oziroma na podlagi sklepa o ustavitvi izvršilnega postopka zaradi neuspešne izvršbe. V primeru dovoljene izvršbe na več sredstev izvršbe, se postopek konča z ustavitvijo na zadnje dovoljeno sredstvo.

6. Na mestu je sicer pritožbeni očitek o opustitvi poziva upniku za novega delodajalca dolžnika, kar je sodišču nalagalo takrat veljavno določilo tretjega odstavka 133. člena ZIZ, potem ko je prejelo obvestilo prejšnjega delodajalca dolžnika, da dolžnik pri njem ni več zaposlen, in očitek o zamudi pri posredovanju sklepa o izvršbi v realizacijo novemu delodajalcu. Kljub temu pa je sodišče utemeljeno zavrnilo ugovor zastaranja. Odločilno v zadevi je, da je bila s sklepom o izvršbi z dne 20. 8. 1998 dovoljena tudi izvršba na premičnine. Dejstvo dovoljene in neustavljene premičninske izvršbe bi preprečevalo zastaranje tudi v primeru, če upnik na poziv sodišča ne bi sporočil novega delodajalca in bi sodišče izvršbo na to sredstvo ustavilo. Premičninska izvršba je bila namreč ustavljena šele s sklepom z dne 11. 11. 2010. V tem času (od 13. 7. 2010) pa je spremenjena zakonska ureditev sodišču nalagala, da samo po uradni dolžnosti vpogleda v evidence zaposlitev in sklep o izvršbi vroči novemu delodajalcu. Sodišče je bilo pri tem ravnanju res neažurno,2 vendar ima zamuda sodišča pri pošiljanju sklepa o izvršbi v realizacijo lahko za posledico le odškodninsko odgovornost, nikakor pa ne nastop zastaranja. Tudi ni spregledati, da je dolžnik pri novem delodajalcu zaposlen vse od leta 2003. Tudi ažurno postopanje sodišča po ustavljeni premičninski izvršbi ne bi imelo za posledico ustavitev izvršilnega postopka.

7. Res je bil izvršitelj določen šele s sklepom z dne 14. 1. 2004. Vendar začetek izvršbe in s tem pretrganje zastaranja predstavlja sklep o dovolitvi izvršbe (na premičnine) in ne šele sklep o določitvi izvršitelja (388. člen ZOR v zvezi s 1060. členom OZ). Prav tako ni spregledati, da je sodišče že v letu 1998 upniku naložilo plačilo predujma za delo sodnega izvršitelja3 in ga je upnik tudi plačal, kot tudi, da je sodišče na predlog upnika dne 15. 11. 2000 opravilo narok za ugotovitev premoženja dolžnika (31. člen ZIZ). Pritožbena graja neaktivnosti sodišča in upnika, čeprav ta v obravnavani zadevi nima vpliva na zastaranje oziroma njegovo pretrganje, ni na mestu.

8. Sodišče prve stopnje je opravo štirih rubežev4 povzelo iz Poročil o opravljenih izvršilnih dejanjih in obračunu plačila za delo in stroškov izvršiteljev z dne 16. 3. 2004 in 20. 10. 2010. Ob dejstvu, da je izvršitelj oseba javnega zaupanja, v opravo dejanj ni dvomiti tudi iz razloga, ker so bili dolžniku stroški za delo izvršitelja naloženi s sklepom z dne 27. 10. 2010, dolžnik pa se jim kot neupravičenim, ni protivil. Slednje ravnanje bi bilo vsekakor življenjsko pričakovano in logično v primeru, da izvršitelja dejanj ne bi opravila. Iz uradnega zaznamka v spisu (l. št. 23) je nadalje razvidno, da je dolžnik dne 17. 9. 2008 vpogledal v spis in si pridobil kopije posameznih listin. Z opravo rubeža 15. 3. 2004 in 10. 9. 2008 je bil tako seznanjen tudi na tak način, pa njihovo opravo ni z ničemer izpodbijal. Ob teh okoliščinah njegovim trditvam o neopravi dejanj izvršiteljev, kot so navedena v njunih poročilih, ni moč slediti in je ne omajajo niti napačni razlogi v obrazložitvi sklepa o ustavitvi premičninske izvršbe z dne 11. 11. 2010. Za obravnavano zadevo je namreč relevantna odločitev sprejeta v izreku sklepa: ustavitev premičninske izvršbe, ki postane edina pravnomočna in zavezuje tako stranke kot sodišče. 9. Kot je ustrezno pojasnilo sodišče prve stopnje, je šele zakonska ureditev po 13. 7. 2010 sodišču nalagala, da samo po uradni dolžnosti vpogleda v evidence zaposlitev in sklep o izvršbi vroči novemu delodajalcu. Zakon sodišču ne nalaga izdajo novega sklepa in vročitev le-tega dolžniku, niti zakon ne predpisuje delodajalcu obveznost obveščanja dolžnika, kot si to zmotno razlaga pritožnik.5

