Jedro

Objektivni rok za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 47. člena GZ) začne teči s trenutkom zakonitega začetka gradnje. Le po preteku dveh mesecev od zakonitega začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz razloga, ker bi določena oseba morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

Začetek gradnje je zakonit, če je gradnja objekta, ki je utemeljena na izdanem dokončnem oziroma pravnomočnem gradbenem dovoljenju, zaznavna v zunanjem svetu, investitor pa je skladno z zakonom zakoličil objekt, prijavil začetek nameravane gradnje, začel gradnjo z izvajanjem takih gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del na podlagi katerih je tam prisotni tretji osebi lahko razvidno, da se je začela gradnja nepremičnine ter najpozneje do začetka gradnje skladno s predpisi uredil in označil gradbišče z gradbiščno tablo z vsemi predpisanimi sestavinami in podatki

Pomen in težo morebitnih pomanjkljivosti glede zakonitosti začetka gradnje je treba presoditi v vsakem primeru posebej z vidika njihovega posega v pravni položaj tretje osebe, ki bi želela v postopku sodelovati kot stranski udeleženec. V zvezi s pomanjkljivostjo navedbe podatka o gradbenem dovoljenju na gradbiščni tabli pa gre v vsakem primeru za težko pomanjkljivost, ki povzroči nezakonitost začetka gradnje, saj se tretja oseba ne more seznaniti niti z okoliščino, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, poleg tega pa tudi ne s tem, kdaj je bilo izdano in kdo ga je izdal, kar so vse podatki, ki so bistveni, da oseba lahko sklepa na možnost svojih pravnih sredstev in sploh ugotovi pristojni organ, pri katerem jih lahko uveljavi.

Rok iz drugega odstavka 47. člena GZ, za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, nadomešča rok, ki ga za obnovo postopka iz tega razloga določa 5. točka 263. člena ZUP. V zvezi z obnovo postopka pa ostaja iz vseh obnovitvenih razlogov omejitev absolutnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Ta omejitev velja torej tudi za možnost obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja.

Izrek

I. Prekinjeni postopek se nadaljuje.

II. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 112/2020-28 z dne 21. 1. 2021, se spremeni tako, da se glasi:

1. Tožbi se ugodi in se sklep Upravne enote Ljubljana, Izpostava Vič - Rudnik, št. 351-2152/2019-6 z dne 19. 9. 2019 odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

2. V ponovnem postopku je dolžna tožena stranka ponovno odločiti o predlogu za obnovo postopka tožeče stranke, pri čemer mora šteti, da je podan pravočasno. Pri odločanju o predlogu mora upoštevati določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in Gradbenega zakona (GZ-1), ki bodo veljale v času odločanja.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 1.738,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

IV. Stranka z interesom sama trpi svoje stroške upravnega spora na obeh stopnjah.

Obrazložitev

1. Predmet obravnavane zadeve je vprašanje pravočasnosti predloga za obnovo postopka v gradbenih zadevah in ustavnoskladne razlage določitve roka iz drugega odstavka 47. člena GZ.

Dosedanji potek postopka

2. Tožena stranka je na prvi stopnji s sklepom, št. 351-2152/2019-6 z dne 19. 9. 2019, kot prepozen zavrgla tožnikov predlog za obnovo upravnega postopka, v katerem je bilo investitorju A., d. o. o. (v nadaljevanju stranka z interesom), dne 7. 8. 2018 izdano gradbeno dovoljenje št. 351-1096/2018-14 za gradnjo štirih večstanovanjskih stavb. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper ta sklep zavrnil z odločbo, št. 35108-257/2019/2 z dne 19. 12. 2019.

3. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo, I U 112/2020-28 z dne 21. 1. 2021, tožbo revidenta, s katero je izpodbijal navedeni sklep tožene stranke, na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo in pritrdilo toženi stranki, da je revident predlog za obnovo postopka vložil prepozno, ker ni spoštoval dvomesečnega objektivnega roka iz drugega odstavka 47. člena GZ, ki je začel teči z začetkom gradnje. Po mnenju Upravnega sodišča je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je tožnikov predlog za obnovo postopka obravnaval po navedeni določbi GZ in ne po določbah Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem velja v tovrstnih primerih objektivni rok treh let in subjektivni rok enega meseca. Pojasnilo je, da se v obnovljenem postopku glede odprave ali razveljavitve odločbe oziroma glede njene ohranitve v veljavi odloča na podlagi predpisov, veljavnih v času izdaje odločbe. O tem, ali naj se obnova sploh dovoli, pa organ odloča na podlagi predpisov, veljavnih v času odločanja o predlogu za obnovo, zaradi česar v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti ZGO-1 (in subsidiarno ZUP, ker ZGO-1 roka za obnovo ni določal), pač pa GZ. Upravno sodišče je zavrnilo tudi predlog tožnika za vložitev zahteve za presojo ustavnosti drugega odstavka 47. člena GZ.

4. Upravno sodišče je torej odločilo, da je treba o predlogu za obnovo postopka odločati na podlagi v času vložitve predloga za obnovo veljavnega predpisa - torej GZ, in ocenilo, da je ta skladen z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Skladno z navedenim je odločitev toženke potrdilo kot pravilno, tožbo tožnika pa zavrnilo.

5. Tožnik (v nadaljevanju revident) je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije, na podlagi katerega je Vrhovno sodišče s sklepom, X DoR 104/2021-3 z dne 1. 12. 2021, revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je Upravno sodišče s sklicevanjem na dvomesečni rok iz drugega odstavka 47. člena GZ kršilo revidentovi ustavni pravici do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

6. Na podlagi navedenega sklepa je revident vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu in predlaga, naj Vrhovno sodišče njegovi reviziji ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo Upravnega sodišča v celoti razveljavi in ugodi tožbi revidenta ter toženi stranki naloži v plačilo revidentove stroške sodnih postopkov, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

7. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, stranka z interesom pa v svojem odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo Upravnega sodišča.

Postopek pred Vrhovnim sodiščem

8. Vrhovno sodišče je s svojim sklepom z dne 9. 11. 2022 prekinilo postopek odločanja o reviziji in na podlagi 156. člena Ustave ter prvega in drugega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču vložilo zahtevo za oceno ustavnosti druge povedi drugega odstavka 47. člena GZ.

9. Pravna podlaga za odločanje tožene stranke in Upravnega sodišča, na katero se nanaša tudi dopuščeno revizijsko vprašanje, je drugi odstavek 47. člena GZ, ki določa: "Obnova postopka se v primeru, če oseba zahteva obnovo postopka iz razloga, ker bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, dovoli le, če bi obnova postopka lahko pripeljala do drugačne odločitve. Po preteku dveh mesecev od začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka iz razloga iz prejšnjega stavka." V revizijskem postopku se zastavlja vprašanje uporabe druge povedi drugega odstavka 47. člena GZ, ki določa rok za predlog za obnovo postopka v primerih iz prve povedi te določbe.

10. Vrhovno sodišče je menilo, da je zaradi nesorazmernih omejitev možnosti obnove postopka druga poved drugega odstavka 47. člena GZ, ki bi jo moralo uporabiti v postopku revizije, protiustavna, ker nedopustno posega v ustavni pravici do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena in v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije.

11. V svoji zahtevi za presojo ustavnosti je Vrhovno sodišče poudarilo, da se zaveda, da različna ureditev postopkov odločanja na različnih pravnih področjih ne pomeni sama po sebi nedopustnega razlikovanja, ki bi lahko pomenilo poseg v enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Vendar pa je na področju upravnega odločanja treba šteti, da je z dolgoletno zakonsko ureditvijo in ustaljeno prakso splošnega upravnega postopka na podlagi ZUP le-ta prerasel v standard varstva procesnih pravic strank, ki ga lahko vsi, državljanke in državljani ter druge osebe, ki v navedenih postopkih nastopajo kot stranke, utemeljeno pričakujejo in zaupajo v njegovo upoštevanje s strani upravnih organov (2. člen Ustave). To velja enako tudi za osebe, ki v teh postopkih nastopajo kot stranski udeleženci (43. člen ZUP). Zato je vsak odstop od tako splošno uveljavljene zakonske procesne ureditve na posameznem upravnem področju, kamor sodi tudi ureditev pravnih sredstev, ki jih za varstvo svojega pravnega položaja lahko uveljavljajo upravičene osebe, treba šteti za razlikovanje v procesnem položaju strank, ki je varovano z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

Tak odstop torej ne sme biti arbitraren, temveč mora temeljiti na razumnem razlogu, ki izhaja iz narave stvari, oz., v kontekstu urejanja posameznih vprašanj upravnega postopka, ki izhaja iz specifičnosti pravnega področja, na katerem se upravni postopek uporablja.

Skladno s tem je Vrhovno sodišče menilo, da je z odstopom od splošne ureditve upravnega postopka v ZUP, ki jo je glede pogojev za dovolitev obnove postopka predpisal GZ v drugem odstavku 47. člena, nedopustno poseženo v drugi odstavek 14. člena Ustave, saj gre za neutemeljeno razlikovanje položajev oseb, ki bi se za varstvo pravic morale udeleževati upravnega postopka kot stranski udeleženci, pa jim tega organ ni omogočil. Za tako razlikovanje in specialno ureditev pravnega sredstva obnove postopka, pa ni videti razumnega razloga, ki bi izhajal iz specifičnosti postopka izdaje gradbenega dovoljenja.

12. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je obnova upravnega postopka namenjena odpravi različnih pomanjkljivosti prejšnjega postopka, med njimi tudi zagotavljanju udeležbe vseh, ki morajo glede na vsebino upravne zadeve v postopku sodelovati. Ker je udeležba v upravnem postopku izraz pravice do poštenega postopka iz 22. člena Ustave, je treba tudi navedeno izredno pravno sredstvo šteti kot mehanizem za uresničevanje navedene ustavne pravice. To toliko bolj velja, ker v upravnih postopkih - tudi v gradbenih zadevah na podlagi GZ - krog strank in stranskih udeležencev ni vnaprej formalno opredeljen, temveč je treba krog oseb, ki so se postopka upravičene udeleževati zaradi varstva svojih pravnih koristi (43. člen ZUP, drugi odstavek 36. člena GZ), ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej. To povzroči, da gre lahko v mnogih tovrstnih zadevah za zapletena pravna vprašanja, o katerih mora skrbno odločiti upravni organ. Ker gre za uresničevanje ustavne pravice, pa mora biti v primeru njenih morebitnih kršitev zagotovljeno tudi njeno učinkovito pravno varstvo. Temu sledita tako ureditev upravnega postopka kot tudi upravnega spora.

13.V svoji zahtevi je Vrhovno sodišče tudi navedlo, da je izhajajoč iz narave in značilnosti mnogih upravnih zadev, tudi gradbenih zadev na podlagi GZ in prej veljavnih gradbenih predpisov, mogoče ugotoviti, da je za varstvo zoper kršitve pravice do sodelovanja v postopkih v primerih, kot je obravnavani, obnova postopka edino pravno sredstvo, ki je na voljo osebi, ki se postopka ni udeleževala kot stranka ali stranski udeleženec. Če določena oseba za postopek ni vedela in ker je organ (nezakonito) v postopek ni povabil oziroma je o tem ni obvestil (143. člen ZUP), z začetkom in tekom takega postopka ne more biti seznanjena, saj obstoj upravnega postopka praviloma (širši) javnosti ni razviden. Zato tudi ne more vložiti zahteve za vstop v postopek (142. člen ZUP) ali vložiti pritožbe zoper zavrnitev take zahteve (prvi odstavek 142. člena ZUP) oziroma pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo (229. člen ZUP). V takem primeru upravni postopek torej teče in se dokonča brez vednosti osebe, ki bi se ga na podlagi pravice iz 22. člena Ustave bila upravičena udeleževati.

