Jedro

Tožena stranka je dokazala, da očitana ravnanja (da je tožnica uspela z zamudno sodbo glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi; nezagotavljanje dela; neprimernost delovnega prostora; nezagotavljanje delovnih sredstev; idr..) bodisi niso resnična ali jih ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2014 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I/1. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške zahteve z dne 18. 10. 2011 v znesku 491,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2011 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I/2. točka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.039,84 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka).

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo in navaja, da je napačno stališče sodišča, da odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2011 ne predstavlja pravne podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Pravna zmota ne ekskulpira niti navadne državljane, še manj pa pravne osebe. Vsak delavec, še zlasti pa vsak delodajalec je dolžan poznati predpise. V tem postopku se je direktor tožene stranke sicer skliceval na odvetnika, ki naj bi storil napako, ampak direktor javnega zavoda je dolžan tudi sam poznati predpise, vsaj tiste v dejavnosti, ki jo upravlja zavod, kateremu direktor je. Šlo je za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Direktor tožene stranke je bil zaslišan po zaslišanju tožnice, sodišče ga je spraševalo o razlogih za odpoved z dne 7. 4. 2011. Priča A.A. je izpovedal, da je svet zavoda obravnaval zadevo glede ukinitve delovnega mesta tožnice, ta predlog pa je podal direktor, ki je podal tudi pojasnila. Tožena stranka je najpozneje 27. 5. 2011 izvedela, da bo tožnica prišla nazaj na delo ter takrat začela s „preurejanjem“ prostorov v obliki odvzema in izpraznitve njene pisarne. V primeru, da se tožnica dne 27. 10. 2011 ne bi zglasila na sedežu tožene stranke in ne bi sedela pod stopniščem, bi zagotovo še danes čakala na delo doma. Župan B.B. se je seveda želel od zadeve distancirati, izjavil je, da direktor „naj sam poje, kar si je skuhal“, potem pa je začel postopek za sistemizacijo novega delovnega mesta za tožnico. Glede nezagotavljanja dela tožnica navaja, da je zagotavljanje dela, za katerega sta delavec in delodajalec sklenila pogodbo o zaposlitvi, temeljna naloga delodajalca in ne obstajajo prav nobeni objektivni razlogi, ki bi delodajalca oprostili te obveznosti. Tožnica je podpisala novo pogodbo o zaposlitvi 4. 1. 2012. Delo na projektih je opravljal pogodbeni delavec tožene stranke. Tožnica je pojasnila, zakaj ni opravljala vseh odrejenih nalog. Glede delovnega prostora in delovnih sredstev tožnica navaja, da je bilo po vrnitvi tožnice nazaj na delo pri toženi stranki zaposlenih enako število delavcev kot prej. Sodišče je z neizvedbo zaslišanja C.C. storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa gre za kršitev pravice do enakosti po 14. členu Ustave RS in pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče je prezrlo, da se sejna soba velika 20 kvadratnih metrov ne da pregraditi. Direktor je A.A. očitno res naročil, naj v sejni sobi uredi priklop na internet, vendar pa tega on ne zna. Tožnica je v vlogi z dne 15. 4. 2014 priložila tudi dopis D. z dne 2. 4. 2012, iz katerega izhaja, da je delovni inšpektor pred inšpekcijskim pregledom dne 20. 3. 2012 ugotovil, da tožena stranka ne izvaja ukrepov, s katerimi bi obvladovala primere trpinčenja na delovnem mestu. Res je, da je tožnica aprila 2013 dobila žaluzije, a je bila leto dni brez njih, medtem ko so jih ostali delavci imeli. Na podlagi 46. člena ZDR-1 (prej 44. člen ZDR) mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Tožnica tudi ne ve, na kakšna izobraževanja ni bila vabljena. 10. člen ZDR-1 je glede predlogov aktov povsem jasen, delodajalec je dolžan delavce, če ni sindikata (pri toženki ga ni), seznaniti s predlogi ter jim dati možnost, da podajo pripombe. Tožnica je izpovedala, da so se pred njeno odpovedjo v letu 2011 plačilne liste dobile pri tajnici, ki je delavce tudi poklicala, da pridejo ponje. Zgolj pisna komunikacija seveda ni primerna, tako se ne ravna z ljudmi, to ni spoštljivo ravnanje. Tožena stranka ni izkazala, da bi iskala delo za tožnico v zvezi s svojim poslovanjem. Tožnica se sklicuje na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 831/2011 z dne 20. 12. 2011. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, sicer pa zadevo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje glede pravne in dejanske argumentacije sodbe. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu poslovna sekretarka. V predmetni zadevi tožnica toženi stranki očita nedopustna ravnanja v zvezi s podano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2011, kjer je tožnica v sporu glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi v zadevi I Pd 931/2011 uspela, pri čemer je sodišče izdalo zamudno sodbo, zoper katero se tožena stranka ni pritožila in je tako sodba postala pravnomočna. Po pravnomočnosti navedene zadeve je bila tako tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, v zvezi z navedenim pa tožnica toženi stranki očita, da ji tožena stranka ni zagotovila primernih prostorov, in ji zagotavljala ustreznega dela ter jo neenakopravno obravnavala v primerjavi z drugimi zaposlenimi delavci.

