Jedro

Center za socialno delo je na podlagi 11. odstavka 30.a člena ZUPJS po uradni dolžnosti na dan 1. aprila preveril višino pravice in na novo odločil o oprostitvah plačil socialnih storitev. Ker je tekom postopka prejel anonimno prijavo, da ima tožnica dohodke v tujini, je pričel ugotavljati dejansko prejemanje vseh tožničinih dohodkov.

V bistveno višjem znesku na novo ugotovljeni dohodki so vplivali na višino tožničine oprostitve in na višino njenega prispevka k doplačilu institucionalnega varstva za upravičenca B. B., ker ni razpolagal z zadostnimi sredstvi, da bi plačal storitev v celoti. Iz navedenih razlogov je Center za socialno delo pravilno presojal plačilno sposobnost upravičenčevih otrok kot zavezancev k plačilu skladno s 124. členom ZZZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba toženca št. ... z dne 28. 10. 2019 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 9. 10. 2018 ter da se tožnici povrnejo stroški upravnega pritožbenega postopka v višini 183,00 EUR (I. točka izreka). Hkrati je sklenilo, da tožnica nosi svoje stroške sodnega postopka sama (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, so tako dejansko kot materialno pravno zmotni in do tožnice očitno nepošteni razlogi v izpodbijani sodbi, kot predhodno v obeh upravnih odločbah, kar ima za posledico, da je tožnica v položaju, ko je edina od otrok in zakonske žene upravičenca B. B. zavezanka za doplačilo institucionalnega varstva, čeprav je upravičenec v času, na katerega se je nanašala upravna odločba, razpolagal z vrednejšim premoženjem. Eden od njegovih otrok C. C. pa se je brez pravnega naslova celo vselil v stanovanje, katerega skupni lastnik je bil tedaj upravičenec. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je dolžan B. B. plačevati iz svojih dohodkov tudi prispevek za storitve institucionalnega varstva njegove žene D. D., čeprav je tožnica izkazala, da je njuna življenjska skupnost prenehala. B. B. in D. D. že od leta 2015 živita v različnih domovih za ostarele, pri čemer se nista niti obiskovala niti se nista slišala ali dopisovala. Do teh okoliščin je sodišče navedlo zgolj formalistične razloge, da njuna zakonska zveza ni prenehala. Meni, da je bilo nedopustno, da B. B. participira pri plačevanju kakršnihkoli obveznosti za D. D. V postopku je bila nesporna okoliščina, da je D. D. v času, ko je že bila nastanjena v domu starejših občanov, neodplačno z darilno pogodbo razpolagala s skupnim premoženjem, in sicer na podlagi darilne pogodbe z dne 12. 5. 2015 sklenjene z E. E. S tem je v celoti neodplačno odtujila edino vrednejše družinsko premoženje, s katerim bi lahko oba starostnika jamčila za svoje obveznosti iz naslova plačila storitev institucionalnega varstva. Tako Mestna občina A. kot B. B. in tožnica so namreč po izpodbijani upravni odločbi dolžni plačevati več, kot bi bili dolžni, če bi D. D. v celoti krila svoje stroške socialnovarstvenih storitev in bi bili vsi dohodki B. B. namenjeni le storitvam institucionalnega varstva za njegove potrebe. Navedeni ugovori so pravno pomembni, ker bi moral biti lastni prispevek B. B. k plačilu storitev institucionalnega varstva višji, kar bi posledično bistveno vplivalo na eventuelno preostalo plačilno obveznost tožnice. Vztraja, da ni bila podana podlaga za ponovno odločanje o oprostitvah plačila socialnovarstvenih storitev, saj je B. B. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 178/2016 z dne 4. 4. 