14.Glede na navedeno je Vrhovno sodišče menilo, da je pri presoji obstoja razumnega in stvarnega razloga za razlikovanje med specialno ureditvijo obnove upravnega postopka po GZ-1 in splošnega upravnega postopka po ZUP, treba upoštevati tudi posledice, ki iz navedene različnosti ureditve procesnih možnosti izhajajo. Ob večji teži posledic zakonskega razlikovanja, ki lahko vpliva tudi na uresničevanje ustavnih pravic, morajo biti tudi razlogi zanj bolj prepričljivi, da se ne kažejo kot arbitrarno odločanje zakonodajalca. To je po stališču Vrhovnega sodišča povsem logično, saj bi se moral vsak razumen in demokratično odgovoren zakonodajalec ob nastopu težjih posledic odstopa od splošne zakonske ureditve (v konkretnem primeru ZUP) toliko bolj zavedati in se prepričati v utemeljenost razlogov za specialno zakonsko ureditev.

15.V zahtevi za presojo ustavnosti je Vrhovno sodišče nadalje poudarilo, da je teža posledic posebne ureditve (druge povedi) drugega odstavka 47. člena GZ po presoji Vrhovnega sodišča jasno podana. Vsaka oseba, ki (v nasprotju z zakonom) ni bila udeležena v upravnem postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v tem postopku, lahko doseže obnovo postopka le, če predlog vloži v zakonsko posebej predpisanem kratkem objektivnem roku. Tako sporna določba drugega odstavka 47. člena GZ določa, da po preteku dveh mesecev od začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka (iz razloga iz prejšnjega stavka). Ne samo, da je možnost obnove postopka za osebo, ki ji je bila kršena pravica do udeležbe v upravnem postopku in s tem uresničevanje pravice iz 22. člena Ustave, vsebinsko omejena, temveč je omejena tudi z objektivnim rokom, ki pomeni nerazumno procesno trdoto. Navedeni rok namreč teče od objektivne okoliščine (začetka gradnje) in ne od subjektivne okoliščine (npr. seznanitve z začetkom gradnje), tako da začne teči in se izteče povsem neodvisno od strankine volje in vedenja o tem dejstvu. To bistveno odstopa od procesnih rokov, ki veljajo za obnovo postopka po splošni ureditvi, kjer so razumno in procesno ustrezno za vložitev predloga določeni subjektivni roki (263. člen ZUP), če pa so določeni objektivni roki, pa so praviloma bistveno daljši (npr. rok treh let po dokončnosti odločbe, četrti odstavek 263. člena ZUP). Za vložitev predloga za obnovo postopka v primeru, da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku (9. točka 260. člena ZUP), je tako po splošni ureditvi določen subjektivni rok enega meseca od dneva, ko je izvedela, da je bila odločba izdana (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP), objektivni rok pa kot navedeno znaša tri leta od dokončnosti odločbe. Vrhovno sodišče za tak odstop GZ od splošne zakonske ureditve upravnega postopka, ni videlo nobenega razumnega razloga, saj je posledica določitve objektivnega roka lahko več kot pričakovano ta, da s kršitvijo pravice do udeležbe prizadete osebe tega roka ne bodo mogle ujeti, kot se kaže v obravnavani zadevi.

16.Po mnenju Vrhovnega sodišča je teža posledic določitve takega roka za stranko poudarjena s posebnimi vsebinskimi zahtevami za obnovo postopka po prvi povedi drugega odstavka GZ, ki določa, da se obnova postopka v primeru, če oseba zahteva obnovo postopka iz razloga, ker bi morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, dovoli le, če bi obnova postopka lahko pripeljala do drugačne odločitve. To pomeni, da mora oseba, ki nezakonito ni bila vključena v postopek izdaje gradbenega dovoljenja po GZ, v svoji vlogi, ki jo je dolžna pripraviti v navedenem objektivnem roku, tudi utemeljiti in dokazati, da bi obnova postopka (lahko) pripeljala do drugačne odločitve v zadevi. To je za navedeno osebo glede na kompleksnost gradbenih zadev tudi sicer lahko nesorazmerno ali celo neuresničljivo breme. Ob tem pa je mogoče dodati, da tudi s tem pogojem ureditev GZ odstopa od splošne ureditve ZUP, kjer tak predhodni preizkus ni zapovedan, saj se s tem obnovitvenim razlogom po splošni procesni ureditvi (9. točka 260. člena ZUP) ne uveljavlja nepravilnosti dokončne odločbe, temveč kršitev pravice določene osebe do udeležbe v postopku in s tem varstvo njenega položaja kot subjekta upravnega postopka skladno z 22. členom Ustave.

17.Gre torej za položaj, v katerem je upravni organ kršil zakon, ker določeni osebi ni omogočil udeležbe v postopku izdaje odločbe na podlagi GZ, vendar pa mora ta oseba zato, da se taka kršitev odpravi, preseči še zahtevno breme dokazovanja in to z vlogo, ki jo pripravi v restriktivno določenem roku. Za tako razlikovanje od splošne ureditve po ZUP Vrhovno sodišče tudi ni videlo nobenega razumnega razloga in je zato menilo, da je ta določba v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

18.Poleg tega je bilo po mnenju Vrhovnega sodišča treba upoštevati, da je po veljavni in ustavnoskladni ureditvi upravnega postopka in upravnega spora udeležba v postopku odločanja upravnega organa pogoj za vložitev pritožbe (229. člen ZUP, tretje osebe lahko v pritožbeni postopek vstopijo zgolj v omejenem času) in tudi pogoj za vložitev tožbe v upravnem sporu (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). Tako je v primeru, če oseba v dokončno končanem postopku ni sodelovala kot stranka, edini način, da si taka oseba zagotovi dostop do sodnega varstva, prav uporaba izrednega pravnega sredstva obnove upravnega postopka (glej tudi drugi odstavek 17. člena ZUS-1). Zato tudi dostop do obnove upravnega postopka ne sme biti nesorazmerno omejen, saj pomeni za tako osebo, ki v postopku ni sodelovala kot stranka in ji ta možnost ni bila dana, čeprav bi morala v njem sodelovati, tudi omejitev dostopa do sodnega varstva, v katerem bi lahko uveljavljala kršitve njenih pravic z izdanim gradbenim dovoljenjem. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) poudarja potrebo po zagotavljanju pravice dostopa do sodnega varstva v upravnih postopkih, ki sami ne izpolnjujejo pogojev po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah.

19.Tako se je po stališču Vrhovnega sodišča izkazala ureditev obnove postopka kot ključna tudi z vidika pravice učinkovitega sodnega varstva v upravnem sporu iz 23. člena in 157. člena Ustave. Kot že poudarjeno, lahko pomeni omejitev dostopa do obnove upravnega postopka tudi omejitev dostopa do sodnega varstva, zato ne sme biti nesorazmerno omejeno (15. člen Ustave). V zvezi s tem pa je omejitev dostopa do obnove postopka iz druge povedi drugega odstavka 47. člena GZ povzročila tudi nesorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, za kar pa Vrhovno sodišče ni videlo niti ustavno dopustnega cilja, niti nujnosti, na kateri bi tak poseg lahko temeljil.

20.Ker je po uveljavitvi in pričetku uporabe Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 199/21 in 105/22 - ZZNŠPP, GZ-1) GZ prenehal veljati, vendar pa se ta sporna določba še uporablja kot temelj sodne presoje, je Ustavnemu sodišču predlagalo, naj ugotovi, da je bila druga poved drugega odstavka 47. člena GZ v neskladju z Ustavo Republike Slovenije.

Ustavno sodišče s svojo odločbo št. U-I-405/22 z dne 4. 7. 2024 odločilo, da navedena zakonska določba ni bila v neskladju z Ustavo.

Presoja Ustavnega sodišča z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave

21.V obrazložitvi svoje odločbe je Ustavno sodišče navedlo, da je že sprejelo stališče, da je namen zakonodajnega urejanja, da zakonodajalec v mejah svojih pristojnosti določa merila, po katerih bo pravne položaje med seboj razlikoval in nanje vezal različne pravne posledice. Tovrstno razločevanje, s katerim zakonodajalec zasleduje dopustne cilje, je torej bistvena sestavina normodajne dejavnosti.

22.Zakonodajalec je med temeljna načela ZUP uvrstil tudi načelo o njegovi subsidiarni uporabi (drugi odstavek 3. člena ZUP) in predvidel urejanje posebnih postopkov na pravnih področjih, kjer je to potrebno (prvi odstavek 3. člena ZUP). Zato zgolj to, da zakonodajalec za različna pravna področja uzakonja posebne postopke za odločanje o pravicah in obveznostih, samo po sebi ne more biti v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

23.Ne glede na navedeno pa mora po stališču Ustavnega sodišča zakonodajalec imeti razumne razloge za razlikovanje procesnih položajev strank v različnih upravnih postopkih. Pri presoji razumnih razlogov, ki utemeljujejo različno ureditev pogojev za vložitev predloga za obnovo postopka, je treba upoštevati, da je obnova postopka usmerjena v izdajo nove in drugačne odločbe od tiste, ki je že bila izdana v upravnem postopku. To pomeni, da je cilj obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja usmerjen v odločitev, po kateri bi se že izdano gradbeno dovoljenje odpravilo in bi se izdala nova odločba, s katero bi se vloga za izdajo gradbenega dovoljenja ali zavrnila ali pa bi se izdalo gradbeno dovoljenje, ki bi določalo drugačne pogoje gradnje. Investitor, ki je zgradil objekt na podlagi ne le dokončnega, temveč tudi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, se utemeljeno zanaša na to, da je objekt zakonit, in zato utemeljeno pričakuje, da v pravna razmerja ne more več biti poseženo. Obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja torej povzroči pravno negotovost v pravnih razmerjih. Obnova postopka, ki bi se zaključila z izdajo nove odločbe, s katero bi se vloga, drugače kot v prvem postopku, zavrnila ali bi se z njo spremenili pogoji gradnje, ima lahko bistveno hujše posledice za investitorja (stranko postopka), ki je na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja že zgradil objekt, kot za stranke v drugih upravnih postopkih. Gradnja objektov je po naravi stvari povezana z večjimi finančnimi vložki investitorja in tudi povzroča nepovratne spremembe okolja oziroma prostora, v katerem poteka. Vpliva tudi na druge dele prostora in okolja (npr. obremenitev okolja, okrnitev narave, obremenjevanje voda) ter praviloma povzroča spremembe, ki jih je težko oziroma nemogoče odpraviti.