7. Sodišče je v predmetni zadevi izvedlo obširne dokaze z zaslišanjem tožnice, direktorja tožene stranke E.E. ter prič B.B. (župana občine F.), G.G. (predsednico sveta zavoda od leta 2009 do 2013), A.A., zaposlenega pri toženi stranki kot vodjo vzdrževanja in predstavnika delavcev v svetu zavodov in H.H., ki je opravljal določena dela kot varnostni inženir, prebralo pa je tudi vso predloženo listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka.

8. Pritožba uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče ni pravilno uporabilo določb 8. člena ZPP, kar naj bi po oceni tožnice vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedena kršitev ni podana, saj je sodišče ocenilo tako izpovedbe direktorja, tožnice kot zaslišanih prič, pri čemer navedba, da je imel direktor v celotnem obdobju le en sam kontakt s tožnico, ne vpliva na rešitev spora. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila ZPP in pri tem zaslišalo vrsto prič in na podlagi tako izvedenih dokazov natančno obrazložilo svojo odločitev, s katero se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sodišče je tako tudi pravilno uporabilo 213. člen ZPP, saj sodba vsebuje dejstva, ki so pomembna za odločitev. Pritožba uveljavlja tudi kršitev pravice do enakosti po 14. členu Ustave RS in kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Sodišče je izvajalo postopek tako, da je izvajalo dokaze, predlagane s strani obeh strank, pri čemer je tudi obrazložilo, da je določene dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo, saj je že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilna za presojo. Sodišče je tudi izrecno navedlo, zakaj ni zaslišalo predlagane priče C.C., podpredsednika I., pri čemer je navedlo, da ta ni bil zaposlen pri toženi stranki in bi lahko pojasnil le dejstvo v zvezi z dogovorom I. in toženo stranko, kar pa med strankama niti ni bilo sporno in je tudi nepomembno za rešitev v predmetni zadevi. Tako tudi ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa gre za kršitev pravice do enakosti po 14. členu Ustave RS in pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in to iz razloga, ker sodišče ni zaslišalo C.C. 9. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. - ZDR) v 6. a členu ureja prepoved trpinčenja na delovnem mestu, prav tako tudi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 7. členu ureja trpinčenje enako kot ZDR in določa, da je trpinčenje na delovnem mestu vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Delodajalec tudi ne sme diskriminirati posameznih delavcev in jih mora obravnavati enako, med drugim pri napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnosti z dela, delovnih razmerah, delovnem času in tudi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako je prepovedana neposredna in posredna diskriminacija. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije je delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava. ZDR tudi v 45. členu ureja varovanje dostojanstva delavca pri delu in določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju in trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je delodajalec ravnal v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je dokazno breme na strani delodajalca, pri čemer je delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

10. Dejstvo, da je tožnica uspela z zamudno sodbo glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, še ne pomeni, da je tožena stranka ravnala šikanozno zoper tožnico, tožena stranka oziroma njen direktor zakoniti zastopnik je prepričljivo pojasnil, da zoper izdano zamudno sodbo niso vložili pritožbe iz razloga, ker jim je odvetnik pojasnil, da so v postopku odpovedi tožnici ravnali nepravilno, ne pa iz razloga, ker poslovni razlog ne bi bil utemeljen. Takoj po pravnomočnosti sodbe so tožnico tudi obvestili, da urejajo njen status, ker je bilo ob tem potrebno tudi sodelovanje njihovega ustanovitelja, Občine F.. Tako pravnomočna sodba glede odpovedi v korist tožnice še ne pomeni zlorabe instituta odpovedi in šikanoznega ravnanja tožene stranke.

