Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Obrazložitev

Revizija se zavrže, kolikor se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo (224.900 SIT, sedaj 938,49 EUR), v ostalem pa se zavrne.

Tožeča stranka mora drugi in tretji toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 355,26 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je toženkama S. G. in S. B. naložilo, da sta dolžni solidarno plačati tožniku znesek 2,832.500 SIT (sedaj 11.819,81 EUR), toženka S. G. sama pa še 804.704 SIT (sedaj 3.357,97 EUR) z zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 3,626.404 SIT (15.132,71 EUR) za čas od 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28. 6.2003 pa obresti po predpisani meri zamudnih obresti ter zakonske zamudne obresti od zneska 8.320 SIT (34,71 EUR) za čas od 30. 6. 1994 do plačila ter od zneska 2.480 SIT (10,34 EUR) za čas od 27. 9. 1996 do plačila. Tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki Zavarovalnici d.d. je zavrnilo, zavrnilo pa je tudi višji toženi zahtevek proti drugi in tretji toženki.

2. Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah tožeče stranke ter druge in tretje toženke, pri čemer je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, delno pa je ugodilo pritožbi druge in tretje toženke ter sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu in v izreku o pravdnih stroških tako spremenilo, da je zoper navedeni toženki zavrnilo tožbeni zahtevek še v delu, kjer je tožnik zahteval od obeh toženk nerazdelno plačilo nadaljnjih 317.996 SIT (1.326,97 EUR) in od S. G. same nadaljnjih 804.704 SIT (3.357,97 EUR). Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo zamudnih obresti od zneska 1,111.900 SIT (4.639,88 EUR) ter zakonske zamudne obresti od zneskov 4.160 SIT (17,36 EUR) in 1.080 SIT (4,05 EUR). Toženkama je naložilo, da sta tožniku solidarno dolžni povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 704,47 EUR. V nespremenjenih delih je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo, kolikor je bil tožbeni zahtevek proti toženim strankam zavrnjen v znesku 16.035,30 EUR. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugotovitvijo solidarne odškodninske odgovornosti vseh treh toženih strank ter prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo v zavrnjenem znesku 16.035,30 EUR. Izrek sodbe je nerazumljiv in neizvršljiv. Tožniku ni jasno, kolikšen znesek je katera od toženih strank dolžna plačati. Ni jasno, kaj morata druga in tretja tožena stranka plačati solidarno in kaj morda vsaka sama. Izpodbijana sodba je torej neizvršljiva. Zavrnjen je zahtevek za plačilo obresti od zneska 1,111.900 SIT (4.639,88 EUR), čeprav v obrazložitvi ni povedano, kaj navedeni znesek predstavlja in zakaj je zavrnjen zahtevek na plačilo obresti od navedene glavnice. Enako velja za zavrnitev zamudnih obresti od zneskov 17,36 EUR in 4,05 EUR. Kaj predstavljata zneska 317.996 SIT oziroma 804.704 SIT?

4. Sicer pa revizija vztraja pri stališču, da je odškodninsko odgovorna tudi prvo tožena stranka Zavarovalnica d.d. Njen zavarovanec, pri katerem je bil tožnik zaposlen kot poštar, je imel pri tej toženi stranki zavarovano svojo odgovornost. Tožnik se je poškodoval pri raznašanju pošte, ob hoji po zaledenelem in zasneženem stopnišču, kar pomeni dejavnost s povečano stopnjo nevarnosti (drugi odstavek 154. člena ZOR). Zaledenele in zasnežene stopnice pa tudi sicer predstavljajo nevarno stvar. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na sodno prakso, ki jo posebej citira. Prva tožena stranka tudi ni dokazala, da je njen zavarovanec izpolnil vse svoje obveznosti (da bi tožniku zagotovil ustrezno obutev) in se tako ni uspela ekskulpirati. Tudi druga in tretja toženka odgovarjata objektivno kot imetnika nevarne stvari, njuna odgovornost pa je strožja. Hoja pa zasneženih in poledenelih stopnicah ni nekaj običajnega, kar bi predstavljalo obvladljivo zimsko nevšečnost. Nesprejemljivo je sklepanje, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo, pri čemer je utemeljeno z ugotovitvijo, da je vedel za spolzkost tal in je zaznal nevarno situacijo. Ukvarjati bi se namreč bilo treba z vprašanjem povprečne mere skrbnosti. Tožeča stranka se sklicuje tudi na sodno prakso, po kateri je delavec sokriv za škodni dogodek, v katerem se je poškodoval, le v primeru, če je škodni dogodek sozakrivil z naklepom ali iz zavestne malomarnosti. Revizija graja tudi odločitev o višini odškodnine za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Sklicuje se na zbrane podatke, ki sledijo iz izvedenskih mnenj ter listin o zdravljenju, pa tudi tožnikovega lastnega zaslišanja in meni, da bi tožniku bilo treba priznati odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, za strah in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti v celotnem zahtevanem znesku. Opozarja na dejstvo, ki sledi iz mnenja dr. F. D., da se je po preteku dobrih treh let tožnikova življenjska aktivnost zaradi posledic poškodbe drastično poslabšala.

5. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS ter toženim strankam. Druga in tretja toženka sta na revizijo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena, kolikor pa se nanaša na odločitev o višini premoženjske škode, pa ni dovoljena.

7. Tožnik se je kot pismonoša, zaposlen pri T. poškodoval 27. 12. 1993 med dostavljanjem pošte v Celju na stopnicah v stanovanjsko hišo, v lasti pravnega prednika druge in tretje tožene stranke J. G. Ob sestopanju mu je na eni od stopnic zdrsnilo, zaradi česar je padel in si poškodoval levi gleženj. Stopnice so bile zasnežene in poledenele ter neočiščene. V noči pred dogodkom je zapadlo 23 cm snega. V škodnem dogodku je tožnik, roj. 15. 5. 1966, utrpel trimaleolarni prelom v levem skočnem sklepu in sindrom tarzalnega kanala na levi strani, torej pravno priznano škodo kot podlago za izplačilo odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah.

8. Po tožbenih trditvah naj bi škoda nastala v pogojih dela s povečano nevarnostjo (odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca, zavarovanca prve tožene stranke), pri čemer naj bi delodajalec odgovarjal tudi krivdno, ker tožniku ni preskrbel za zimske razmere primerne obutve. Odgovornost druge in tretje tožene stranke pa bi naj bila predvsem krivdna, ker pokojni G. kot lastnik hiše in tretja toženka kot uporabnica nista očistila stopnišča. Ker pa so zasnežene in poledenele stopnice nevarna stvar, naj bi tudi njiju zadevala objektivna odgovornost. 9. Izpodbijana sodba je ob takšni trditveni podlagi upoštevala pri sodišču prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine in sprejela pravno razlago, po kateri tožena zavarovalnica ne odgovarja za nastalo škodo niti krivdno niti objektivno, odgovornost toženk pa je krivdna v skladu z določbo prvega odstavka 154. in 158. člena ZOR.

10. Revizija izpodbija odločitev o zavrnitvi (vsakršne) odškodninske odgovornosti prve tožene stranke in vztraja pri objektivni in krivdni odgovornosti njenega zavarovanca.. Glede ostalih dveh toženk pa z nakazovanjem na objektivno odgovornost (poledenele in zasnežene stopnice naj bi bile nevarna stvar) relativizira morebitno soodgovornost samega tožnika, ker bi bila odgovornost za škodo od nevarne stvari strožja od ugotovljene krivdne odgovornosti.

11. Vendar pa revizijsko sodišče pravno razlago, ki se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti toženk, v celoti sprejema. Sodna praksa (s citiranjem odločb prve stopnje in sodišča druge stopnje) ne more utemeljiti presoje, po kateri bi delo pismonoše, ki raznaša pošto v pogojih zasneženih in poledenelih tal, vključujoč tudi stopnice, ki vodijo do stanovanjskih hiš, na splošno predstavljalo dejavnost s povečano nevarnostjo. Pozimi je pismonoša res izpostavljen neprijetnim in ne povsem obvladljivim zimskim nevšečnostim, vendar pa te ne presegajo težav, ki so jim sicer izpostavljeni vsi ljudje. Zato ob ugotovljenih dejanskih okoliščinah določbe drugega odstavka 154. člena ZOR o odškodninski odgovornosti ne glede na krivdo ni mogoče uporabiti.