23.Ustavno sodišče se v svoji odločbi sklicuje na mnenje Vlade, ki navaja, da so daljši subjektivni in objektivni roki za vložitev predloga za obnovo postopka primerni na področjih, kjer tek upravnega postopka in pravne posledice izdane upravne odločbe niso vidni navzven. V teh primerih osebe, ki bi bile upravičene vložiti predlog za obnovo postopka, ne morejo biti v kratkem časovnem obdobju po dokončnosti odločbe seznanjene z izdano upravno odločbo in možnostjo, da ta upravna odločba posega v njihove pravice in pravne koristi. Na področju izdaje gradbenih dovoljenj pa naj bi bil položaj popolnoma drugačen. Posledice izdanega gradbenega dovoljenja so praviloma jasno vidne na zemljiščih, saj gradnja objektov po naravi stvari pomeni vidne spremembe v prostoru. Ker so torej posledice izdanega gradbenega dovoljenja hitreje zaznavne v zunanjem svetu kot pri drugih upravnih postopkih, je razumno sklepati, da so osebe, ki bi lahko bile upravičene vložiti predlog za obnovo postopka iz razloga iz 9. točke 260. člena ZUP, tudi hitreje kot v drugih upravnih postopkih seznanjene z dejstvom, da je bilo izdano gradbeno dovoljenje, ki bi lahko posegalo v njihove pravice ali pravne koristi. Navedena okoliščina je torej razumno povezana s področjem graditve objektov in torej upravičuje krajše roke za vlaganje izrednih pravnih sredstev.

24.Po mnenju Ustavnega sodišča so zaradi posebnih značilnosti upravnega področja graditve objektov podani razumni razlogi za ureditev posebnih pogojev za vložitev predloga za obnovo postopka. Ker je treba na področju graditve objektov zaradi teže posledic morebitne obnove postopka upoštevati večji pomen varstva pridobljenih pravic in načela zaupanja v pravo in ker so posledice izdanega gradbenega dovoljenja praviloma na zunaj vidne, kar omogoča, da so potencialni predlagatelji obnove postopka iz razloga iz 9. točke 260. člena ZUP seznanjeni z dejstvom, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, zakonski ureditvi, ki določa drugačne, krajše roke za vložitev predloga za obnovo postopka, ni mogoče očitati nerazumnosti.

25.Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da druga poved drugega odstavka 47. člena GZ ni bila v neskladju z načelom enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave).

Presoja Ustavnega sodišča z vidika 22. člena Ustave

26.Ustavno sodišče je v svoji obrazložitvi navedlo, da je že sprejelo stališče, da mora zakonodajalec tudi v posebnih upravnih postopkih zagotavljati udeležencem ustavna procesna jamstva, zlasti pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave) ter pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). Ko je upravni postopek začet na zahtevo stranke, kot je v primeru izdaje gradbenega dovoljenja, se pogostokrat zgodi, da zadeva, o kateri bo odločeno, vpliva tudi na pravice ali pravne koristi druge osebe. Oseba, ki ima zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se upravnega postopka, ki je bil uveden na zahtevo stranke, je stranski udeleženec (intervenient). Stranski udeleženci v upravnih postopkih niso stranke in nimajo enakega procesnega položaja kot stranke. V teh postopkih imajo po določbah ZUP enake procesne pravice in dolžnosti kot stranka, vendar pa jih lahko izvajajo le v obsegu, s katerim se zagotavlja varstvo njihovih pravnih koristi, torej omejeno. Ker morajo biti pravne koristi teh oseb ustrezno varovane, mora biti tudi njim priznana pravica do udeležbe v postopku. Zato ni mogoče zanikati potrebe po tem, da se stranskim udeležencem za varstvo njihovih pravnih koristi prizna možnost njihovega učinkovitega uveljavljanja in s tem povezanega poštenega upravnega postopka ter ustreznih pravnih sredstev, kar je zahteva iz 22. člena Ustave. Iz 22. člena Ustave torej izhaja, da je treba vsakomur, komur pravo priznava obstoj njegovega pravno varovanega interesa, omogočiti, da ta interes zavaruje tudi v upravnem postopku, v katerem bi bilo lahko v ta interes poseženo.

27.Iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča še izhaja, da je obnova upravnega postopka iz razloga iz 9. točke 260. člena ZUP namenjena odpravi postopkovnih kršitev, ko osebi, ki bi morala biti udeležena v že končanem upravnem postopku, ta možnost ni bila dana. Namen pravnega sredstva obnove je torej zagotoviti učinkovito izvrševanje pravice do udeležbe v upravnem postopku. Niti prvi odstavek 23. člena niti 25. člen Ustave ne zagotavljata pravice do izrednih pravnih sredstev. Vendar pa to ne pomeni, da je urejanje izrednih pravnih sredstev v celoti v polju proste presoje zakonodajalca. Zakonodajalec mora pri urejanju izrednih pravnih sredstev spoštovati vsa ustavnoprocesna jamstva, tudi tista, ki so zagotovljena v okviru pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

28.Izhajajoč iz svoje ustavnosodne presoje je Ustavno sodišče poudarilo, da ima zakonodajalec pri pravnem urejanju tako splošnega upravnega postopka kot posebnih upravnih postopkov široko polje proste presoje. Za upravni postopek je po naravi stvari nujno, da sta način oziroma oblika opravljanja procesnih dejanj urejena in podvržena določenim formalnim in oblikovnim zahtevam. Vendar navedeno ne pomeni, da sta prav vsako omejevanje svobodnega ravnanja strank upravnega postopka in prav vsaka procesna sankcija za nastalo formalno pomanjkljivost način uresničevanja človekove pravice (tudi človekove pravice do udeležbe v postopku, v katerem se odloča o pravicah in pravnih koristih posameznikov), ne pa njena omejitev oziroma poseg. Vse je odvisno od narave konkretno presojane zakonske ureditve.

29.Za poseg v človekovo pravico do udeležbe v postopku in ne za način njenega izvrševanja gre, ko neka ureditev učinkuje tako, da stranka ni več nosilka te človekove pravice ali ji pravno sredstvo ni več zagotovljeno ali z njim ne more učinkovito braniti svojih pravic, oziroma ko neka ureditev prizadeva samo bistveno jedro oziroma vsebino človekove pravice do udeležbe v postopku.

30.Pri obnovi postopka gre za vnovično izvedbo postopka, ki je bil že dokončno ali pravnomočno končan. Obnova postopka je torej usmerjena v izdajo nove in drugačne odločbe od tiste, ki je že bila izdana v upravnem postopku in je za stranko lahko ugodnejša ali manj ugodna.

31.Če pristojni organ zavrže predlog za obnovo postopka, predlagatelj obnove ne more več doseči spremembe dokončne oziroma pravnomočne upravne odločbe. Zamuda prekluzivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka torej povzroči, da posameznik ne more več doseči udeležbe v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki posega v njegove pravice ali pravne koristi, in mu je s tem odvzeta vsaka možnost učinkovitega varovanja pravic ali pravnih koristi v tem postopku, saj ne more izvrševati pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Zato določitev objektivnega dvomesečnega prekluzivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka od začetka gradnje pomeni poseg v pravico do udeležbe v postopku in pravico do izjave iz 22. člena Ustave.

32.Dopustnost posega v človekovo pravico Ustavno sodišče presoja z vidika obstoja ustavno dopustnega cilja (tretji odstavek 15. člena Ustave). Če ta obstaja, je treba vselej oceniti še, ali je poseg v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave) oziroma s splošnim načelom sorazmernosti. Presojo, ali gre morda za prekomeren poseg, opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti v ožjem smislu. Poseg je ustavno dopusten, če prestane vse tri vidike testa.

33.Ustavno sodišče je v svoji obrazložitvi poudarilo, da obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja lahko povzroči pravno negotovost v pravnih razmerjih in da prekluzivni roki služijo zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih. Zakonodajalec je dolžan zaradi spoštovanja načela pravne varnosti iz 2. člena Ustave časovno omejiti možnost poseganja v dokončna oziroma pravnomočna gradbena dovoljenja in tako preprečiti pravno negotovost imetnikov gradbenega dovoljenja glede tega, kdaj se odločitev ne bo mogla več spremeniti. Načelo pravne varnosti (oziroma zaupanja v pravo) zahteva, da so posamezne odločitve, ki so zakonite in sprejete brez vnaprejšnjih pridržkov ter po svoji naravi niso prehodnega značaja, stabilne. Pravo lahko uveljavlja svojo funkcijo urejanja družbenega življenja, če je v čim večji meri stalno in trajno. Tako pravo kot tudi celotno ravnanje vseh državnih organov morata biti predvidljiva, ker to zahteva pravna varnost.

34.Ustavno sodišče je v obrazložitvi svoje presoje v zvezi s tem navedlo, da je izpodbijana določba postavila nepodaljšljivo časovno mejo za vložitev izrednega pravnega sredstva proti dokončni oziroma pravnomočni upravni odločbi. Ko se predlaga obnova postopka izdaje gradbenega dovoljenja, ki je že postalo pravnomočno, je cilj in učinek izpodbijane zakonske določbe tudi zagotoviti spoštovanje načela pravnomočnosti (158. člena Ustave). Presojani poseg v človekovo pravico iz 22. člena Ustave torej zasleduje ustavno dopustne cilje in s tega vidika ni nedopusten. Prav tako je navedlo, da mora biti možnost vlaganja izrednih pravnih sredstev zoper odločitve upravnih organov časovno omejena, saj je le tako mogoče doseči jasnost in gotovost pravnih razmerij posameznih subjektov in zagotoviti spoštovanje načela pravnomočnosti. Zato je določitev prekluzivnih rokov za vlaganje izrednih pravnih sredstev tako primerno kot nujno sredstvo, s katerim se dosežejo zgoraj navedeni cilji.

35.Ob poudarku pomenu varstva pravnomočnosti in potrebi po posebnem varstvu investitorjev na področju graditve objektov je Ustavno sodišče presojalo tudi sorazmernost posega v ožjem smislu. Navedlo je, da čeprav zamuda roka za vložitev predloga za obnovo postopka in zavrženje tega predloga pomenita, da je bila upravičeni osebi v postopku, v katerem se je odločalo tudi o njenih pravicah ali pravnih koristih, pravica do udeležbe iz 22. člena Ustave v celoti odvzeta, to še ne pomeni protiustavnosti zakonske ureditve. Upoštevati je namreč treba, da izpodbijana zakonska ureditev določa rok za vložitev izrednega pravnega sredstva, kar narekuje posebno zadržanost in restriktivnost. Pri določitvi prekluzivnega roka za vložitev izrednega pravnega sredstva mora zakonodajalec zagotoviti, da upravičencem ne bi bila nesorazmerno otežena možnost vlaganja teh zahtevkov oziroma da rok ne bi bil tako nesorazmerno kratek, da bi bila dejansko onemogočena vložitev izrednega pravnega sredstva. Glede na navedeno je Ustavno sodišče v nadaljevanju presodilo, ali rok, določen v drugi povedi drugega odstavka 47. člena GZ, potencialnim vlagateljem predloga za obnovo postopka onemogoča učinkovito vlaganje tega pravnega sredstva.