2018, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Celju, pridobil premoženje, in sicer skupno lastnino na nepremičnini – trisobno stanovanje. Navedeno pomeni, da je bilo mogoče iz premoženja upravičenca zagotavljati plačilo socialnovarstvenih storitev. Zato ni obstajala podlaga, da se za njihovo plačilo bremeni tožnico kot hčer upravičenca B. B. Glede na prvi odstavek 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004 s spremembami, v nadaljevanju: ZZZDR) se izkaže, da je imel B. B. na voljo sredstva za svoje preživljanje, in sicer lastniško pravico na nepremičnini, to je na navedenem stanovanju, kar pomeni, da preživninska obveznost tožnice ni mogla obstajati. Nesporno v postopku je bilo, da niti B. B. niti D. D. v navedeni nepremičnini od leta 2015 dalje nista več prebivala, saj sta bila trajno nameščena vsak v drug dom starejših občanov. To dejstvo pa je odločilnega pomena zaradi odgovora na vprašanje, katero premoženje se upošteva pri izračunu plačilne sposobnosti. V to stanovanje se je brez pravne podlage skupaj s svojo družino vselil družinski član upravičenca B. B. sin C. C. Za uporabo stanovanja C. C. in njegova družina niti upravičencu niti D. D. nista plačevala nobene najemnine ali uporabnine, s strani upravičenca tudi nikoli ni prejel soglasja za uporabo stanovanja in vselitev vanj. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z okoliščino, da sin upravičenca C. C. naj ne bi imel nobenih dohodkov, niti premoženja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 28. 10. 2019, s katero je zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 9. 10. 2018. S slednjo odločbo je Center za socialno delo odločil, da z veljavnostjo te odločbe preneha veljati odločba centra za socialno delo z dne 21. 12. 2017 in da je B. B. oproščen plačila storitve institucionalnega varstva v višini 594,89 EUR od 1. 4. 2018. Glede na tako oprostitev prispevek B. B. in D. D. znaša 695,69 EUR. F. F., to je tožnica, je oproščena plačila storitve za upravičenca te odločbe v višini 165,59 EUR in glede na oprostitev njen prispevek znaša 429,30 EUR. C. C., G. G. in H. H. so oproščeni plačila storitve za upravičenca. Storitev za upravičenca v višini razlike med oprostitvijo upravičenca in prispevki zavezancev doplača Mestna občina A. 6. V zadevi je sporno, ali je obstajala pravna podlaga, da je Center za socialno delo po uradni dolžnosti na dan 1. aprila preveril višino pravice in na novo odločil o oprostitvah plačil socialnovarstvenih storitev.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila z odločbo Centra za socialno delo št. ... z dne 21. 12. 2017 tožnica enako kot C. C., G. G. in H. H. oproščena plačila storitve institucionalnega varstva za upravičenca B. B. v celoti. Storitev višini razlike med oprostitvijo in prispevki zavezancev je bila zavezana doplačati Mestna občina A. 8. Pravna podlaga za odločitev v tem sporu je podana v določbah Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 3/2007 s spremembami, v nadaljevanju: ZSV), Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUPJS), Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004 s spremembami, v nadaljevanju: ZZZDR) in Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/2004 s spremembami, v nadaljevanju: Uredba). V enajstem odstavku 30.a člena ZUPJS je določeno, da center za socialno delo enkrat letno po uradni dolžnosti na dan 1. aprila preveri višino pravice iz prvega odstavka tega člena, to je v postopku oprostitev plačila socialnovarstvenih storitev in prispevka k plačilu družinskega pomočnika in na novo odloči. Po prvem odstavku 100. člena ZSV so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati vse po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialnovarstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne. Po 4. odstavku 100. člena ZSV lahko center za socialno delo na zahtevo upravičenca odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve v skladu z merili iz tretjega odstavka navedenega člena. Glede na navedeno dolžnost plačila predmetnih storitev tako za upravičenca kot tudi za tožnico torej izhaja iz ZSV, in sicer iz prvega odstavka 100. člena.

