Jedro

Stvarne pravice imajo prioriteto pred obligacijskimi pravicami.

Tožnica soglasja za sklenitev najemne pogodbe ni dala. Ker v stanovanju, glede katerega ima vknjiženo dosmrtno služnostno pravico (ter prepoved odtujitve in obremenitve v njeno korist), brez njenega soglasja biva toženec, ima zoper njega na voljo t. i. konfesorno tožbo: zahteva lahko, da toženec preneha z motenjem njene služnostne pravice. Služnost stanovanja je osebna služnost (228. člen SPZ), pri osebnih služnostih pa je lahko ravnanje, ki posega v izvrševanje služnosti, odvzem stvari. V takem primeru lahko služnostni upravičenec zahteva vrnitev stvari.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se v točki II izreka izpodbijane odločbe določen rok za izpolnitev obveznosti podaljša na 15 dni.

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Drugo tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka in 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka prvo toženi stranki, obema v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe glede plačila 3.300 EUR s pripadki ustavilo postopek (točka I izreka), ugodilo tožbenemu zahtevku, da se je drugo tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna izseliti iz stanovanja v visokem pritličju dvostanovanjske hiše ter pripadajoče kleti in kurilnice, na naslovu ..., številka stavbe ..., stoječa na parceli ... k. o. X (v nadaljevanju: Stanovanje), izprazniti Stanovanje svojih osebnih stvari in ga izročiti v izključno posest tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica), vse v roku 8 dni ter opustiti kakršnokoli nadaljnje poseganje v Stanovanje (točka II izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je najemna pogodba, sklenjena med A. A. kot najemodajalko in B. B. kot najemnikom dne 15. 10. 2021 (v nadaljevanju: Najemna pogodba), nična in brez pravnega učinka (točka III izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

2.Pritožuje se toženec, navaja, da iz vseh pritožbenih razlogov, višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker izrek sodbe nasprotuje samemu sebi in hkrati so tudi razlogi o odločilnih dejstvih nejasni ter sami s seboj v nasprotju. Ker je sodišče pravilno odločilo, da Najemna pogodba ni nična, ima veljaven pravni naslov za prebivanje v Stanovanju. Tožnica je namreč prvotno uveljavljala ničnost Najemne pogodbe in šele posledično zahtevek za izselitev oziroma izpraznitev Stanovanja. V obrazložitvi je sodišče zapisalo, da Najemna pogodba ni sklenjena v nasprotju z Ustavo ali prisilnimi predpisi, nato pa smiselno, da je Najemna pogodba brez soglasja tožnice neveljavna, torej smiselno, da je sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi. Že zato je treba izpodbijano sodbo razveljaviti. Ob zaključku, da Najemna pogodba ni nična, bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Dokazni postopek je pokazal, da tožnica ne prebiva v Stanovanju, torej dogovorjene služnosti ni koristila in ni povsem jasno, zakaj prvo tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) ne bi smela skleniti veljavne Najemne pogodbe. Sodba ne obrazloži, ali ima tožnica in zakaj interes uporabljati Stanovanje. V tem delu je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Materialno pravo je uporabljeno napačno, ker sodišče ni uporabilo določb Stanovanjskega zakonika (SZ-1). Glede na veljavno sklenjeno Najemno pogodbo bi jo bilo v skladu z določili SZ-1 treba najprej odpovedati. Rok 8 dni za izselitev je neprimeren in v nasprotju z določili SZ-1.

3.Tožnica in toženka sta na pritožbo odgovorili, obe predlagata njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Odločitev, da Najemna pogodba ni nična, je pravnomočna, saj se tožnica ni pritožila.

6.Dejansko stanje, ki je relevantno za presojo tožbenega zahtevka tožnice za izselitev toženca iz Stanovanja, je pravilno in popolno ugotovljeno. V resnici niti sporno ni. Ni prerekano, da je tožnica 4. 6. 2013 s toženko in njenim možem C. A. sklenila pogodbo o preužitku, s katero sta se prevzemnika med drugim zavezala, da bosta preužitkarici do njene smrti nudila in zagotovila dosmrtno brezplačno služnostno pravico Stanovanja, ta pravica je vknjižena v zemljiški knjigi od 4. 10. 2013. Toženka kot najemodajalka in toženec kot najemojemalec sta za Stanovanje sklenila Najemno pogodbo z datumom 15. 10. 2021. V Stanovanju trenutno živi toženec, tožnica pa prebiva pri svojem bratu in toženki, ki sta ji skladno s preužitkarsko pogodbo dolžna nuditi pomoč in oskrbo. Tožnica soglasja k sklenitvi Najemne pogodbe ni dala.