36.V zvezi s tem je Ustavno sodišče navedlo, da je pristojni organ, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja, dolžan že na podlagi 44. člena ZUP po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Ustavno sodišče tudi ugotavlja, da je GZ vseboval več posebnih postopkovnih določb, ki so zagotavljale, da bi bile z začetkom postopka za izdajo gradbenega dovoljenja v največji meri seznanjene tiste osebe, na položaj katerih bi nameravana gradnja lahko vplivala. Zakonodajalec je v drugem odstavku 36. člena GZ primeroma opredelil osebe, pri katerih je zaradi posledic, ki jih lahko ima nameravana gradnja v okolju, upravičeno pričakovati, da bodo želele v postopku sodelovati, saj bi lahko gradnja objekta vplivala na izvrševanje njihove lastninske pravice (mejaši, lastnik nepremičnine) ali drugih stvarnih pravic. Iz drugega odstavka 36. člena GZ izhaja, da je bil upravni organ z vidika vrste in obsega vplivov gradnje dolžan ugotoviti, do kod prostorsko ti vplivi segajo, in nato lastnike oziroma imetnike stvarnih pravic teh nepremičnin, ki so mu znani na podlagi uradnih evidenc, seznaniti z začetkom postopka in jih povabiti k udeležbi z osebno vročitvijo (prvi odstavek 37. člena GZ).

To pa ne pomeni, da v postopku ne bi mogla sodelovati oseba, ki je organ ne bi povabil. Udeležbo v postopku lahko priglasi vsaka oseba, ki izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi (drugi odstavek 38. člena GZ).

Poleg navedenega je bil investitor dolžan, razen pri linijskih gradbenih inženirskih objektih, namestiti vabilo k udeležbi na lahko dostopnem in vidnem mestu na nepremičnini, ki je predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja (tretji odstavek 37. člena GZ). To je po mnenju Ustavnega sodišča omogočalo, da so bile z začetkom teka postopka izdaje gradbenega dovoljenja seznanjene tudi osebe, ki jih pristojni organ ne bi povabil po uradni dolžnosti, pa so menile, da bi nameravana gradnja lahko posegla v njihove pravice ali pravne koristi. Zakonodajalec je torej po stališču Ustavnega sodišča pri urejanju postopka izdaje gradbenega dovoljenja upošteval, da krog oseb, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivalo izdano gradbeno dovoljenje, ni vedno jasno in lahko ugotovljiv, in je zato v tem delu predpisal procesne institute, ki zagotavljajo, da bi bili potencialni udeleženci upravnega postopka v čim večji meri seznanjeni z obstojem postopka še pred njegovim koncem in bi svoje pravice lahko varovali že z rednimi pravnimi sredstvi.

35.Ustavno sodišče je tudi presojalo, ali je objektivna okoliščina, ki opredeljuje začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, take narave, da onemogoča potencialnemu predlagatelju obnove postopka seznanitev s tistimi informacijami, ki mu omogočajo učinkovito izvrševati pravico iz 22. člena Ustave.

36.Ustavno sodišče je v zvezi s tem navedlo, da je zakonodajalec za začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja določil začetek gradnje. To pomeni, da je zakonodajalec kot pravno upoštevano dejansko okoliščino, ki opredeljuje začetek teka roka, določil tako okoliščino, ki je po naravi stvari povezana z izdajo gradbenega dovoljenja. Začetek gradnje namreč pomeni izvedbo del, ki so potrebna za izgradnjo objekta, kot je dovoljena z gradbenim dovoljenjem.

37.Začetek gradnje torej predpostavlja obstoj gradbenega dovoljenja. Po mnenju Ustavnega sodišča je poleg navedenega obstoj te okoliščine dokaj enostavno ugotoviti. Začetek gradnje pomeni začetek izvajanja gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del (43. točka prvega odstavka 3. člena GZ). To pa pomeni, da je gradnja nujno povezana z očitnimi aktivnostmi udeležencev gradbenega procesa na nepremičnini nameravane gradnje in pomeni nastanek vidnih posledic v zunanjem svetu. Upoštevati je tudi treba, da imata po naravi stvari lahko postopek gradnje in zgrajeni objekt vpliv predvsem na tiste nepremičnine, ki so v bližini načrtovane gradnje.

To pomeni, da lahko potencialni vlagatelj predloga za obnovo zgolj z opazovanjem bližnje okolice opazi tiste spremembe v zunanjem svetu, ki so upoštevne za varovanje njegovega pravnega položaja.

Ustavno sodišče je tudi upoštevalo, da ni nujno, da vsi lastniki nepremičnin, ki ležijo v bližini nepremičnine, kjer se bo izvajala nameravana gradnja, bivajo na tej nepremičnini oziroma da so lastniki teh nepremičnin nujno in pogosto prisotni na svoji nepremičnini in bi zato lahko dokaj enostavno opazili zunanje spremembe v okolju. Vlada poudarja, da so na spletni strani prostorskega informacijskega sistema javno dostopne informacije o prijavi začetka gradnje in o izdanih gradbenih dovoljenjih. Z vpogledom v prostorski informacijski sistem je lahko bil potencialni vlagatelj predloga za obnovo seznanjen tako z okoliščino, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, kot z okoliščino o prijavi začetka gradnje. To pa po stališču Ustavnega sodišča pomeni, da so lahko ob določeni stopnji skrbnosti bile osebe, v katerih pravice ali pravne koristi bi lahko posegalo izdano gradbeno dovoljenje, seznanjene s tistimi informacijami, ki so jim omogočale učinkovito izvrševanje pravice iz 22. člena Ustave.

Ker je po mnenju Ustavnega sodišča razumno domnevati, da oseba, v katere pravice ali pravne koristi bi lahko posegalo izdano gradbeno dovoljenje, lahko z ustrezno skrbnostjo na nepremičnini nameravane gradnje opazi posledice, ki lahko nastanejo, le če je bilo izdano gradbeno dovoljenje, in to okoliščino tudi preveri z vpogledom v prostorski informacijski sistem, dejstvo, da je zakonodajalec začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka vezal na objektivno okoliščino začetka gradnje, po presoji Ustavnega sodišča ne pomeni take ovire, da potencialni predlagatelj obnove postopka tega pravnega sredstva sploh ne bi mogel vložiti. Dvomesečni rok po stališču Ustavnega sodišča pomeni zadostno časovno obdobje, v katerem se dovolj skrbna oseba lahko seznani z začetkom gradnje, ki bi lahko posegala v njene pravice ali pravne koristi. Ustavno sodišče je upoštevalo, da je lahko posameznik vložil predlog za obnovo postopka od trenutka dokončnosti gradbenega dovoljenja do poteka dveh mesecev od začetka gradnje. Iz 48. člena GZ izhaja, da je lahko investitor začel graditi kadarkoli od pravnomočnosti gradbenega dovoljenja do trenutka prenehanja njegove veljavnosti, kar je pet let (48. člen GZ). To pa pomeni, da je bil čas, v katerem se je lahko potencialni vlagatelj predloga za obnovo postopka seznanil z izdanim gradbenim dovoljenjem, praviloma daljši od dveh mesecev. Ustavno sodišče se ob tem sklicuje tudi na poudarke Vlade, da je moral investitor na podlagi GZ še pred začetkom gradnje izpolniti več obveznosti, ki so bile vidne na zemljišču nameravane gradnje. Investitor je moral zakoličiti objekt (prvi odstavek 60. člena GZ) ter urediti in označiti gradbišče z gradbiščno tablo (65. člen GZ).

Investitor je bil dolžan prijaviti začetek gradnje osem dni pred začetkom nameravane gradnje (prvi odstavek 63. člena GZ), kar je bilo objavljeno v prostorskem informacijskem sistemu. To pomeni, da je bilo še pred začetkom teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka na nepremičnini nameravane gradnje mogoče opaziti posledice, ki lahko nastanejo, le če je izdano gradbeno dovoljenje, kar tudi dejansko podaljšuje rok za vložitev izrednega pravnega sredstva.

42Ustavno sodišče je v svoji obrazložitvi tudi navedlo, da je upoštevalo, da je bistven predpogoj za uresničevanje pravice do izjave iz 22. člena pravica do informacije. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje.

Zato je Ustavno sodišče presojalo, ali je bilo potencialnemu vlagatelju predloga za obnovo postopka zagotovljeno, da se je lahko v času teka roka za vložitev tega pravnega sredstva seznanil z vsebino gradbenega dovoljenja. Potencialni vlagatelj predloga za obnovo je lahko vročitev gradbenega dovoljenja zahteval na podlagi sedmega odstavka 143. člena ZUP, ki določa, da ima oseba, ki zatrjuje, da ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku, pravico v 30 dneh od dneva, ko je izvedela za izdajo odločbe, zahtevati vročitev te odločbe. Izdano gradbeno dovoljenje pomeni tudi informacijo javnega značaja (prvi odstavek 4. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (v nadaljevanju ZDIJZ), kar pomeni, da je prosto dostopno pravnim ali fizičnim osebam (prvi odstavek 5. člena ZDIJZ). Vsak prosilec ima na svojo zahtevo pravico pridobiti od organa informacijo javnega značaja tako, da jo pridobi na vpogled ali da pridobi njen prepis, fotokopijo ali njen elektronski zapis (drugi odstavek 5. člena ZDIJZ). Prosilec lahko zahteva informacijo javnega značaja tako z neformalno kot s formalno zahtevo (14. in 15. člen ZDIJZ). O formalni zahtevi mora pristojni organ odločiti v roku 20 delovnih dni (23. člen ZDIJZ). Iz navedenega izhaja, da se je oseba, ki je menila, da bi lahko izdano gradbeno dovoljenje poseglo v njene pravice ali pravne koristi, v dvomesečnem roku seznanila z vsebino gradbenega dovoljenja in s tem z vsemi informacijami, ki so potrebne za učinkovito izvrševanje pravice iz 22. člena Ustave.

Ker je zakonodajalec začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka vezal na tako dejansko okoliščino, ki je očitno zaznavna v zunanjem svetu in neposredno vezana na izdajo gradbenega dovoljenja, in ker so vse pravno upoštevne informacije tudi javno dostopne na svetovnem spletu, z določitvijo dvomesečnega objektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka potencialnim predlagateljem postopka za obnovo postopka po stališču Ustavnega sodišča ni bila nesorazmerno otežena možnost vlaganja tega pravnega sredstva. Zato je zakonodajalec določil pravično sorazmerje med varstvom pridobljenih pravic, ki imajo na področju graditve objektov posebno težo, in učinkovitim izvrševanjem pravice do izjave iz 22. člena Ustave.

Glede na navedeno druga po stališču Ustavnega sodišča poved drugega odstavka 47. člena GZ ni bila v neskladju s pravico iz 22. člena Ustave.

K I. točki izrekaRevizijski postopek se nadaljuje, saj je Ustavno sodišče odločilo o zahtevi Vrhovnega sodišča in je s tem prenehal zakonski razlog za prekinitev postopka (23. člen Zakona o Ustavnem sodišču).

K II. točki izrekaRevizija je utemeljena.