10. Utemeljeno je opozorilo o pisni napaki datuma poslanega sklepa o izvršbi dolžnikovemu dolžniku v točki 35 (8. 3. 2006) oziroma v točki 40 (8. 3. 2016). V nasprotju s stališčem pritožbe pa napaka ne onemogoča preizkusa odločitve.6 Relevantno za presojo ugovora je namreč dovolitev izvršbe na dve sredstvi izvršbe in ustavitev premičninske izvršbe 11. 11. 2010. Kot že pojasnjeno zgoraj, pa ima neažurnost oziroma zamuda sodišča pri pošiljanju sklepa o izvršbi v realizacijo lahko za posledico le odškodninsko odgovornost, nikakor pa ne nastop zastaranja.

11. Kar se tiče očitka o nepostopanju sodišča zaradi ugotovitev nepravilnosti pri opravi izvršbe, je sodišče prve stopnje že ustrezno pojasnilo, da sodišče o zahtevi za odpravo nepravilnosti odloči s sklepom le, če vlagatelj to zahteva. Prav tako je ustrezno pojasnilo, da je institut po 52. členu ZIZ namenjen odpravi nepravilnosti in pravilnemu nadaljnjemu teku izvršbe. Sodišče odprave morebitne nepravilnosti pri delu izvršitelja glede na končano premičninsko izvršbo ne more več naložiti.

12. Sodišče prve stopnje je na vse ugovorne navedbe obširno in argumentirano odgovorilo. Navedlo je jasne in prepričljive ter pravilne razloge za odločitev. Očitke o obremenjenosti te odločitve s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, je sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrnilo.

13. Sodišče je upniku priznalo stroške odgovora na ugovor, ne pa stroške vloge z dne 17. 7. 2020, v kateri je predložil obračun terjatve, in stroške delnega umika predloga za izvršbo z dne 20. 10. 2020. Pritožbo, ki se upira priznanju stroškov utesnitve, je zato zavrniti.

14. Iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena. Ker tudi uradni preizkus, opravljen po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni pokazal ostalih bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Upnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje prvostopenjskim razlogom. Njegova vloga k pritožbeni presoji ni pripomogla, zato nosi sam kot nepotrebne svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Če je bilo zastaranje pretrgano z zahtevo za prisilno izvršbo, začne teči od dneva, ko je končan ta postopek (četrti odstavek 392. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). 2 Sklep o izvršbi je poslalo v realizacijo novemu delodajalcu 8. 3. 2016. 3 Po takrat veljavni zakonodaji je premičninsko izvršbo opravljal sodni izvršitelj, medtem ko so zasebni izvršitelji začeli z delom šele 14. 4. 2000. 4 15. 3. 2004, 10. 9. 2008, 25. 2. 2009, 19. 1. 2010. 5 Sodišče je dolžno obvestiti le upnika (četrti odstavek 133. člena ZIZ). 6 Sodišče je v uvodu obrazložitve povzelo potek postopka in v točki 7 pravilno pojasnilo, kdaj je bil posredovan sklep delodajalcu T. d.d. M.