9. Izhodišče odločanja v postopku pred centrom za socialno delo je, da je storitev institucionalnega varstva primarno dolžan plačati upravičenec, torej uporabnik te storitve. Če ta plačila ne zmore in ima pravico do oprostitve plačila, je razliko med oskrbnino in upravičenčevimi dohodki dolžan plačati zavezanec, če je teh več pa vsi zavezanci v sorazmernem delu glede na plačilno sposobnost posameznika. Zavezanci za plačilo so lahko otroci kot preživninski zavezanci, pa tudi tretje osebe, če jih k temu zavezuje izvršljiv pravni naslov ali pravni posel (124. člen ZZZDR in 3. točka 2. člena Uredbe).

10. Glede na navedeno je zmotno stališče pritožbe, da ni obstajala podlaga, da bi se ponovno izračunal tožničin prispevek za plačilo institucionalnega varstva za upravičenca kot podlaga za ponovno odločanje o oprostitvah plačila. Center za socialno delo je na podlagi 11. odstavka 30.a člena ZUPJS po uradni dolžnosti na dan 1. aprila preveril višino pravice in na novo odločil o oprostitvah plačil socialnih storitev. Ker je tekom postopka prejel anonimno prijavo, da ima tožnica dohodke v tujini, je pričel ugotavljati dejansko prejemanje vseh tožničinih dohodkov. Ugotovil je, da tožnica poleg pokojnine v Sloveniji prejema še v mesečni višini 1.238,65 EUR prejemek iz tujine tako, da znaša njen skupen mesečni dohodek 1.651,61 EUR. Ob ugotovljeni plačilni sposobnosti 858,60 EUR in dejstvu, da sta oba starša upravičena do socialnovarstvene storitve, je Center za socialno delo pri tožnici upošteval polovico njene plačilne sposobnosti v višini 429,30 EUR, kolikor je na novo znašal njen prispevek z upoštevanjem, da je bila oproščena plačila storitve v višini 165,59 EUR.

11. Navedeno pomeni, da so v bistveno višjem znesku na novo ugotovljeni dohodki vplivali na višino tožničine oprostitve in na višino njenega prispevka k doplačilu institucionalnega varstva za upravičenca B. B., ker ni razpolagal z zadostnimi sredstvi, da bi plačal storitev v celoti. Iz navedenih razlogov je Center za socialno delo pravilno presojal plačilno sposobnost upravičenčevih otrok kot zavezancev k plačilu skladno s 124. členom ZZZDR.

12. Center za socialno delo je pri odločanju pravilno uporabil določbe ZSV in Uredbo, ki nepremičnin ne štejeta za dohodke in prejemke, ki se upoštevajo pri izračunu v višini ugotovljenega dohodka v postopku določanja oprostitve plačila za storitev institucionalnega varstva.

13. Brez podlage in neutemeljeno pritožba vztraja, da bi se stanovanje na naslovu I. ulica 36, A. moralo upoštevati kot premoženje upravičenca, na podlagi katerega bi si upravičenec lahko v celoti sam plačeval institucionalno varstvo. Skladno s četrtim odstavkom 18. člena ZUPJS se pri uveljavljanju pravice do oprostitve plačila socialnovarstvene storitve in prispevka k plačilu družinskega pomočnika kot premoženju upravičenca do socialno varstvene storitve ali invalidne osebe ne upoštevajo nepremičnine ali denarna sredstva na transakcijskem ali drugem računu ter denarna sredstva zakonca oziroma osebe, s katero vlagatelj živi v zunajzakonski zvezi (oseba iz 1. točke prvega odstavka 10. člena ZUPJS) in tudi obveznosti, da nepremičnino da v najem, ne nalaga noben predpis. Pri odločanju o višini prispevkov zavezancev se upoštevajo podatki iz uradnih evidenc o plačilnih sposobnostih. Na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZUPJS se pri ugotavljanju dohodka upoštevajo podatki iz uradni evidenc Centra za socialno delo in drugih upravljavcev zbirk podatkov, ki vodijo uradne evidence o izplačanih dohodkih oziroma pravicah iz javnih sredstev in druga dokazila skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek.

14. Na tej podlagi je toženec pridobival podatke zavezancev, vključno podatke o tožničinih dohodkih. V obravnavanem primeru je tožnica glede premoženjskega statusa brata C. C. navajala zgolj, da zaradi neprijavljenega premoženja uživa neupravičeno plačilno oprostitev, ni pa navedla takšnih dokazov, ki bi vzbujali dvom v podatke, ki izhajajo iz izpodbijanih odločb. 15. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je zakonska zveza med upravičencem in D. D. prenehala. Za takšne trditve tožnica ni predložila nobenega dokaza. Kot izhaja iz predložene sodbe Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 178/2016 z dne 4. 4. 2018 tudi v postopku ni bil dokazan dejanski razpad zakonske zveze. Dejstvo, da upravičenec in njegova žena živita v različnih domovih za starejše občane in da se med seboj nista obiskovala, imela kakršnihkoli kontaktov, še ne pomeni formalnega razpada zakonske zveze. Sicer pa je že sodišče prve stopnje navedlo pravilne in prepričljive razloge, da ta skupnost ni prenehala. Zato je toženec pravilno kot družinskega člana upošteval D. D. 16. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je D. D. neodplačno z darilno pogodbo odtujila družinsko premoženje in da bi zato moral biti prispevek D. D. višji. Darilna pogodba je bila namreč s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 178/2016 z dne 4. 4. 2018 razveljavljena. Pritožbena navedba, da se je v stanovanje, ki predstavlja družinsko premoženje, brez pravnega naslova vselil njen brat C. C., za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne.

17. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.