Jedro

Zoper vsako dejansko ugotovitev je mogoče navajati pomisleke in jih razgrajevati do najmanjših podrobnosti, a to še ne pomeni, da mora sodba (predvideti in) odgovoriti na vsakega od teh možnih pomislekov, niti da neupoštevanje vsakega takega pomisleka zahteva ponovno dokazno oceno.

Še posebej v primerih, ko pravdni stranki o obstoju ključnega dejstva zastopata nasprotni tezi in sta vir neposrednih dokazov le izpovedbi pravdnih strank, prav od zaključka o dokazanosti tega dejstva pa je odvisen izid pravde, mora biti dokazna ocena razčlenjena in mora vključevati ne le izpovedbi pravdnih strank, ampak tudi oceno celote procesnega dogajanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 5.500 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka.

2. Tožnik v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da sodba brez ustrezne dokazne ocene sprejema toženčeve navedbe in se ne opredeli do njegovih dokazov, pavšalno verjame tožencu in v svojih nejasnih zaključkih sama s seboj prihaja v nasprotja. Tožnikove navedbe in izpovedba so dokazno podprte, saj je tožnik neposredno po dogodku obvestil policijo in nadrejenega ter opravil zdravniški pregled ter skladno izpovedal v kazenskem in civilnem postopku. Toženec na drugi strani ni sprožil nobenega postopka, ampak je v postopku odloženega pregona. Tožnik ne goji nobene zamere do toženca, ampak je le opravljal svoje delo, toženec pa se je zavedal svoje odgovornosti in je bil zato brez ugovorov v postopku odloženega pregona pripravljen plačati 500 EUR, ki glede na njegove mesečne dohodke (940 EUR) predstavlja znatno vsoto. Odloženi kazenski pregon torej toženca ne ekskulpira. Nepravilni so zaključki sodbe, da v kazenski ovadbi ni konkretizirano, kam naj bi toženec udaril tožnika, niti kolikokrat, niti ali je šlo za nameren ali nehoten udarec. Nepravilen je tudi zaključek sodbe, da ni nihče ugotavljal, ali se je dogodek zgodil. To jasno izhaja iz izvedenih dokazov, taka je bila ocena policistov in državne tožilke. Toženec v izpovedbi ni le dopustil možnosti, da je tožniku z glave zbil kapo, kot je zmotno ugotovljeno v sodbi, ampak je to zatrdil že v odgovoru na tožbo. Neresničnost toženčevih navedb izhaja iz dejstva, da sta si s tožnikom stala iz oči v oči in da bi pri zamahu proti tožniku kapa lahko padla le nazaj, ne pa naprej na pokrov motorja. V takem primeru tožniku tudi ne bi mogla nastati poškodba ne od toženčeve roke ne od kape, iz medicinske dokumentacije, izvedenskega mnenja in izpovedbe tožnikovega nadrejenega pa izhaja, da je bila na vratu vidna rdečina. Dvom v izvedenskem mnenju je pripisati le temu, da ni naloga izvedenca ugotavljati, kako je prišlo do poškodb. Opis dogodka, kot izhaja iz toženčeve izpovedbe, ni logičen in življenjsko sprejemljiv. Navedba, da sta se priči O. in P. nagnila čez ograjo in na tak način opazovala dogodek, nima podlage v njunih izpovedbah. Ker je odločilno, ali je priča lahko videla dogajanje, so razlogi sodišča o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Ugotovitev, da sta bili priči od kraja dogajanja oddaljeni le nekaj metrov, ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Izpovedbi prič nista verodostojni. Policisti od njiju niso zbirali obvestil. Nesprejemljiva je ugotovitev, da tožnik ni z ničimer izkazal, da priči nista bili v lokalu in nista videli dogajanja, ker negativnih dejstev ne more dokazovati. V svojih izpovedbah sta bila vse prej kot usklajena. Pritožba v nadaljevanju podrobno analizira dokazno oceno in sklene, da so zaključki sodbe povsem napačni, kontradiktorni in konfuzni. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi predloga za postavitev izvedenca psihiatra. Ta je bil vključen v dokaznem predlogu za postavitev izvedenca medicinske stroke, konkretno pa je bil predlagan takoj, ko je postavljeni izvedenec povedal, da se o psihičnih težavah ne more izjaviti. Brez podlage je tudi ugotovitev, da je toženec invalid, ki težko hodi in ima umetni kolk. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V uvodu pritožbe je navedeno, da uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge, v obširni, pet in pol strani dolgi obrazložitvi pa sta na več mestih zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne glede na to navedbe utemeljujejo le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik v podrobni analizi dokazne ocene iz izpodbijane sodbe utemeljuje, da je zaključek o nedokazanosti njegove trditve, da ga je toženec udaril s pestjo v zatilje, zmoten. Uveljavljane bistvene kršitve določb postopka se ne nanašajo na ugotovitve o odločilnih dejstvih, marveč na posamezne okoliščine, na katerih je sodba gradila zaključke o teži posameznih dokazov, in že zato niso podane. Pritožbena trditev, da so zaključki povsem napačni, kontradiktorni in konfuzni, pa v pritožbenih navedbah nima podlage.

