Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih je bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Iz tega izhaja, da gre za sodnikovo odgovornost lahko samo tedaj, če ravna v nasprotju z zakoni.
Vzročna zveza ni kakršnakoli naravna povezava med vzrokom in posledico. Taka vzročna zveza ne zadošča za vzpostavitev pravne vzročne zveze, ki je potrebna za nastanek odškodninske obveznosti. Pravna vzročna zveza zahteva več, in sicer, da sta vzrok in posledica neposredno povezana. V obravnavanem primeru bi morala biti ravnanje sodnika, ki je registriral X. d.d., in tožnikova škoda tako povezana, da bi prišlo do prikrajšanja tožnikovega premoženja brez njegove aktivnosti. Take povezave pa ni.
Tudi teorija ratio legis ne potrdi vzročne zveze. V obravnavanem primeru je bil namen pravne norme, ki je omejevala ustanavljanje hranilno-kreditnih služb kot samostojnih pravnih oseb v zagotavljanju možnosti za tako varčevanje občanov, pri katerem lahko brez večjega rizika vlagajo svoje prihranke. Ni pa bilo prepovedi posojanja denarja fizičnim in pravnim osebam za višje dogovorjene obresti, ki so ustrezale večjemu riziku.
Revizija proti sklepu se zavrže. Revizija proti sodbi se zavrne.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu tožene občine T., Š. L., R. in J. solidarno plačajo znesek 7.662.738,57 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval isto plačilo od Republike Slovenije in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženim strankam. Po tožnikovi pritožbi je o zadevi odločilo še sodišče druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo.
Uveljavlja vse revizijske razloge, poudarja pa zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Po njegovem ob ustanovitvi in poslovanju družbe X. ni bilo pravne praznine. Če je taka praznina bila, je zanjo odgovorna država, ki mora na podlagi ustave in mednarodnih pogodb poskrbeti za tako zakonodajo, ki ne bo omogočala anomalij na finančnem trgu in izgube zaupanja varčevalcev za varnost njihovih vlog. Tožnik pri tem meni, da ne spreminja tožbe in ne navaja nič novega, utemeljuje le pravilno oziroma napačno uporabo materialnega prava. Nato nadaljuje, da je, če ni pravne praznine, kriv sodnik, ki je v nasprotju z zakonodajo registriral tako družbo in ji omogočil delovanje. Ker je tudi po mnenju pritožbenega sodišča sodnik ravnal protipravno, saj je kršil 6. člen Zakona o hranilno-kreditnih službah (Uradni list RS, št. 14/90), mora država na podlagi 11. člena tega zakona jamčiti za izplačila hranilnih vlog. Če so se odgovorni, vključno s sodnikom, ki je X. registriral, šli "miš maš", ne morejo odgovarjati varčevalci sami. Tožnik še navaja, da je X. posloval v očeh javnosti kot hranilno-kreditna služba in je imel v firmi kratico HKS. Če tega ne bi smel, bi morala država ukrepati in zaščititi varčevalce. Tega ni storila, prišlo je do stečaja in zato varčevalci ne morejo sami trpeti posledic. Tožnik se strinja, da ni vzročne zveze med ravnanjem registrskega sodnika in stečajem, je pa (adekvatna) vzročna zveza med nezakonitim vpisom v registru, pasivno državo, ki se ni odzvala na nezakonito poslovanje X. in med posledico: izgubo prihrankov več tisoč varčevalcev. Zato trdi, da bi morali sodišči prve in druge stopnje ugotoviti, koliko je za nastanek škode odgovoren tožnik sam in koliko tisti, ki s svojimi ukrepi oziroma opustitvami ni preprečil takega ravnanja. Tožnik sodišču druge stopnje očita tudi napačno uporabo materialnega prava v zvezi z odločitvijo o stroških.
Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.
Revizija proti sklepu o stroških ni dovoljena.
Revizija je izredno pravno sredstvo in je načeloma dovoljena samo proti sodbi (367. člen ZPP). Revizija proti sklepu je izjema, ki je po prvem odstavku 384. člena ZPP dovoljena samo proti tistim sklepom, s katerimi je postopek pravnomočno končan. Sklep o plačilu pravdnih stroškov je akcesorna terjatev in ni mogoče trditi, da je z njim končan postopek o glavni stvari. Ker tudi drugi do četrti odstavek 384. člena ZPP ne omogočajo revizije proti sklepu o stroških, je sodišče po 377. členu ZPP v zvezi s 374. členom ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje.
Drugače je z revizijo proti sodbi, ki se nanaša na premoženjskopravni zahtevek, ki presega 1.000.000 tolarjev (drugi odstavek 367. člena ZPP). Proti sodbi je revizija dovoljena, a ni utemeljena.
Tožnik, ki uveljavlja bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku, ne pove, za katere bistvene kršitve naj bi šlo in jih ne obrazloži. Kolikor uveljavlja kršitev postopka, ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je v pritožbi uveljavljana odgovornost Republike Slovenije, z novo trditvijo, da na podlagi ustave in mednarodnih pogodb ni poskrbela za ustrezno zakonodajo, se revizijsko sodišče strinja, da gre za novo dejansko (in ne le pravno) podlago tožbe, saj je dotlej zahteval plačilo od prve toženke samo zaradi sodnikove napake in ker bi morala jamčiti. Ker tudi sicer revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji in po uradni dolžnosti ne pazi na morebitne druge postopkovne kršitve (371. člen ZPP), je treba ugotoviti, da bistvenih kršitev pravdnega postopka ni.