Iz dejanskega stanja zadeve, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je investitor (stranka z interesom v tem upravnem sporu) začel graditi sporne objekte oktobra 2018, da je podatek o gradbenem dovoljenju za te objekte na gradbiščno tablo napisal 2. 7. 2019, revident pa je predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja za navedene objekte vložil 2. 8. 2019. Upravno sodišče je ugotovilo, da je navedeno dejansko stanje nesporno, zato je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Revident nasprotuje stališču Upravnega sodišča in tožene stranke, da je predlog za obnovo postopka izdanega gradbenega dovoljenja št. 351-1096/2018-14 z dne 7. 8. 2019 vložil prepozno. Navaja, da je za izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo štirih večstanovanjskih stavb prvič izvedel šele, ko je bilo 2. 7. 2019 to zabeleženo na gradbiščni tabli investitorja. Predlog za obnovo postopka je tako podal v zakonskem roku, saj ga upravni organ tožene stranke ni povabil k stranski udeležbi v tem upravnem postopku, da bi lahko uveljavljal svoje ugovore proti nameravani gradnji.

Bistvene navedbe stranke

Revident navaja, da je GZ v primerjavi s prej veljavnim ZGO-1 na novo uredil in skrajnje omejil pogoje za vložitev predloga za obnovo postopka iz razloga nepriznanega položaja stranske udeležbe v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. Določba drugega odstavka 47. člena GZ predstavlja neustavno omejevanje stranskih udeležencev v postopkih za izdajo gradbenega dovoljenja. Gre za omejitev, ki je stranski udeleženci v ostalih upravnih postopkih, v katerih je vprašanje obnove postopkov urejeno z ZUP, nimajo.

Določitev dvomesečnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka v drugem odstavku 47. člena GZ po mnenju revidenta nesorazmerno posega v pravice stranskih udeležencev zaradi arbitrarno določenega kratkega roka za to pravno sredstvo, ki onemogoča učinkovito varovanje njihovih pravic ter pravnih koristi. Navedena zakonska določba v nasprotju z določbami temeljnega upravnega procesnega zakona ne določa subjektivnega roka za vložitev predloga za obnovo postopka izdanega gradbenega dovoljenja. Predpisan objektivni rok dveh mesecev od začetka gradnje je neprimeren, ker je prekratek, pričetek njegovega teka pa je zelo težko določljiv. Navedeni dvomesečni rok je nesprejemljiv tudi zato, ker teče objektivno od določenega trenutka v času (od začetka graditve) in lahko zato začne teči in se tudi izteče v času, ko stranski udeleženec, ki bi moral sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z namenom zavarovati svoje pravne koristi, za to okoliščino ne ve in mu glede nevednosti pogosto (tako kot tudi revidentu v konkretnem primeru) ni mogoče očitati neskrbnosti.

47.Revident tudi poudarja, da je posledica navedene zakonske ureditve nedopustno izključevanje stranskih udeležencev v postopkih izdaje gradbenih dovoljenj in nesorazmerno favoriziranje investitorjev na račun pravnih interesov stranskih udeležencev. Revidentov predlog za obnovo postopka je bil zavržen na podlagi takšne neustavne zakonske ureditve, na katero sta se oprla upravna organa in Upravno sodišče. S tem, ko je zakonodajalec v drugem odstavku 47. člena GZ onkraj razumnih okvirov omejil uporabo izrednega pravnega sredstva za vložitev predloga za obnovo postopka, je to pravno sredstvo sicer formalno še vedno predvideno, dejansko pa zaradi kratkega roka ni več učinkovito in revidentu ne omogoča, da bi varoval svoje pravne koristi. Kot v postopku večkrat pojasnjeno, to velja tudi v obravnavani zadevi, saj je revident za dejstvo, da je bilo investitorju izdano gradbeno dovoljenje, izvedel šele 2. 7. 2019, ko je investitor na svoji gradbiščni tabli prvič navedel, da gradnjo izvaja na podlagi gradbenega dovoljenja Upravne enote Ljubljana.

48.Tudi v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča revident še nadalje poudarja, da sklicevanje na posebne značilnosti upravnega področja graditve objektov in na posledice, ki jih ima obnovljen postopek za investitorja, nikakor ne more biti zadosten razlog za tako rigidno ureditev, ki de facto osebam, ki niso bile seznanjene z začetkom gradnje, zaradi poteka kratkega objektivnega roka dveh mesecev onemogoča uporabo edinega pravnega sredstva, ki ga imajo na voljo - obnovo postopka. Revident tudi poudarja, da so v odločbi ustavni sodniki lastnikom nepremičnin in revidentu naložili nesorazmerno in prestrogo breme, ki ga ne nalaga niti zakonodajalec. Iz odločbe Ustavnega sodišča tako izhaja, da bi morali lastniki nepremičnin spremljati strani prostorskega informacijskega sistema, redno obiskovati svoje nepremičnine in ugotavljati, ali se je v njihovi bližini začela gradnja ter vlagati zahteve za dostop do informacij javnega značaja. Revident tudi poudarja, da v praksi pogosto prihaja do situacij, kar je že tudi doživel sam revident, ko lastnik nepremičnine, ki na tej nepremičnini ne živi, za gradnjo na sosednji nepremičnini iz objektivnih razlogov ne more izvedeti pravočasno, da bi lahko predlagal obnovo postopka. Pogosto je tudi, da upravne enote ne upoštevajo upravnih procesnih določb in ne omogočajo udeležbe osebam, ki bi v postopku morale biti udeležene. Nedvomno je prestroga zahteva, da mora običajen, prava nevešč pravni subjekt, ki ima v lasti nepremičnino, na kateri ne prebiva, redno (kar pomeni vsake dva meseca, če ne želi zamuditi roka za podajo predloga za obnovo postopka po 47. členu GZ), pregledovati prostorske informacijske načrte. Gre za nove informacijske sisteme in orodja, s katerimi velika večina prebivalstva še sploh ni seznanjena, kaj šele, da bi ta orodja znala uporabljati in s pridobljenimi informacijami razpolagati. Takšne zahteve so celo diskriminatorne do starejše populacije, kamor spada revident, ki ni vešč informacijskih znanj.

49.Revident bi moral imeti možnost, da se udeležuje postopka, v katerem pristojni organ odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, in da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev in tako vpliva na vsebino odločitve. Revidentu taka možnost zaradi ravnanj investitorja in upravnega organa ni bila dana. Obnova postopka je edino pravno sredstvo, ki je bilo na voljo revidentu, ki se postopka ni udeleževal kot stranski udeleženec. Če revident za postopek ni vedel in ker ga organ (nezakonito) v postopek ni povabil oziroma ga o tem ni obvestil (143. člen ZUP), z začetkom in tekom takega postopka ne more biti seznanjen. V obravnavani zadevi pa ne samo, da organ revidenta ni povabil v postopek, investitor je revidenta celo zavajal, da gradbeno dovoljenje še ni bilo izdano, saj je postavil gradbiščne table, na katerih je polja o gradbenem dovoljenju do julija 2019 pustil prazna, s tem pa revidentu sporočal, da gradbeno dovoljenje še ni bilo izdano.

50.Revident poudarja, da mora biti učinkovito pravno sredstvo tudi dejansko zagotovljeno, kar pomeni, da ni dovolj, da zgolj teoretično obstaja, temveč mora posamezniku zagotavljati zadostne možnosti za uspeh pri varstvu pred posegi v njegove pravice. Revidentu zadostna možnost za uspeh ni bila zagotovljena. Kar mora upoštevati pri odločanju o tej reviziji tudi Vrhovno sodišče.

51.Stranka z interesom, ki je investitor v obravnavani zadevi, revidentove navedbe zavrača kot neutemeljene. Poudarja, da je tudi v obravnavanem primeru revident storil prav vse, da bi onemogočil investitorja pri uveljavitvi njegovih pravic, ki veljajo na njegovem zemljišču. Revident je postoril popolnoma vse, da bi preprečil investitorju gradnjo njegovega objekta, vendar pa se je potrebno zavedati, da ima tudi investitor svoje pravice, ki izvirajo iz lastninsko pravnega koncepta in splošnih aktov, ki dovoljujejo gradnjo objektov na določenih zemljiščih. Ker je zakonodajalec pri zapisu 47. člena GZ zasledoval tudi pravice strank in stranskih udeležencev v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, ta v primerjavi s splošno ureditvijo ZUP ne pripelje do izvotlitve pravic in se glede dolžine roka v praksi v bistvenem ne razlikuje od splošne ureditve. Navaja, da je rok za uveljavljanje pravice do obnove postopka po določbi 47. člena GZ torej daljši od roka, ki ga v tem segmentu postavljajo splošne določbe ZUP in zato stališčem o postavljanju nerazumnih formalnih ovir, ki bi strankam pretirano otežile dostop do pravnega sredstva, ni mogoče pritrditi. Nadalje navaja, da je edino manifestativno dejstvo, ki ga lahko kontrolira sosed pri gradnji, pričetek gradnje objekta. To torej pomeni, da je tožeča stranka zamudila rok za uveljavljanje obnovitvenih razlogov in v konkretnem primeru ne gre za nobeno nerazumno formalno oviro, ki bi kakorkoli oteževala strankam dostop do pravnega sredstva. Stranka z interesom tudi navaja, da po njenem trdnem prepričanju GZ dejansko rahlja togost ZUP, in sicer z enkrat daljšim rokom za uveljavljanje pravic, ki jih nosi s seboj GZ. Rok za obnovo postopka je smiselno podaljšan iz enega meseca na dva meseca, kar prav gotovo ne pomeni privilegiranja investitorjev. Res pa je, da se s takšnim rokom na nek način onemogoča špekulacije sosedov, saj morajo tudi oni aktivno pristopiti k uveljavljanju svojih pravic, ki jih zakon daje, ne pa čakati več mesecev in šele potem, ko se postopek za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo javne ceste zaključi.

Presoja Vrhovnega sodišča

52.Revizijska presoja je usmerjena na dopuščeno revizijsko vprašanje, ki je kot navedeno osredotočeno na presojo spoštovanja ustavnih pravic revidenta ob uporabi omejitve pravočasnosti predloga za obnovo postopka s specialno določenim dvomesečnim rokom iz drugega odstavka 47. člena GZ.

53.Ustavno sodišče je odločilo, da navedena zakonska določitev roka ni v neskladju z ustavno pravico do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. To pomeni, da je treba navedeno zakonsko določbo uporabiti tudi v tem revizijskem postopku. To pa seveda pomeni tudi, da jo je treba razlagati ustavnoskladno, torej tudi ob upoštevanju zahtev, ki jih je ob presoji strogega testa sorazmernosti navedlo Ustavno sodišče.

54.Obnova upravnega postopka je izredno pravno sredstvo, ki lahko posega tudi v pravnomočno odločbo. Pri tem pa je na področju upravnega prava navedeni institut specifičen, saj pomeni po vsebini varstvo pravic tistih oseb, ki v upravnem postopku sploh niso bile udeležene, čeprav bi se zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi postopka morale udeleževati (9. točka 260. člena ZUP). To je tudi bistvo obravnavane zadeve.

