Jedro

Stranki sta sklenili pogodbo o poklicni rehabilitaciji, in sicer skupaj z Zavodom RS za zaposlovanje. Z omenjeno pogodbo se je tožeča stranka zavezala, da bo toženi stranki omogočila poklicno rehabilitacijo, ki se bo opravila z izobraževanjem po programu "logistični tehnik". Zaključek poklicne rehabilitacije je bil določen na določen datum. Ker tožena stranka ni uspešno zaključila poklicne rehabilitacije, je posledično prišlo do razdrtja pogodbe. Tožeča stranka je upoštevaje pogodbo toženi stranki že plačala določene stroške šolnine, katerih vrnitev je tožeča stranka po razdrtju pogodbe neuspešno uveljavljala od tožene stranke. Nato je vložila tožbo, s katero je zahtevala povrnitev že plačanih stroškov v zvezi s poklicno rehabilitacijo. Skladno z določbo VIII. člena pogodbe o poklicni rehabilitaciji, je v takem primeru tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse nastale stroške iz II. člena pogodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila stroškov dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 3.559,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožeči stranki povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, saj je sodbo izdalo v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. Za izdajo zamudne sodbe namreč niso obstajali zakonsko določeni pogoji. Tako tudi utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, kakor tudi njegova utemeljenost posledično ne izhaja iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v svoji tožbi. Tožba je nesklepčna, kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati že po uradni dolžnosti. Dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, so v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. Sodišče je sodbo izdalo brez glavne obravnave, za kar pa niso obstajali pogoji. Tožena stranka nadalje poudarja, da je v predpisanem roku podala utemeljen in obrazložen odgovor na tožbo. Sodba ima tudi pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti. Nima namreč razlogov o odločilnih dejstvih oziroma odločilna dejstva niso navedena, ali pa so med seboj v nasprotju. Nasprotje je predvsem v delu, da naj bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zahtevane zneske. Utemeljenost navedenega pa ne izhaja iz nobenega predloženega dokaza. V posledici je napačno uporabljeno tudi materialno pravo. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano zamudno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožena stranka priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožena stranka.

5. Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo skladno s 318. členom ZPP, kajti tožena stranka v zakonsko določenem roku ni odgovorila na tožbo. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki posredovalo poziv, naj odgovori na tožbo. Ta poziv je bil toženi stranki vročen 17. 11. 2017, kar med strankama ni sporno. Odgovor na tožbo pa je bil na sodišče vložen 19. 12. 2017. Tega dne je bil priporočeno oddan na pošto, kar je razvidno iz pisemske ovojnice v dokumentaciji sodnega spisa. Sodišče je toženo stranko opozorilo, da je dolžna na poziv odgovoriti v roku 30 dni ter na posledice, če ne bo v določenem roku odgovorila na tožbo. Rok za vložitev odgovora na tožbo je potekel 17. 12. 2017 oziroma upoštevaje, da je bila navedenega dne nedelja, je tako rok za vložitev odgovora na tožbo potekel v ponedeljek 18. 12. 2017. Ker je bil odgovor na tožbo vložen 19. 12. 2017, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil le-ta vložen po izteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka, torej prepozno. V tem primeru pa sodišče prve stopnje odgovora utemeljeno ni upoštevalo in je izdalo zamudno sodbo, kajti izpolnjene so tudi ostale procesne predpostavke, določene v 318. členu ZPP. V zadevi namreč ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Dejstva, na katere se opira tožbeni zahtevek, pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka oziroma splošno znanimi dejstvi.

6. Stranki sta sklenili pogodbo o poklicni rehabilitaciji št. ... in sicer skupaj z Zavodom RS za zaposlovanje dne 30. 1. 2013. Z omenjeno pogodbo se je tožeča stranka zavezala, da bo toženi stranki omogočila poklicno rehabilitacijo, ki se bo opravila z izobraževanjem po programu "logistični tehnik". Zaključek poklicne rehabilitacije je bil določen na datum 30. 9. 2016. Ker tožena stranka ni uspešno zaključila poklicne rehabilitacije, je posledično prišlo do razdrtja pogodbe. Tožeča stranka je upoštevaje pogodbo toženi stranki že plačala določene stroške šolnine, katerih vrnitev je tožeča stranka po razdrtju pogodbe neuspešno uveljavljala od tožene stranke. Nato je vložila tožbo, s katero je zahtevala povrnitev že plačanih stroškov v zvezi s poklicno rehabilitacijo. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje skladno z določbo VIII. člena pogodbe o poklicni rehabilitaciji, je v takem primeru tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse nastale stroške iz II. člena pogodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila stroškov dalje.

7. Upoštevaje navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bila tožba nesklepčna. Iz dejstev, ki so navedena v tožbi, tudi po stališču pritožbenega sodišča izhaja, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Tudi sama tožena stranka v pritožbi niti ne konkretizira v čem naj bi bila dejstva v nasprotju s predloženimi dokazi. Ker gre za izdajo zamudne sodbe, v takem primeru tudi glavna obravnava ni obvezna in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

8. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi imela sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma da nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma naj bi bila ta dejstva med seboj v nasprotju. Tožena stranka s tem uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po stališču pritožbenega sodišča sodba vsebuje bistvene razloge za odločitev v zadevi in se jo tako tudi da preizkusiti. Kot je bilo že pojasnjeno tudi ni nasprotja glede odločilnih dejstev, ki jih navaja sodišče prve stopnje.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.