12. Iz dejanskih ugotovitev, ki jih sprejema sodba sodišča prve stopnje, izpodbijana sodba pa jih povzema, tudi ni mogoče pritrditi revizijski tezi, da zavarovanec prve toženke ni poskrbel za varne pogoje tožnikovega dela. Po teh dejanskih ugotovitvah, ki jih po določbi tretjega odstavka 270. člena ZPP ni mogoče revizijsko izpodbijati, je bil tožnik zimskim razmeram predpisano oblečen in obut. Tožbeni zahtevek proti zavarovalnici torej ni utemeljen niti po določbah ZOR o objektivni odgovornosti, niti krivdni odgovornosti za nastalo škodo.

13. Odškodninsko odgovornost druge in tretje toženke je izpodbijana sodba utemeljila z določbo 16. člena ZOR (splošno načelo o prepovedi povzročanja škode), prvega odstavka 154. člena ZOR in (v smislu poštenega izvrševanja lastninske pravice) 4. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Gre za odgovornost zaradi neodstranitve snega in ledu iz stopnic vhodnega stopnišča stanovanjske hiše oziroma za opustitev zagotovitve varnega pristopa do hišnih vhodnih vrat. Takšna pravna podlaga kot odraz krivdne odgovornost je vsekakor temeljnega pomena, ne glede na vzporedno ugotovitev v izpodbijani sodbi, po kateri bi podlago za odškodninsko odgovornost toženk „dajalo tudi uporabništvo oziroma imetništvo poledenelih, s snegom prekritih stopnic in stopnišča kot nevarne stvari“. Omenjeno sklepanje samo po sebi na stopnjo tožnikove soodgovornosti (morebitna uporaba tretjega odstavka 177. člena ZOR) ne more vplivati.

14. V navedenem obsegu je izpodbijana sodba v zadostni meri in dovolj „strogo“ obravnavala toženki v okviru njunega ugovora o tožnikovi soodgovornosti (prvi odstavek 192. člena ZOR). Ravnanje tožnika ob spuščanju po stopnicah je bilo presojeno po merilih običajnega, povprečno skrbnega človeka. Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvijo, da je bil tožnik premalo pazljiv. Že ob vzpenjanju je občutil drsenje in ugotovil poleg zasneženosti tudi poledenelost stopnic in njihovo spolzkost. Zato je bil ob spuščanju premalo previden kljub zatrjevanemu oprijemanju stene in ograje. Pri presoji stopnje njegove soodgovornosti je sodišče druge stopnje upoštevalo tudi okoliščino, da se v zimskih razmerah kljub dolgoletni rabi na stopnišču še nihče ni poškodoval. Čeprav navedeni argument nima odločilne teže, pa je v celoti vzeto sprejemljiva pravna razlaga, po kateri je tožnikovo soodgovornost za nastalo škodo mogoče opredeliti s 40 % od celote, predvsem na podlagi ugotovitve o nepazljivosti sestopanja kljub vedenju o realni nevarnosti zdrsa.

15. V okviru opisanih razlogov pa je nesprejemljivo revizijsko sklepanje, po katerem je „a contratio delavec sokriv za škodni dogodek, v katerem se je telesno poškodoval, le v primeru, če je škodni dogodek sozakrivil z naklepom ali iz zavestne malomarnosti“. Gre za nejasno formulacijo, saj se v njej nakazana primerjava z določbo 170. člena ZOR lahko nanaša na odgovornost delavcev v razmerju do delodajalcev oziroma tretjih za škodo, ki jo delavec v zvezi z delom ali pri delu povzroči tretjim.

16. Materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno tudi pri opredelitvi višine odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je v tej smeri dejansko stanje izčrpno ugotovilo, dosojena odškodnina pa ni v nasprotju z načelom, da za podobne primere škod oškodovancem pripada primerljiva odškodnina, vendar tudi ob upoštevanju individualnosti posameznega primera. Škodo, ki jo je utrpel tožnik, je mogoče uvrstiti v kategorijo škod znatnega obsega (tožnik je bil v posledici poškodbe uvrščen celo v tretjo kategorijo invalidnosti). Vendar pa ne gre za tako veliko poškodovanje, ki bi v skladu z revizijskim zavzemanjem terjalo presojo odškodnine v tožbeno uveljavljanem obsegu.