Materialnopravna presoja sodišč prve in druge stopnje se je nanašala na pravilno uporabo tistega materialnega prava, ki temelji na dejstvih, ki jih je tožnik navedel kot podlago za tožbo, na podlagi katere je oblikoval svoj tožbeni zahtevek. Ker je v tožbi izrecno navedel, da je odgovornost tožene stranke kot družbenopolitične skupnosti podana v zvezi z nezakonitim in nepravilnim delom sodnika, sta sodišči pravilno raziskovali, ali so v zvezi s tem izpolnjene vse štiri predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti, in sicer: (1) nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo; (2) škoda; (3) vzročna zveza med prvim in drugo in (4) odgovornost tožene stranke. Vse te predpostavke morajo biti izpolnjene kumulativno.
V zvezi z nedopustnim ravnanjem sodnika je vrhovno sodišče sprejelo pravno mnenje, ki je objavljeno v Načelnih pravnih mnenjih in Pravnih mnenjih Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II/95. Tedaj je zapisalo, da je treba izhajati pri presoji protipravnosti sodnikovega ravnanja, ki je lahko podlaga za odškodninsko obveznost, iz narave sodnikovega dela. Zato pojma protipravnosti sodnikovega ravnanja ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih je bila izpodbijana sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Iz tega izhaja, da gre za sodnikovo odgovornost lahko samo tedaj, če ravna v nasprotju z zakoni. Ko je vrhovno sodišče pozneje pod opr. št. II Ips 410/97 dne 22.10.1998 presojalo odgovornost sodnika za registracijo gospodarske družbe X. d.d., podjetja za ekonomsko finančni inženiring in hranilno-kreditno službo, je pojasnilo, da sodniku v zvezi z zbiranjem hranilnih vlog občanov v domači valuti ni mogoče očitati kršitve zakona, ker takrat veljavni Zakon o hranilno kreditni službi in blagajnah vzajemne pomoči (ZHKS, Ur. l. SRS, št. 4/80) ni izrecno omejeval poslov zbiranja hranilnih vlog občanov. Ta zakon je namreč urejal hranilno-kreditne službe kot finančne organizacije, ki so samostojne pravne osebe in ki jih lahko ustanovijo samo določene organizacije. V obravnavanem primeru pa ni šlo za registracijo hranilno-kreditne službe kot pravne osebe, temveč za podjetje, to je delniško družbo ki je med drugim opravljala dejavnost hranilno - kreditne službe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sodnik ni ravnal nedopustno, ker je registriral gospodarsko družbo X. d.d. Sodišče druge stopnje je sicer pritrdilo tožniku, da ne bi smel registrirati podjetja z navedbo hranilno-kreditna služba v firmi, toda vrhovno sodišče, ki je presojalo ravnanje v luči zakonodaje, ki je veljala v času registracije, je v zvezi s tem že pojasnilo, da sodnik ni ravnal nedopustno, ker ni registriral pravne osebe kot hranilno-kreditne službe, temveč podjetje s tako dejavnostjo. Ker sodišče ni registriralo pravne osebe kot samostojne hranilno-kreditne službe, tudi ni mogoča pravna razlaga, da je po določbi tretjega odstavka 10. člena ZHKS predvideno (subsidiarno) jamstvo Republike Slovenije za hranilne vloge, vložene v podjetju. Vse to pa za zavrnitev tožbenega zahtevka niti ni edino odločilno, ker morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti izpolnjene vse štiri predpostavke sočasno.
Pri tem tudi ni vzročne zveze. Tako sodišče prve stopnje kot sodišče druge stopnje sta ugotovili, da med ravnanjem sodnika in prikrajšanjem tožnika ni pravno upoštevne vzročne zveze. Vzročna zveza namreč ni kakršnakoli naravna povezava med vzrokom in posledico. Taka vzročna zveza ne zadošča za vzpostavitev pravne vzročne zveze, ki je potrebna za nastanek odškodninske obveznosti. Pravna vzročna zveza zahteva več, in sicer, da sta vzrok in posledica neposredno povezana. V obravnavanem primeru bi morala biti ravnanje sodnika, ki je registriral X. d. d., in tožnikova škoda tako povezana, da bi prišlo do prikrajšanja tožnikovega premoženja brez njegove aktivnosti. Take povezave pa ni. Celo če bi šteli, da je registrski sodnik ravnal nedopustno, tožnikove škode ni povzročil, saj samo z delovanjem gospodarske družbe X. d.d. tožniku ne bi nastala nobena škoda. Tudi za delovanje registriranih gospodarskih družb in morebitni stečaj sodnik, ki registrira tako gospodarsko družbo, ni odgovoren. Da je tožniku nastala škoda, je bilo potrebno njegovo ravnanje. Tožniku je nastala škoda zato, ker je v sporno družbo vložil denar, čeprav bi se moral zavedati, da denarja ne vlaga v banko ali v kreditno-hranilno organizacijo, ki so dajale nižje obresti. Tožnik je sam pojasnil, da je vložil denar v družbo X. d.d. zato, ker je dajala višje obresti in ker je za njo stalo ugledno podjetje. Tožnik se je torej zavedal, da vlaga denar v podjetje, ki ga je izbral zaradi visokih obresti, zato mora nositi tudi večje tveganje. Tudi teorija ratio legis ne potrdi vzročne zveze. V obravnavanem primeru je bil namen pravne norme, ki je omejevala ustanavljanje hranilno-kreditnih služb kot samostojnih pravnih oseb v zagotavljanju možnosti za tako varčevanje občanov, pri katerem lahko brez večjega rizika vlagajo svoje prihranke. Ni pa bilo prepovedi posojanja denarja fizičnim in pravnim osebam za višje dogovorjene obresti, ki so ustrezale večjemu riziku.
Ker se tako izkaže, da revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).