55.Upravna odločba, zoper katero se lahko začne obnova postopka mora biti vsaj dokončna, kar pomeni, da zoper njo ni več mogoča pritožba ali drugo redno pravno sredstvo v upravnem postopku. Dokončna odločba še ni nujno pravnomočna, saj postane pravnomočna šele tedaj, ko je ni mogoče več izpodbijati v upravnem sporu ali drugem postopku sodnega varstva zoper akte uprave oziroma, če je bil tak spor začet, ko je končan s pravnomočno sodbo (glej tudi 224. do 225. člen ZUP). V upravnem postopku lahko postane dokončna in pravnomočna tudi odločba, s katero je bilo vsebinsko odločeno o zadevi, čeprav v postopku niso bile udeležene vse osebe, na katerih pravni položaj ta odločba vpliva. Tako ima na področju upravnega postopka pojem res iudicata drugačen pomen kot v sodnih postopkih, v katerih se pravnomočnost pravno urejenega razmerja razteza inter partes, torej na tiste osebe, ki so bodisi kot tožeča bodisi kot tožena stranka v postopku sodelovale.

56.Zato je razmerje med obnovo postopka in pravnomočnostjo po ZUP treba ustrezno vrednotiti in pri tem upoštevati tudi specifičnosti upravnopravnega področja.

57.K temu kaže dodati, da je oseba, ki je (glavna, aktivna ali pasivna) stranka v upravnem postopku, logično zainteresirana, da se v postopek ne vključujejo druge osebe kot stranski udeleženci, ki bi varovali (le) svoje interese in s tem oteževali zanjo ugoden zaključek upravnega postopka. To velja tudi v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, tako po prej veljavnih ZGO-1, kot tudi GZ in GZ-1. Tega tudi splošna zakonska zahteva, da mora upravni organ po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba (44. člen ZUP), ne more razrešiti, saj je v postopku praviloma (najprej, zgolj) stranka tista, ki bo organu predlagala dejstva in dokaze, na podlagi katerih bo ocenjeval (ne)upravičenost tretjih do udeležbe v postopku. Tako bo upravni organ tudi ob upoštevanju 36. člena GZ, ki ureja pravico do stranske udeležbe na področju izdaje gradbenega dovoljenja, presojal vpliv gradnje na sosednje objekte ali pravice in pravne koristi drugih oseb oziroma njihovih nepremičnin na podlagi vloge stranke za izdajo gradbenega dovoljenja (projektne dokumentacije itd.). Ta navedeni stranski udeležbi ni naklonjena, druge osebe pa svojih argumentov za stransko udeležbo seveda na morejo navesti, če ne vedo, da postopek za izdajo gradbenega dovoljenja sploh teče. Poleg tega lahko tudi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja investitor, ki ohrani položaj edine stranke postopka do izdaje prvostopenjske odločbe, doseže njeno takojšnjo dokončnost in pravnomočnost s tem, da se odpove pravici do pritožbe, kar lahko stori tudi neposredno pred upravnim organom ob vročitvi odločbe (224. a in 229. a člen ZUP). S tem je drugim osebam, ki bi v tem postopku morale biti udeležene zaradi varstva svojega pravnega položaja, v celoti onemogočena uporaba pravice do pritožbe zoper gradbeno dovoljenje. Zoper tak dokončni in pravnomočni akt je torej za zagotovitev možnosti varstva pravic in pravnih koristi tretjih oseb, v katere to gradbeno dovoljenje posega, mogoča le obnova postopka.

58.Navedeno vprašanje omejevanja stranske udeležbe je prav na področju izdaje gradbenih dovoljenj vodilo do različnih zakonskih rešitev, med katerimi so bile preveč omejujoče spoznane tudi kot neustavne, njihove razlage pa so velikokrat v konkretnih zadevah tudi predmet upravnih sporov, ob izjemni pestrosti primerov in ravnanj. Zato je treba procesne rešitve, ki otežujejo ali omejujejo stransko udeležbo tretjih oseb do izdaje (dokončne) upravne odločbe, ustrezno upoštevati tudi pri presoji možnosti uporabe obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, kar velja tudi glede gradbenega dovoljenja. Ker je ne le na podlagi abstraktnih norm, temveč tudi njihove uporabe v praksi, pogosto procesno ravnanje, na podlagi katerega navedena stranka otežuje udeležbo tretjih oseb pred dokončnostjo odločbe, je potreba po izrednem pravnem sredstvu obnove pogosto toliko bolj utemeljena.

59.Pri tem je pomembno tudi, da v upravnih postopkih, tudi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ali s tem povezanih upravnih postopkih, niso upravičene sodelovati le tiste osebe, v katerih pravice ali pravne koristi navedeno dovoljenje (lahko) posega, temveč tudi osebe, ki so upravičene varovati različne javne interese skladno z zakoni, mednarodnimi pogodbami in pravili prava Evropske unije. Tako ima za varstvo javne koristi pravico do udeležbe v postopku lahko npr. državni odvetnik (45. člen ZUP), za varstvo okolja pa se lahko upravnih postopkov udeležujejo tudi upravičene osebe na podlagi Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva o okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija), pa tudi Uredbe (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi določb Aarhuške konvencije oziroma določil Zakona o varstvu okolja. Navedene omejitve možnosti njihove udeležbe v postopkih do izdaje gradbenega dovoljenja, ob tem pa tudi do uporabe pritožbe kot rednega pravnega sredstva, enako vplivajo tudi na njihov položaj (potencialnih) predlagateljev obnove postopka, čeprav mora biti njihov interes ustrezno upoštevan tudi ob siceršnjem varstvu interesa investitorja do ohranjanja pravnomočnosti gradbenega dovoljenja.

Določitev kratkega objektivnega roka za obnovo postopka je v korist investitorja in, kot ugotavlja tudi Ustavno sodišče, poseg v pravico do poštenega postopka oseb, ki bi bile upravičene v tem postopku sodelovati. Kot tak je sorazmeren le pod strogimi pogoji. Objektivni rok začne teči glede na določeno (objektivno) okoliščino, ne glede na siceršnjo seznanjenost posamezne osebe z navedeno okoliščino oziroma z začetkom teka takega roka. Navedeno pomeni, da se lahko rok tudi izteče, ne da bi stranka sploh vedela zanj, kar pomeni izgubo pravnega sredstva. Prav tako je mogoče, da se stranka s tekom objektivnega roka seznani šele tik pred njegovim iztekom, kar ji prav tako lahko onemogoči učinkovito uveljavljanje pravnega sredstva, še posebej, če je možnost njegovega naknadnega dopolnjevanja nesorazmerno omejujoča.

Zaradi vsega navedenega je zakonodajalec tudi uvedel vrsto pravil, ki naj zagotovijo, da je v primeru izdaje gradbenega dovoljenja začetek teka roka za obnovo postopka vezan na okoliščino, s katero se tretja oseba lahko seznani oziroma, da ima ta oseba možnost na druge načine začetek teka navedenega objektivnega roka ugotoviti oziroma nanj sklepati. Navedene okoliščine so bistvene za to, da je mogoče oceniti omejitev možnosti vlaganja predloga za obnovo postopka v gradbenih zadevah kot ustavno dopustno razlikovanje od splošne ureditve upravnega postopka iz drugega odstavka 14. člena Ustave ter ustavno sorazmerni poseg v 22. člen Ustave, kar poudarja Ustavno sodišče v svojih odločbi. S spoštovanjem teh pravil se torej varuje pravni položaj tretjih oseb, ki bi lahko bile upravičene do stranske udeležbe, pa v dotedanji postopek izdaje gradbenega dovoljenja zaradi nepravilne presoje upravnega organa niso bile vključene (zaradi nasprotovanja investitorja itd.). Zato mora biti gradnja objekta zaznavna v zunanjem svetu, investitor pa mora izpolniti vrsto obveznosti, naloženih s predpisi, ki uporabo pravnega sredstva obnove omogočajo tudi dejansko in ne zgolj in abstracto, kot pravilno poudarja revident.

Še pred začetkom gradnje mora tako investitor zakoličiti objekt (prvi odstavek 60. člena GZ), prav tako pa tudi prijaviti začetek gradnje osem dni pred začetkom nameravane gradnje (prvi odstavek 63. člena GZ). To so lahko okoliščine, ki tam prisotnim osebam kažejo na to, da se bo gradnja začela. Prav tako se mora gradnja začeti z izvajanjem takih gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del (43. točka prvega odstavka 3. člena GZ), na podlagi katerih je tam prisotni tretji osebi lahko razvidno, da se je začela gradnja nepremičnine. Glede vsebine gradnje in podatkov o izdanem gradbenem dovoljenju pa je bistveno, da mora investitor urediti in označiti gradbišče z gradbiščno tablo, najpozneje do začetka gradnje. Ta mora biti v času od začetka gradnje do pridobitve uporabnega dovoljenja na vidnem mestu nameščena na gradbišču (65. člen GZ). Skladno s podzakonskim predpisom, izdanim na podlagi zakona, mora biti na gradbiščni tabli navedena vrsta podatkov o objektu, investitorju in drugih osebah, poleg tega pa tudi številka gradbenega dovoljenja ter datum izdaje gradbenega dovoljenja in naziv organa, ki ga je izdal (3. člen Pravilnika o gradbiščih).

Ob navedenem se nekateri podatki o izdanih gradbenih dovoljenjih in o prijavi začetka gradnje javno objavljajo tudi na spletu v okviru prostorskega informacijskega sistema, vendar se Vrhovno sodišče ne more opredeliti, ali je navedeno odločilno ali vsaj pomembno za zagotovitev varstva pravnega interesa tretjih oseb v zvezi z obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja. Obstoj, natančnost, ažurnost in dostopnost do navedenih podatkov za zainteresirane osebe na navedenem spletnem portalu so namreč dejanska vprašanja, ki bi jih bilo treba šele ugotoviti na podlagi ustrezne obravnave v (vsakem) konkretnem primeru. Prav tako je dejansko vprašanje, ali navedena objava razumno omogoča vsaj povprečni osebi ne le da najde, temveč da tudi spremlja pravne spremembe na sosednji nepremičnini (izdano gradbeno dovoljenje, prijava gradbenih del itd.) tako, da ji je mogoče pripisati dolžnost takega ravnanja. Vendar pa navedeno ni bilo del navedb v obravnavani zadevi niti se na (domnevni) obstoj navedenih spletnih podatkov ne opira z revizijo izpodbijana sodba, zato se Vrhovno sodišče z navedenim vprašanjem ni nadalje ukvarjalo. Prav tako se ni ukvarjalo z vprašanji morebitne utemeljenosti predlogov za vrnitev v prejšnje stanje v primeru zamude procesnega roka za predlog za obnovo postopka zaradi okoliščin na strani tretje osebe, ki se s temi podatki upravičeno ni mogla seznaniti, saj to vprašanje v tem postopku revizije ni bilo podano.

Glede na navedeno specifično značilnost dokončnosti in pravnomočnosti upravnih odločb in postopka, ki do te lastnosti pripelje - kar velja tudi za gradbena dovoljenja - ter značilnosti teka objektivnih rokov, je potrebna tudi pravilna razlaga drugega odstavka 47. člena GZ, ki je urejal rok za obnovo postopka.

Tako je za začetek teka objektivnega roka za obnovo postopka treba šteti, da je upoštevni trenutek lahko le zakonit začetek gradnje. Omejitve uveljavljanja pravnega sredstva obnove gradbenega dovoljenja logično ni mogoče utemeljevati na nezakonitem začetku gradnje, torej na nezakonitem ravnanju investitorja, ki je imetnik posameznega gradbenega dovoljenja. Le po preteku dveh mesecev od zakonitega začetka gradnje ni mogoče predlagati obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja iz razloga, ker bi določena oseba morala biti udeležena v postopku kot stranski udeleženec in ji ni bila dana možnost udeležbe v postopku.