11. Tožnica podaja pritožbo tudi iz razloga, ker naj bi sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede nezagotavljanja dela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica po eni strani zatrjevala, da ni imela nikakršnega dela, po drugi strani pa, da je imela preveč dela. V predmetni zadevi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je potrebno upoštevati, da je tožena stranka kot javni zavod morala pridobiti soglasje za sistemizacijo novega delovnega mesta strokovni sodelavec VI z ustanoviteljem Občino F., šele v nadaljevanju je tožena stranka tožnici lahko dala v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto strokovni sodelavec VI. Omenjeni postopki pa trajajo določen čas in tako je logično, da tožena stranka ni mogla od tožnice pravnoformalno zahtevati, da dela na delovnem, na katerem je že delala druga delavka, prav tako pa tožnica ni mogla delati na novem nesistemiziranem delovnem mestu. G.G., predsednica sveta zavoda, je izpovedala, da se je direktor sicer trudil, da bi našel delo za tožnico, iskal je rešitve za zagotovitev dela, da jo je večkrat vesel poklical, da je našel neko rešitev, nato pa razočaran poklical nazaj, da to s strani tožnice ni bilo sprejeto. G.G., predsednica sveta je tudi izrecno izpovedala, da so se čisto na vsaki seji sveta ukvarjali s tožnico in iskali rešitve za delovno mesto, za prostor ipd., torej ne gre za šikaniranje tožnice. Tudi, če je imela tožnica dejansko v času od 17. 10. 2011 do 1. 2. 2012 res manj dela oziroma je bila brez dela, to ne pomeni, da ji tožena stranka ni zagotavljala dela z namenom trpinčenja. Šlo je za povsem razumen razlog in sicer urejanje tožničinega statusa z ustanoviteljem Občino F. V postopku pa je bilo tudi izkazano, da je v času, ko je tožnica delala na področju promocije turizma, šlo to za delo, ki je dokaj samostojno in odvisno od samoiniciativnosti in volje delavca, nenazadnje je bila tožnica zadolžena za to področje kot samostojni strokovni sodelavec, torej se je od nje pričakovala določena samoiniciativa pri delu. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v citirano zadevo Pdp 831/2011 in ugotavlja, da sta zadevi neprimerljivi, saj je v konkretni zadevi dejansko šlo za načrtno šikaniranje tožnika z odvzemom telefona, odvzemom vsega dela in z nezagotavljanjem dela, v obravnavanem primeru pa se je tožena stranka trudila, da uredi status tožnice, vendar je to trajalo določen čas zaradi formalnih razlogov z urejanjem nove sistemizacije z ustanoviteljem in z dejanskim urejanjem prostorov. Tudi citirana zadeva Pdp 1448/2010 ni primerljiva s predmetno zadevo, saj v konkretnem primeru ne gre za napad na tožnico z namenom in učinkom izključitve ali odstranitve tožnice, iz izvedenih dokazov izhaja prav nasprotno, kar so podobno vsebinsko izpovedale vse zaslišane priče. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-183 (22. točka obrazložitve), saj je tožena stranka za tožnico takoj pričela urejati njen delovnopravni status in ji je tudi takoj po spremembi sistemizacije, h kateri je morala dati soglasje Občina F., dala v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, ki jo je tožnica tudi podpisala. Za vmesni čas do podpisa nove pogodbe o zaposlitvi pa je bilo v postopku izkazano, da je tožena stranka ves čas urejala status tožnice in tudi prostore, predsednica sveta zavoda G.G. je celo izpovedala, da so se praktično na vsakem svetu zavoda ukvarjali s tožničino problematiko.