17. Trimaleolarni prelom v tožnikovem levem skočnem sklepu je povzročil tri dni hudih telesnih bolečin, pet dni srednjih in 14 dni stalnih zmernih bolečin. Nevšečnosti s hospitalizacijo in operacijo, uporabo bergel, fizioterapijo in ponovno operacijo zaradi odstranitve ostiosintetskega materiala ter občasne zmerne telesne bolečine, ki se bodo še pojavljale, terjajo odškodnino, ki je glede na podobne primere z zneskom 2,200.000 SIT odmerjena v pravi višini. To velja tudi za prestani strah, ki ob dogodku ni bil zelo intenziven, opazen pa je bil zaradi izida zdravljenja. Odškodnine iz tega naslova v znesku 400.000 SIT ni mogoče zviševati, saj je povsem primerna. Tudi odškodnina za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjske aktivnosti je v znesku 2,800.000 SIT odmerjena glede na dejanske ugotovitve in upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih. Gre za posledično zgodnji pojav artrotičnih sprememb v prizadetem sklepu. Fizične sposobnosti pri težjih delih in gibanju tožniku sicer še ostajajo, vendar so zmanjšane, pri tem je tudi v zadostni meri upoštevano, da je ob škodnem dogodku bil star komaj 27 let in da je v mladosti prizadet tudi na področju rekreacije. Odškodnine zaradi skaženosti v znesku 100.000 SIT, pa tožnik že pritožbeno ni izpodbijal. 18. Tako je bila tožniku v seštevku priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 5,600.000 SIT (sedaj 23.368,38 EUR). Sodišče druge stopnje, ki je k tako dobljenemu znesku prištelo tudi odškodnino iz naslova premoženjske škode (13.500 SIT – 56,33 EUR), je po odbitku ugotovljenega deleža tožnikove soodgovornosti v višini 40%, ugotovilo, da je tožnik upravičen do odškodnine v znesku 3,368.100 SIT (14.054,83 EUR). Od tega je pravilno odštelo znesek 853.596 SIT (3.561,99 EUR) in ugotovilo, da sta druga in tretja toženka solidarno tožniku zavezani do višine odškodnine v znesku 2,514.504 SIT (10.492,83 EUR). Navedeni znesek je tudi znotraj ugotovljene višine drugotoženkine odgovornosti kot pravne naslednice prvotnega toženca J. G. Zato je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženki v delu, kjer je tožnik zahteval od S. G. in S. B. nerazdelno plačilo še nadaljnjih 317.996 SIT oziroma sedaj 1.396,97 EUR in od S. G. še nadaljnjih 804.704 SIT, oziroma sedaj 1.357,97 EUR.

19. Revizija torej nima prav, ko izpodbijani sodbi očita neobrazloženost in neizvršljivost njenega izreka. Druga in tretja toženka sta tožniku solidarno zavezani do višine odškodnine v znesku 2,514.504 SIT (sedaj 10.492,83 EUR). Ker je tožbeni zahtevek za plačilo nadaljnjih 317.996 SIT in nadaljnjih 804.704 SIT po povedanem zavrnjen, je sodišče druge stopnje v izreku svoje sodbe zavrnilo tudi zahtevek na plačilo zamudnih obresti od seštevka navedenih zneskov (pa tudi zahtevek na plačilo zamudnih obresti od manjših zneskov premoženjske škode).

20. Po povedanem je v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno materialno pravo, poleg tega pa ji tudi ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je bilo treba revizijo, kolikor se nanaša na odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo, zavrniti v skladu z določbo 378. člena ZPP.

21. Kolikor pa se revizija z zahtevo na spremembo izpodbijane sodbe ob neupoštevanju tožnikove soodgovornosti za nastalo škodo, nanaša tudi na zneske premoženjske škode, jo je revizijsko sodišče v skladu z določbo 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo. Tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova premoženjske škode sloni na drugačni dejanski in pravni podlagi, zaradi česar je pri opredelitvi dovoljenosti revizije treba uporabiti določbo drugega odstavka 41. člena ZPP. Seštevek posameznih odškodninskih postavk iz naslova premoženjske škode je daleč pod zneskom 1,000.000 SIT (4.172,92 EUR), kolikor mora presegati vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, da je revizija dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP).

22. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. ter 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka trpi revizijske stroške sama, ker z revizijo ni uspela, toženkama pa mora povrniti njune revizijske stroške zaradi vloženega odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z odvetniško in taksno tarifo.