Kdaj je začetek gradnje zakonit, izhaja iz navedenih zakonsko predpisanih zahtev ravnanja investitorja, ki le ob svojem dejanskem uresničevanju utemeljujejo tudi dopustnost posega v ustavno pravico (potencialnih) stranskih udeležencev iz 22. člena Ustave. Kot navedeno mora biti varstvo navedene ustavne pravice tudi dejansko zagotovljeno in učinkovito v vsakem primeru in ne le v abstraktnih dolžnostih investitorja, ki bi v primeru kršitve sicer ostale brez potrebnih procesnih posledic.

Tako je začetek gradnje v navedenem smislu zakonit, če je gradnja objekta, ki je utemeljena na izdanem dokončnem oziroma pravnomočnem gradbenem dovoljenju, zaznavna v zunanjem svetu, investitor pa je skladno z zakonom zakoličil objekt, prijavil začetek nameravane gradnje, začel gradnjo z izvajanjem takih gradbenih, obrtniških ali inštalacijskih del na podlagi katerih je tam prisotni tretji osebi lahko razvidno, da se je začela gradnja nepremičnine ter najpozneje do začetka gradnje skladno s predpisi uredil in označil gradbišče z gradbiščno tablo z vsemi predpisanimi sestavinami in podatki (zgoraj, 60 in 61. točka obrazložitve).

Pri tem Vrhovno sodišče poudarja, da je treba pomen in težo morebitnih pomanjkljivosti glede zakonitosti začetka gradnje presoditi v vsakem primeru posebej z vidika njihovega posega v pravni položaj tretje osebe, ki bi želela v postopku sodelovati kot stranski udeleženec. V zvezi s pomanjkljivostjo navedbe podatka o gradbenem dovoljenju na gradbiščni tabli pa gre v vsakem primeru za težko pomanjkljivost, ki povzroči nezakonitost začetka gradnje, saj se tretja oseba ne more seznaniti niti z okoliščino, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, poleg tega pa tudi ne s tem, kdaj je bilo izdano in kdo ga je izdal, kar so vse podatki, ki so bistveni, da oseba lahko sklepa na možnost svojih pravnih sredstev in sploh ugotovi pristojni organ, pri katerem jih lahko uveljavi. Take protipravne opustitve s strani investitorja, ki ima za odpravo te pomanjkljivosti vse podatke in to lahko stori vsak čas brez vsakih stroškov, ne morejo nadomestiti niti (domnevne) možnosti tretje osebe, da se s tem seznani sama, saj je že z vidika temeljne pravičnosti očitno, da morajo posledice kršitve zakona zadeti osebo, ki je kršitev storila in ne druge osebe, ki ji tega ni mogoče očitati. Tako tudi v primeru protipravnega ravnanja investitorja ne more breme posledic takega ravnanja preiti na tretjo osebo, ki bi jo moral investitor prav zaradi njene pravice do informiranosti seznaniti z bistvenimi okoliščinami gradnje. Poleg tega Vrhovno sodišče dodaja, da bi bila za tretjo (praviloma) prava neveščo osebo seznanitev s pravnimi in dejanskimi možnostmi pridobitve manjkajočega podatka o izdanem gradbenem dovoljenju (pri katerem organu vpogledati v spis, kakšne možnosti obstajajo glede pridobivanja podatka na spletu itd.), lahko povezana s veliko časa (in stroški) iskanja in angažiranja odvetnika ali drugega ustrezno kvalificiranega pooblaščenca. To pa bi še dodatno skrajševalo objektivno omejen čas za vložitev predloga za obnovo postopka.

Če navedeni pogoji niso izpolnjeni, začetek gradnje ni bil zakonit in zato tudi objektivni rok za predlog obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja ni začel teči.

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej, da je sklicevanje na dvomesečni rok iz drugega odstavka 47. člena GZ dopustno le, če teče od zakonitega začetka gradnje v pomenu, ki izhaja iz spoštovanja 22. člena Ustave, kar je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.

Ob navedenem je pomembno, da rok za obnovo postopka iz navedene specialne zakonske ureditve, ki omejuje predlog za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, nadomešča rok, ki ga za obnovo postopka iz tega razloga določa 5. točka 263. člena ZUP. V zvezi z obnovo postopka pa ostaja iz vseh obnovitvenih razlogov omejitev absolutnega roka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP, ki določa, da se po preteku treh let od dokončnosti odločb obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Ta omejitev velja torej tudi za možnost obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja.

Uporaba v obravnavani zadevi

Ustavnoskladna razlaga teka objektivnega roka terja ugotovitev nastopa objektivne okoliščine zakonitega začetka gradnje, ki je povezan z ugotovitvijo, da je investitor v konkretnem primeru pri tem izpolnil svoje zakonske obveznosti.

Upravno sodišče je tožbo tožnika zavrnilo, čeprav je navedlo kot nesporno dejansko ugotovitev, da gradnja vse do 2. 7. 2019 ni bila označena z gradbiščno tablo, ki bi vsebovala vse zahtevane sestavine, saj je manjkal bistveni podatek o gradbenem dovoljenju (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, zgoraj, 42. točka obrazložitve). Ker je napačno štelo, da navedena okoliščina ni pomembna za presojo zakonitosti izpodbijane odločitve, je presodilo, da je tožena stranka pravilno zavrgla revidentov predlog za obnovo postopka kot prepozen.

Izhajajoč iz tako ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je v reviziji Vrhovno sodišče vezano, je ob pravilni razlagi drugega odstavka 47. člena GZ očitno, da bi navedeno dejstvo moralo biti upoštevano. Manjkajoči podatek na gradbiščni tabli o izdanem gradbenem dovoljenju je bistvenega pomena za pridobitev informacij, ki omogočajo tretji osebi uporabo pravnega sredstva obnove postopka. Spregled jasno predpisane obveznosti s strani investitorja je torej težka kršitev, zaradi katere ni bilo mogoče šteti, da se je gradnja začela zakonito. Od zgolj dejanskega, vendar nezakonitega začetka gradnje ni mogel začeti teči rok za obnovo postopka. V obravnavani zadevi je tako navedeni rok začel teči šele tedaj, ko je bila navedena nezakonitost s strani investitorja odpravljena, torej (najprej) od 2. 7. 2019. Ker je bil revidentov predlog za obnovo postopka po nespornih dejanskih ugotovitvah Upravnega sodišča vložen 2. 8. 2019, prav tako pa tedaj tudi še ni pretekel rok treh let od dokončnosti izdanega gradbenega dovoljenja (četrti odstavek 263. člena ZUP), je bil zato vložen pravočasno.

Iz navedene določbe GZ tudi ne izhaja, da bi bile za odločitev o pravočasnosti predloga za obnovo postopka iz razloga, ker upravičena oseba ni mogla sodelovati v postopku kot stranski udeleženec, upoštevne subjektivne okoliščine, kdaj je taka oseba izvedela za gradbišče in izvajanje gradbenih del. Ker se je zakonodajalec odločil za določitev objektivnega roka in s tem nadomestil subjektivni rok, ki ga določa splošna ureditev upravnega postopka v ZUP, je navedeno nebistveno, tako v morebitno korist kot v škodo predlagatelja obnove postopka. Zato tudi ni pomembno, kdaj je revident morda dejansko izvedel za izdajo dokončnega in pravnomočnega gradbenega dovoljenja (z vpogledom v spis na podlagi 82. člena ZUP ali na drug način), saj tudi to ne vpliva na tek roka za vložitev predloga za obnovo postopka. Glede na to, da je obnova postopka v pravnem interesu predlagatelja tega pravnega sredstva, ki želi praviloma preprečiti ali zadržati nadaljevanje in dokončanje gradnje, ni videti nobenega razloga, da bi tudi sicer tretja oseba z vložitvijo takega predloga želela odlašati ali kakorkoli zavlačevati, če bi vedela, da je tak postopek mogoče začeti - kar tudi ni razvidno iz okoliščin obravnavane zadeve.

Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da se do namena opustitve navedbe gradbenega dovoljenja na gradbiščni tabli ne opredeljuje, saj za odločitev ni bistvena. Vsekakor pa bi investitor tudi v obravnavani zadevi brez vsakega napora in stroškov navedeno nezakonitost lahko preprečil že z ustreznim izpolnjevanjem predpisanih obveznosti v predpisanem roku in s tem zagotovil, da bi bil začetek gradnje zakonit, s tem pa tudi omejil možnost uporabe pravnega sredstva obnove postopka zaradi neudeležbe upravičenih oseb kot stranskih udeležencev v njem.

Ker je zmotna presoja Upravnega sodišča in tožene stranke vodila tudi do nepopolne ugotovitve (procesnega) dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo spremenilo in tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki (94. člen ZUS-1). Ob tem je toženi stranki naložilo, da v ponovnem postopku upošteva, da je bil predlog za obnovo postopka pravočasen in da naj presodi, ali so za obnovo postopka izpolnjeni drugi predpisani pogoji, ki jih poleg subsidiarne uporabe ZUP določa sedaj veljavni zakon (GZ-1). Glede na to, da je ostalo potrjeno pravnomočno stališče Upravnega sodišča, ki mu pritrjuje tudi tožena stranka, da je treba ob odločanju o obnovi postopka uporabiti tisti zakon, ki veljal v trenutku odločanja o predlogu, je v obravnavani zadevi temu sledilo tudi Vrhovno sodišče z določitvijo obvezne uporabe tega zakona.

K III. točki izreka

Revident je z revizijo in tožbo uspel, zato je Vrhovno sodišče odločilo o stroških celotnega sodnega postopka (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revident je zahteval povrnitev stroškov postopka pred Upravnim sodiščem in stroške revizijskega postopka.

Povračilo stroškov v upravnem sporu je posebej urejeno v tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, ki v primeru, če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, določa povračilo v pavšalnem znesku, kot je določen v Pravilniku o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji, revidenta pa je zastopal odvetnik, zato mu za ta postopek po drugem odstavku 3. člena navedenega pravilnika pripada povračilo stroškov v pavšalnem znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR.

Stroške revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 12. členom Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki določa, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (drugi odstavek) in upoštevaje, da gre za neocenljivo zadevo. OT v tarifni številki 30 (sedaj tar. št. 34) ne vsebuje določbe o nagradi za predlog za dopustitev revizije v upravnem sporu. Ker pa sta revizijska postopka v upravnem sporu in v pravdnem postopku enaka, je nagrada za predlog za dopustitev revizije odmerjena po določbah OT, ki veljajo za pravdni postopek. Enako velja za vložene pripravljalne vloge. Vrhovno sodišče je zato revidentu za predlog za dopustitev revizije ob uporabi 4. točke tarifne številke 21 v povezavi s 1. točko tarifne številke 30 OT priznalo 625 točk, za revizijo pa 437,5 točk (5. točka tarifne številke 30 v povezavi s 5. točko tarifne številke 21 OT, po kateri se 50 % nagrade za predlog za dopustitev revizije všteva v odvetniške stroške za izredno pravno sredstvo). Za prvo obrazloženo pripravljalno vlogo z dne 2. 6. 2020 je revidentu ob uporabi 1. točke tarifne številke 19 v povezavi s 1. točko tarifne številke 30 OT priznalo 500 točk in za drugo obrazloženo pripravljalno vlogo z dne 5. 9. 2024 ob uporabi 2. točke tarifne številke 19 v povezavi s 1. točko tarifne številke 30 OT 300 točk.

