Jedro

Domnevo alkoholiziranosti je možno izpodbijati z dokazom nasprotja, ki je glavni dokaz, za uspeh katerega je potrebno polno prepričanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju z izpodbijano sodbo (ponovno) zgolj razveljavilo plačilni nalog sodišča prve stopnje I PL 1530/2001 z dne 22.10.2001 (v primeru razveljavitve plačilnega naloga zaradi neutemeljenosti tožbenega zahtevka, je treba izdati zavrnilno sodbo).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Tožeča stranka je uveljavljala regresno pravico po pogojih za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ker je toženec povzročil prometno nesrečo pod vplivom alkohola in je zato izgubil pravice iz zavarovanja. Sklicuje se na določila 3. člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-92. Šteje se, da je voznik pod vplivom alkohola tudi, če se po nesreči izmakne preiskavi alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi v trenutku nastanka prometne nesreče. Toženec je povzročil prometno nesrečo, alkoholimetrična analiza pa je pokazala več kot 0,5 promila alkohola v toženčevi krvi, zato je toženec izgubil pravice iz zavarovanja in so irelevantne izjave zaslišanih prič, da toženec ni kazal znakov alkoholiziranosti. Toženec ni predlagal izvedenca medicinske stroke, da bi dokazal, da ni bil pod vplivom alkohola. Po zavarovalnih pogojih se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola tudi, če je užival alkoholne pijače po nesreči. Sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča, ki je opozorilo, da splošni pogoji AO določajo izpodbojno pravno domnevo, da je bil toženec v času nezgode vinjen, če po njej konzumira alkohol. Določbe splošnih pogojev AO so sestavni del zavarovalne pogodbe, zato tožencu ne more koristiti pavšalna navedba, da mu ni nihče povedal, da po nesreči ne sme uživati alkohola. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tega napotka pritožbenega sodišča in je oprlo sodbo prav na to, da ni nikjer navedeno, da je bil toženec opozorjen, da do odvzema krvi ne sme uživati alkoholnih pijač. Sodišče je prezrlo, da je dokazno breme na strani toženca. Pri vprašanju o ohranitvi pravic iz zavarovanja kljub vožnji pod vplivom alkohola in pri vprašanju izpodbijanja vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastalo škodo gre predvsem za vprašanje, ali je prišlo do škode iz kakšnega drugega vzroka, ki je neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do zavarovanca oziroma do nastanka škode. Toženec ne bi izgubil pravic iz zavarovanja, čeprav obstoji domneva o njegovi alkoholiziranosti, če bi do prometne nesreče prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, zaradi katerega toženčeva alkoholiziranost ne bi mogla vplivati na nastanek in obseg škode. Česa takega toženec ni zatrjeval in dokazoval. Tožeča stranka je uspela dokazati, da je toženec povzročil prometno nesrečo pod vplivom alkohola, toženec pa ni uspel dokazati, da ni bil pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo in pravilo o dokaznem bremenu ter napačno ocenilo izvedene dokaze.

Toženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Čeprav tožeča stranka kot pritožbeni razlog navaja le zmotno uporabo materialnega prava (predvsem napačno uporabo pravil o dokaznem bremenu), iz vsebine pritožbe izhaja, da se tožeča stranka pritožuje tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožeča stranka utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo, dejansko stanje pa je bilo nepopolno ugotovljeno tudi zaradi tega.

Tožeča stranka je trdila, da je toženec povzročil prometno nesrečo pod vplivom alkohola, zaradi česar je izgubil zavarovalne police na podlagi 3. točke 1. odstavka 3. člena pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-92 kot sestavnega dela zavarovalne pogodbe. Približno 3 ure po nesreči je bila tožencu v B. C. odvzeta kri zaradi ugotovitve alkoholiziranosti. Alkoholimetrična analiza krvi je pokazala vrednost etilnega alkohola po Widmarkovem postopku 0,86 oziroma 0,95 g/kg, po plinskem kromatogramu pa 0,91 oziroma 0,93 g/kg. Toženec je trdil, da alkohola ni užival pred prometno nesrečo, ampak šele po njej. Tudi v tem primeru se šteje, da je bil toženec v času prometne nesreče pod vplivom alkohola (3.c točka 1. odstavka 3. člena pogojev AO-92). Pri tem je materialnopravno zgrešeno stališče prvega sodišča, da „v postopku ni izkazano in tudi nikjer navedeno, da je bil toženec opozorjen, da do odvzema krvi ne sme uživati alkoholnih pijač“, saj s takšno navedbo toženec ne more ovreči izpodbojne pravne domneve, da je bil v času prometne nesreče pod vplivom alkohola, če ga je konzumiral po prometni nesreči, tako da je onemogočil ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnjo alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. Splošni pogoji AO-92 so sestavni del zavarovalne pogodbe, zato so njihova določila toženca zavezovala.