6. Neutemeljen je tudi očitek o zmotnosti zaključka, da tožnik ni dokazal, da bi ga bil toženec udaril s pestjo v zatilje. Sodba je analizirala vsebino predloženih dokazov in jih ovrednotila tako vsakega posebej kot v primerjavi z drugimi. Bistveni zaključki so, - da si trditve pravdnih strank o ključnem dejstvu nasprotujejo: tožnik je trdil, da mu je toženec medtem, ko je skušal za brisalec na vetrobranskem steklu vozila toženčevega sina zatakniti obvestilo o prekršku, grozil in ga s pestjo udaril v zatilje, toženec pa je trdil, da ga je tožnik v tistem, ko mu je hotel preprečiti, da bi na vozilu pustil obvestilo o prekršku, surovo odrinil in da je med lovljenjem ravnotežja krilil z rokami in s tožnikove glave zbil kapo, - da je v vseh listinskih dokazih (medicinska dokumentacija, kazenska ovadba, uradni zaznamek z naroka o odloženem kazenskem pregonu, sklep o zavrženju ovadbe, prijava poškodbe pri delu) opis dogodka povzet po tožnikovi izjavi, nihče pa ni ugotavljal, ali je in kako je prišlo do dogodka, - da tako medicinska dokumentacija kot izvedensko mnenje dopuščata možnost, da je do zatrjevane poškodbe (rdečine na vratu) prišlo bodisi na način, ki ga zatrjuje tožnik, bodisi na način, ki ga zatrjuje toženec, - da sta priči, ki sta deloma videli dogajanje, povedali, da je tožnik toženca odrinil in da je ta zakrilil z rokami in se ujel na avto.

7. Pritožbeni pomisleki – kljub njihovi podrobnosti – ne vzbujajo pomislekov v pravilnost dokazne ocene. Okoliščine, ki jim je bil po stališču pritožbe v sodbi pripisan napačen pomen, niso enopomenske, pomen, ki jim je pripisan v sodbi, pa ni niti v povezavi z ostalimi okoliščinami primera niti po življenjskih izkušnjah nesprejemljiv. Pritožbene trditve v zvezi z izpovedbama prič P. in O. prav tako ne vzbujajo dvoma v pravilnost ocene o njuni verodostojnosti. Dvom v pravilnost zaključka, ali sta videla dogajanje, ni prepričljiv. Sodišče je upoštevalo, da sta priči opozorili toženca na tožnikov prihod in da je bilo dogajanje tako, da je moglo vzbudilo njuno pozornost, tako da sta ga opazovala z mesta v lokalu, kjer je bilo to mogoče. Razlike v njunih izpovedbah, na katere opozarja pritožba, niso take, da bi narekovale zaključek o njuni neverodostojnosti. Sprejemljiva je tudi razlaga prič o razlogih, zaradi katerih nista počakala na prihod policije. Iz navedbe, da tožnik ni z ničimer izkazal, da prič ni bilo v lokalu in da dogajanja nista videla, mu sodišče ni naložilo bremena dokazovanja negativnih dejstev. V sodbi sta preizkušeni obe navedbi, sporna navedba pa predstavlja le navedbo o rezultatu tega preizkusa. Ugotovitev, ki temeljijo na neposredni zaznavi sodišča, pritožnik ne more izpodbiti zgolj z nasprotno trditvijo.

8. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče odgovarja, da je zoper vsako dejansko ugotovitev mogoče navajati pomisleke in jih razgrajevati do najmanjših podrobnosti, a to še ne pomeni, da mora sodba (predvideti in) odgovoriti na vsakega od teh možnih pomislekov, niti da neupoštevanje vsakega takega pomisleka zahteva ponovno dokazno oceno. Še posebej v primerih, ko pravdni stranki o obstoju ključnega dejstva zastopata nasprotni tezi in sta vir neposrednih dokazov le izpovedbi pravdnih strank, prav od zaključka o dokazanosti tega dejstva pa je odvisen izid pravde, mora biti dokazna ocena razčlenjena in mora vključevati ne le izpovedbi pravdnih strank, ampak tudi oceno celote procesnega dogajanja (procesnih dejanj vsake od strank, njihova doslednost, logičnost in celovitost njunih navedb, odzivnost na ravnanje nasprotne stranke in podobno). Pritožba ni vzbudila dvoma, da katera od pomembnih okoliščin v sodbi ne bi bila ovrednotena ali da ji ne bi bila dana prava teža. V obravnavanem primeru, ko je zatrjevana poškodba (rdečina na vratu) sama po sebi neznatnega pomena in imajo zato trditve o obsegu zatrjevane škode (telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) lahko upoštevno težo šele v povezavi z načinom nastanka poškodbe (udarec s pestjo v zatilje), se je sodba utemeljeno osredotočila na presojo o dokazanosti tožnikovih trditev o načinu nastanka poškodbe. Zaključek, da toženec ni stopil za tožnika in ga s pestjo udaril v zatilje, ampak da se je sporno dogajanje odvijalo drugače, temelji na dovolj razčlenjeni dokazni oceni, da pritožbeni pomisleki ne vzbujajo dvoma v njegovo pravilnost. 9. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

10. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka: pritožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), toženec pa zato, ker strošek za odgovor, ki vsebuje le ponovitev stališč, podanih v postopku na prvi stopnji, in strinjanje z dokaznimi zaključki izpodbijane sodbe, ni strošek, potreben za pravdo (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).