Za revizijski postopek se tako priznajo stroški v višini 1.117,5 EUR (1.862,5 točk) in 2 % zahtevanih materialnih stroškov v znesku 22,35 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), oboje povečano za 22 % DDV (EUR), skupaj torej 1.390,62 EUR. Celotni stroški upravnega spora na obeh stopnjah znašajo 1.738,32 EUR.

Odmerjene stroške v skupni višini 1.738,32 EUR je tožena stranka dolžna revidentu povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, od takrat dalje pa z zamudnimi obrestmi (378. člen v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika).

Sodišče bo sodne takse povrnilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 37. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s točko c opombe 6.1. njegove taksne tarife).

K IV. točki izreka

Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka, ker nastopa na strani tožene stranke, torej na strani, ki v sporu ni uspela. To po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 hkrati pomeni, da ji povračilo stroškov ne pripada.

Glasovanje

Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

-------------------------------

1.Enako določbo glede tega roka vsebuje tudi sedaj veljavni novi Gradbeni zakon (Uradni list RS, št. 199/21 in 105/22 - ZZNŠPP, v nadaljevanju GZ-1) v drugem odstavku 58. člena.

2.Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-252/00 z dne 8. 10. 2003, 8. točka obrazložitve.

3.Npr. odločba Ustavnega sodišča št. U-I-186/12 z dne 14. 3. 2013, 24. točka obrazložitve.

4.Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-220/03 z dne 13. 10. 2004, 32. točka obrazložitve.

5.Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, 17. točka obrazložitve.

6.Postopek je toliko hitreje zaključen brez vednosti drugih oseb, ki nimajo položaja stranke, če se investitor kot edina stranka postopka izdaje gradbenega dovoljenja odpove pravici do pritožbe (229. a člen ZUP), saj je odločba takoj po tem dokončna.

7.Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da prekluzivni roki ne smejo biti pretirano kratki, saj bi v nasprotnem primeru izničili pravico do enakega varstva pravic oz. pravico do sodnega varstva. Glej npr. sklep Ustavnega sodišča št. Up-549/02 z dne 3. 6. 2004, 5. točka obrazložitve, ali odločbo št. Up-329/01 z dne 16. 5. 2002, 9. točka obrazložitve.

8.Glej Žuber, B. v: Kovač, P. (ur.), Kerševan, E. (ur.) in drugi: Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2020, str. 698.

9.Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Ortenberg proti Avstriji z dne 25. 11. 1994, 31. točka obrazložitve.

10.Sodba ESČP v zadevi Geffre proti Franciji z dne 23. 1. 2003. ESČP je z vidika zahtev 6. člena EKČP kot neustrezna denimo že ocenilo enomesečni rok za pravno sredstvo, ki je začel teči z dnem izdelave sodbe in ne z dnem njene vročitve stranki (sodba ESČP v zadevi Ivanova in Ivashova proti Rusiji z dne 26. 1. 2017, 57. točka obrazložitve); in enoletni rok za pravno sredstvo, ki je začel teči z dnem izdaje sodbe v zadevi, v kateri pritožniki niso imeli položaja stranke, zaradi česar so se z njo dejansko lahko seznanili šele, ko je bila objavljena v uradnem listu (sodba ESČP v zadevi Miragall Escolano in drugi proti Španiji z dne 25. 1. 2000, 37. točka obrazložitve in nasl.).

11.Na področju prava Evropske unije o vprašanju skladnosti pogoja izčrpanja predhodnih upravnih pravih sredstev za dostop do sodnega varstva s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah Sodišče Evropske unije npr. v sodbi v zadevi C-73/16, Peter Puškár, z dne 27. 9. 2017, 56. točka obrazložitve in nasl.

12.L. Šturm, v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 175.

13.Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-23/94 z dne 13. 10. 1994 (OdlUS III, 111), 6. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-300/97 z dne 12. 11. 1998 (Uradni list RS, št. 79/98, in OdlUS VII, 200), 5. točka obrazložitve.

14.Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05, in OdlUS XIV, 88), 15. točka obrazložitve.

15.Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-43/13 z dne 11. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 35/13), 7. točka obrazložitve, in št. U-I-184/20 z dne 2. 7. 2020 (Uradni list RS, št. 101/20), 20. točka obrazložitve.

16.Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-220/03 z dne 13. 10. 2004 (Uradni list RS, št. 123/04 in 11/06 - popr., in OdlUS XIII, 61), 33. točka obrazložitve.

17.Glej A. Mužina, v: T. Jerovšek in G. Trpin (ur.), Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Institut za javno upravo, Ljubljana 2004, str. 185.

18.Glej B. Žuber, v: P. Kovač in V. Sodja (ur.), Komentar Gradbenega zakona (GZ-1), Zbirka predpisov s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2023, str. 287.

19.Glej A. Mužina, v: T. Jerovšek in G. Trpin (ur.), citirano delo, str. 184-185.

20.Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11), 17. točka obrazložitve.

21.Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-409/19, Up-1459/19 z dne 8. 12. 2022 (Uradni list RS, št. 7/23), 14. točka obrazložitve. Primerjaj tudi s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-60/11, Up-349/11 z dne 14. 2. 2013, 3. točka obrazložitve.

22.Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), 25. točka obrazložitve.

23.Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-329/01 z dne 16. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 49/02, in OdlUS XI, 119), 9. točka obrazložitve, in št. U-I-203/14 z dne 3. 12. 2015 (Uradni list RS, št. 98/15), 17. točka obrazložitve. Primerjaj tudi z odločbama Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05, in OdlUS XIV, 88), 38. točka obrazložitve, in št. U-I-213/03 z dne 12. 1. 2006 (Uradni list RS, št. 13/06, in OdlUS XV, 2), 18. točka obrazložitve.

24.Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-272/18 z dne 7. 4. 2022 (Uradni list RS, št. 59/22), 44. točka obrazložitve.

25.Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-164/15 z dne 18. 2. 2016 (Uradni list RS, št. 26/16, in OdlUS XXI, 30), 6. točka obrazložitve, in št. Up-95/16 z dne 14. 3. 2019 (Uradni list RS, št. 26/19, in OdlUS XXIV, 24), 20. točka obrazložitve.

26.Primerjaj z odločbama Ustavnega sodišča št. U-I-219/03, 39. točka obrazložitve, in št. U-I-213/03, 19. točka obrazložitve.

27.B. Mazi, v: A. Velkovrh in S. Ristanović (ur.), Gradbeni zakon (GZ-1) s komentarjem in stvarnim kazalom, GV Založba, Ljubljana 2024, str. 322.

28.Prav tam, str. 323.

29.Bistven predpogoj za uresničevanje pravice do izjave iz 22. člena je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedla za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti (glej A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 274).

30.Glej A. Velkovrh, v: A. Velkovrh in S. Ristanović (ur.), citirano delo, str. 89.

31.Prostorski vplivi načrtovane gradnje se nanašajo na primer na odmike od parcelnih meja, povečanje vpliva na okolje s hrupom, osenčenje ali sesedanje nepremičnine, povečanje požarne ogroženosti, možnost emisij z neprijetnim vonjem, otežen dostop do interventnih poti za gašenje in reševanje ipd. (glej B. Mazi, v: A. Velkovrh in S. Ristanović (ur.), citirano delo, str. 322).

32.Glej https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/prostorski-informacijski-sistem/.

33.Postopek je mogoče obnoviti le, če je bil končan z dokončno odločbo. Pred dokončnostjo odločbe je mogoče obnovitvene razloge uveljavljati s pritožbo (glej B. Žuber, v: P. Kovač in E. Kerševan (ur.), citirano delo, str. 641, ter E. Kerševan in V. Androjna, citirano delo, str. 429).

34.Zakoličenje objekta je prenos tlorisa zunanjega oboda načrtovanega objekta na teren oziroma prenos osi trase linijskih gradbenih inženirskih objektov na teren na način, ki zagotavlja njegovo izvajanje skladno z gradbenim dovoljenjem in dokumentacijo za izvedbo gradnje (46. točka prvega odstavka 3. člena GZ).

35.Zakoličenje objekta je prenos tlorisa zunanjega oboda načrtovanega objekta na teren oziroma prenos osi trase linijskih gradbenih inženirskih objektov na teren na način, ki zagotavlja njegovo izvajanje skladno z gradbenim dovoljenjem in dokumentacijo za izvedbo gradnje (46. točka prvega odstavka 3. člena GZ).

36.Glej A. Galič, citirano delo, str. 274.

37.Prav tam.

38.Širitev meja subjektivne pravnomočnosti je tam zgolj izjema, ki mora biti posebej utemeljena, glej npr. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 75/2017 z dne 4. 10. 2018, tudi A. Galič: v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2009, str. 175 in naslednja.

39.Vsebinsko v bistvenem enako tudi 48. člen GZ-1.

40.Po prvem odstavku sedaj veljavnega 58. člena GZ-1, je posebej predvidena tudi odpoved pravici do upravnega spora.

41.Glej tudi 54. člen in nasl. GZ. Vsebinsko enako glej tudi 46. in 47. točko 3. člena GZ-1, 68. člen in nasl. GZ-1 in drugi.

42.Sedaj to ureja 75. člen GZ-1.

43.Sedaj to ureja 76. člen GZ-1.

44.Enako 42. točka prvega odstavka 3. člena GZ-1.

45.Sedaj to ureja 78. člen GZ-1

46.Ustavno sodišče je v zvezi s tem povzelo navedbe Vlade, 54. odstavek obrazložitve odločbe.

47.Gre torej za vprašanje, ali je od njegove nepremičnine oddaljenemu lastniku mogoče razumno pripisati obveznost, da periodično, v roku, ki bi omogočal udeležbo v postopku ali pravočasno vložitev predloga za obnovo (npr. vsaka dva meseca) spremlja podatke o morebitnih spremembah pravnega stanja na drugih (npr. sosednjih) nepremičninah in ali so te podatki zadostni za to, da se seznani z morebitnim vplivom (vse pomembne značilnosti gradnje itd.).

48.Enako kot sedaj veljavni drugi odstavek 58. člena GZ-1.

49.Predlog za za obnovo postopka se izroči ali pošlje organu, ki je odločal o zadevi na prvi stopnji, ali organu, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan (prvi odstavek 266. člena ZUP).

50.Enako tudi določa drugi odstavek 58. člena GZ-1.

51.Izjemo od tega določa peti odstavek 263. člena ZUP za (druge) obnovitvene razloge, ki so navedeni v 2., 3. in 4. točki 260. člena tega zakona.

52.V GZ pa ni zakonskih ovir, da (potencialni) stranski udeleženec vloži predlog za obnovo postopka po dokončnosti gradbenega dovoljenja, še preden je gradnja začeta.

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 14, 14/2, 22, 23

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 47, 47/2, 48, 60, 60/1, 63, 63/1, 65

Zakon o splošnem upravnem postopku (1965) - člen 260, 260, 260-9, 263, 263/1, 236/1-5, 263/4

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 94

---.---

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.