Navedeno domnevo je možno izpodbijati z dokazom nasprotja, ki je glavni dokaz, za uspeh katerega je potrebno polno prepričanje. Toženec je zato dolžan doseči višji dokazni standard. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec dokazal, da v času nezgode ni bil pod vplivom alkohola in se pri tem sklicevalo na izpovedi prič (da pri tožencu ni bilo opaziti znakov vinjenosti oziroma zaznati, da bi bil pod vplivom alkohola) in samega toženca (da je po prometni nesreči zaužil dva brinjevca med postankom v Z., ko je bil z reševalnim vozilom na poti v B. C., pred prometno nesrečo pa ni pil). Vendar pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da toženec glede na izvedene dokaze oziroma ugotovljena dejstva pri dokazu nasprotja ni dosegel potrebnega dokaznega standarda. Poleg tega, da toženec za dokazovanje trditve, da v času prometne nesreče ni bil pod vplivom alkohola, niti ni predlagal zaslišanja vseh zaslišanih prič, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da pri tožencu ni bilo opaziti znakov vinjenosti (predlagal je le C. V., ki pa o toženčevem uživanju alkohola po prometni nesreči oziroma njegovi vinjenosti ni povedala ničesar, in dr. A. S.) ter da subjektivnim zaznavanjem prič o toženčevem stanju po prometni nesreči stoji nasproti objektivno izkazan rezultat o stopnji toženčeve alkoholiziranosti približno 3 ure po nesreči, je sodišče prve stopnje ponovno nekritično sledilo toženčevi izpovedbi, da pred prometno nesrečo ni užival alkohola. Iz naročila za zdravniško preiskavo v prilogi A 23 namreč izhaja, da je toženec pred odvzemom krvi v bolnišnici povedal zdravniku, da je spil 4 dcl piva pred prometno nesrečo (ob 17.00), po njej pa da ni več pil. Prvo sodišče ni tehtalo toženčeve izpovedbe o količini in času zaužitega alkohola iz zornega kota toženčevega strožjega dokaznega standarda, glede na doslej povedano pa bi moralo presojati toženčeve trditve in izvedene dokaze tudi z vidika potrebne zadostnosti toženčevega dokazovanja, da v času prometne nesreče ni bil vinjen.

Prvo sodišče bi zato moralo strožje presojati prepričljivost toženčeve trditve in izpovedbe, da je užival alkohol šele po prometni nesreči. V primeru, da sledi tej toženčevi trditvi (izpovedbi), pa bi prvo sodišče moralo poiskati odgovor na relevantna vprašanja (ali je bil toženec v času prometne nesreče pod vplivom alkohola in kolikšna je bila v tem primeru stopnja njegove alkoholiziranosti) glede na toženčevo dokazno breme oziroma strožji dokazni standard (da bi toženec lahko ovrgel resničnost dejstva, ki izhaja iz omenjene pravne domneve) s pomočjo strokovnega znanja sodnega izvedenca ustrezne stroke. Toženec je ta dokaz tudi predlagal in je drugačna pritožbena trditev sicer protispisna (v ugovoru zoper plačilni nalog je toženec predlagal zaslišanje izvedenca alkohologa). V ponovljenem postopku bo v tem primeru moralo prvo sodišče izvesti tudi ta dokaz. Če toženec ne bo uspel izpodbiti navedene pravne domneve, bo moralo sodišče prve stopnje presojati še nadaljnji toženčev ugovor, da med njegovo morebitno vinjenostjo in nastalo škodo ni vzročne zveze (toženec trdi, da je izključni krivec za prometno nesrečo M. V.). V primeru, da toženec ne bo uspel preprečiti izgube svojih zavarovalnih pravic, bo glede višine tožbenega zahtevka treba upoštevati, da toženec ni pravočasno podal pripomb na izvedensko mnenje izvedenca V. K. (pripravljalno vlogo s pripombami na izvedensko mnenje je toženec poslal 9.12.2009, šele po končani glavni obravnavi 7.12.2009).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in razveljavilo sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pri tem je odredilo, da se nova obravnava opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP), ker razpravljajoči sodnik v ponovljenem postopku ni upošteval napotkov pritožbenega sodišča in je vztrajal pri svojih napačnih stališčih. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).