7.Tako tožnica kot toženec imata torej pravni naslov za bivanje v Stanovanju. Sodišče je zato moralo presoditi, čigavi pravici je treba dati prednost. Odločitev, da je to služnostna pravica tožnice, je materialnopravno pravilna. Pravica služnosti je stvarna pravica (2. člen Stvarno pravnega zakonika - SPZ). Stvarne pravice so absolutne: skladno s 5. členom SPZ lahko imetnik stvarne pravice uveljavlja svojo pravico proti vsakomur. Značilnosti stvarnih pravic sta poleg absolutnosti še zasledovalna pravica in pravica prioritete. Zasledovalna pravica je pravica nosilca stvarne pravice, da lahko to pravico uveljavlja zoper vsakogar, pri katerem se stvar nahaja. Pravica prioritete pa pomeni, da imajo stvarne pravice prioriteto pred obligacijskimi pravicami. Tožnica soglasja za sklenitev Najemne pogodbe ni dala. Ker v Stanovanju, glede katerega ima vknjiženo dosmrtno služnostno pravico (ter prepoved odtujitve in obremenitve v njeno korist), brez njenega soglasja biva toženec, ima zoper njega na voljo t. i. konfesorno tožbo po 212. členu SPZ: zahteva lahko, da toženec preneha z motenjem njene služnostne pravice. Služnost stanovanja je osebna služnost (228. člen SPZ), pri osebnih služnostih pa je lahko ravnanje, ki posega v izvrševanje služnosti, odvzem stvari. V takem primeru lahko služnostni upravičenec zahteva vrnitev stvari. Tožbeni zahtevek tožnice, da je dolžan toženec Stanovanje izprazniti svojih osebnih stvari in ji ga izročiti v izključno posest ter opustiti kakršnokoli nadaljnje poseganje vanj, je torej utemeljen po 212. členu SPZ.

8.Pritožbena stališča o protislovjih v obrazložitvi in izreku izpodbijane sodbe so po obrazloženem materialnopravno zmotna. Enako velja za stališče, da bi moralo sodišče uporabiti določila SZ-1. Gre za tožbo, s katero tožnica kot služnostna upravičenka zahteva varstvo pred posegom toženca v njeno pravico in ne za urejanje stanovanjskih razmerij v skladu z določili SZ-1. Za dajatveno tožbo pravnega interesa ni treba posebej izkazovati.

9.Utemeljena pa je pritožba v zvezi z določenim rokom za izročitev stanovanja v tožničino posest. Ker ne gre za tožbo po določilih SZ-1, na roke v tem zakonu sodišče ni vezano. Rok za izpolnitev dajatvenega tožbenega zahtevka je določen v drugem odstavku 313. člena ZPP: če ni drugače predpisano v posebnih predpisih, znaša 15 dni, pri nedenarnih obveznostih pa lahko sodišče določi tudi daljši rok. Za konfesorno tožbo poseben rok ni predpisan. Sklicevanje pritožbe na določila SZ-1 ni utemeljeno, drugih navedb glede dolžine roka za izpolnitev z izpodbijano sodbo tožencu naložene obveznosti pa ni. Pritožbeno sodišče je zato določilo 15-dnevni rok za izročitev Stanovanja v tožničino posest.

10.Po obrazloženem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in podaljšalo rok za izpolnitev toženčeve obveznosti iz 8 na 15 dni (peta alineja 358. člena ZPP). Ker glede ostalega pritožba ni utemeljena in pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v ostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11.Pritožnik je s pritožbo uspel le glede roka izpolnitve naložene mu obveznosti, to je v majhnem delu, glede katerega posebni stroški niso nastali, zato mora skladno s tretjim odstavkom 154. člena ZPP tožnici in toženki povrniti njune potrebne (155. člen ZPP) stroške, ki sta jih imeli v pritožbenem postopku. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi vloženih stroškovnikov in skladno z Odvetniško tarifo (OT). Tožnica je vrednost izpodbijanega dela sodbe označila na 7.200 EUR (drugi odstavek 44. člena ZPP). Za sestavo odgovora na pritožbo gre glede na to tožnici in toženki 375 točk po tar. št. 22/1 OT, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 225 EUR, 2 % administrativnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV, kar vse skupaj znaša 279,99 EUR. Skladno z drugim odstavkom 313. člena ZPP mora toženec dosojene stroške pritožbenega postopka plačati v roku 15 dni, sicer bo prišel v zamudo in bo od dne zamude dalje do plačila dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

1Gl. komentar A. Berdena k 2. členu v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, izdala GV Založba, leta 2004 v Ljubljani, stran 73.

2Prim. komentar M. Juharta k 212. členu v: predhodno navedenem Komentarju, stran 878.