12. Glede neprimernega delovnega prostora in nezagotavljanja delovnih sredstev tožnica navaja v pritožbi, da je bilo število zaposlenih po njeni vrnitvi enako, torej nespremenjeno. Sodišče je ugotovilo, da je imela tožnica pred odpovedjo svojo pisarno na sedežu tožene stranke, ob pisarni direktorja in se je zavzemala za to, da bi to ostalo nespremenjeno. Dejstvo je, da se je v to pisarno preselila nova tajnica, kar je povsem razumljivo, saj direktor potrebuje tajnico oz. poslovno sekretarko v neposredni bližini zaradi povezanosti njunega dela. Nenazadnje delavec tudi ne more od delodajalca zahtevati prav konkretne sobe, pač pa je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti primerne delovne prostore. Tožnica je bila po vrnitvi k toženi stranki začasno nameščena v sejni sobi, ker je sama želela prihajati na delo, pri čemer ji je tožena stranka predlagala, da ne prihaja na delo, do ureditve statusa z ustanoviteljem, ki sicer zagotavlja tudi finančna sredstva za delovanje zavoda. Tako pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da tožena stranka tožnice ni namestila v sejno sobo iz razloga trpinčenja ali šikaniranja. Prav tako ne gre za trpinčenje ali šikaniranje oziroma za protipravno ravnanje tožene stranke, ker tožnica ni imela dovolj velikega okna, namesto 1,2 kvadratnega metra le 0,83 kvadratnega metra, dejstvo je, da imajo starejše stavbe določene vrste oken, v kar ni mogoče posegati, vendar to še ne pomeni šikaniranja tožnice. Tožnica je tudi sama izpovedala, da so tudi drugi zaposleni v J. imeli sobe v pritličju, torej ni bila edina, enako je tudi z dejstvom, da ni imela telefona, interneta, tiskalnika ter delovnih pripomočkov kot je luknjač, spenjač, svinčniki, saj je sama navajala, da jih ni potrebovala. Direktor je tudi pojasnil, da je naročil, da se uredi povezava z internetom, kar pa je tožnica zavrnila, pri čemer v pritožbi neutemeljeno navaja, da A.A. ni znal rokovati z vzpostavitvijo interneta. V kasnejšem obdobju je bila tožnica premeščena v pisarno K., to pa je zasedla potem, ko je K. izpraznila prostore. Prav tako ne gre za šikaniranje tožnice, ker je dobila pisarno v drugem nadstropju L., ki je cca 400 metrov oddaljena od sedeža tožene stranke. Tožnica je zatrjevala, da so vsi ostali sodelavci nastanjeni na sedežu tožene stranke, kar pa ne drži, saj je sama izpovedala, da je ob njej imela pisarno strokovna sodelavka M.M., poleg tega so bili izven sedeža tožene stranke locirani N.N., O.O. in P.P. A.A. je glede nezagotovljenih senčil v sobi tožnice povedal, da so ji dodatno montirali, ko je bilo to mogoče, dostavili so ji dodaten radiator, pri čemer so imeli tudi drugi sodelavci podobne ali enake pogoje za delo. Tudi dejstvo, da v istem nadstropju ni bilo WC-ja, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožena stranka iz razloga, ker je šlo to za starejše prostore, WC-ja na istem nadstropju tožnici ni mogla zagotoviti in ne gre za šikaniranje tožnice.

13. Ob določilih prvega odstavka 6. člena ZDR oziroma ZDR-1 mora delodajalec zagotavljati enako obravnavo delavcev, ne glede na narodnost, raso ali etično poreklo, nacionalno ali socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko življenje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Tožnica niti ni izrecno zatrjevala, v čem bi šlo za njeno diskriminacijo, dejstvo, da ni bila udeležena na določenih sestankih, pa ne pomeni, da gre za diskriminacijo, saj, kot je bilo ugotovljeno po izvedenih dokazih, so se sestankov udeleževali tisti strokovni sodelavci, ki so imeli določene naloge pri posameznem projektu. Prav tako ne gre za diskriminacijo, ko tožnica zatrjuje, da ni bila o ničemer obveščena. Sama tožnica je izpovedala, da je prejela vse splošne akte, za katere je zaprosila, razen spremembe sistemizacije. Tudi direktor tožene stranke je pojasnil, da nikogar ne obvešča o posameznih gradivih, prav tako pa o zadevah obravnavanih na svetu zavoda delavce seznanja predstavnik delavcev v svetu. Tudi dejstvo, da je tajnica ne pokliče, naj osebno pride po plačilne liste, ne more predstavljati nedopustnega ravnanja tožene stranke. Tožnica nenazadnje ve, kdaj tožena stranka izplačuje plače, torej tudi ve, kdaj in kje lahko dvigne plačilne liste, tako da neobveščanje o tem, da naj pride na sedež po plačilne liste, ne predstavlja mobinga oziroma šikaniranja na delovnem mestu. Tudi dejstvo, da je dobila en dan za uspešnost samo ona in čistilka, ne predstavlja šikaniranja, nenazadnje je tožnica zatrjevala, da ni imela dela, torej bi ji tožena stranka težko priznala več dni delovnega dopusta za delovno uspešnost. 14. Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da so za rešitev zadeve irelevantni.

15. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

16. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor ni prispeval k rešitvi predmetne zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.