Jedro

Prvostopno sodišče je pravilno opozorilo, da pokojninske dobe brez dokupa, ki jo je tožnik dopolnil od 16. 10. 2019 do 31. 12. 2019 le v trajanju 2 mesecev in 15 dni, na temelju drugega odstavka 125. člena ZPIZ-2G ni mogoče ugodneje vrednotiti, ker je krajše od 3 mesecev. Skladno z 8. odstavkom 37.člena ZPIZ-2 je dopustno ugodneje vrednotiti le dodatno pokojninsko dobo brez dokupa, ki skupaj znaša največ 3 leta, ne pa več. Za ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe brez dokupa daljše od 3 let ni več pravne podlage, kar je v zadevi ključno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 3. 2023 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 17. 1. 2023 ter vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini razlike med 40 % izplačilom dela starostne pokojnine, ki se je tožniku izplačeval in 40 % izplačilom starostne pokojnine, ki bi se mu moral izplačevati z 1 % višjim odmernim odstotkom.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Toženec je dolžan izvajati zakone in jih ne more popravljati za nazaj. Imel je pogoje za upokojitev 15. 10. 2019. Takrat bi mu morali 3 leta upoštevati povečano pokojninsko dobo do 1. 1. 2020 po 1 % na 3 mesece (proporcionalno za 78 dni), po tem datumu pa po 1,5 % na 6 mesecev. Zahteva, da se mu od 15. 10. 2019 izplačuje 3 leta do 1. 1. 2020 po starem zakonu, od 1. 1. 2020 do 15. 10. 2020 pa po novem zakonu in da se mu povrnejo vse razlike premalo izplačane delne pokojnine. Neutemeljeno je pojasnilo, da se to ne da izračunati. Sodišče mora biti neodvisno in ščititi državljane pred državo. V tej zadevi pa se ščiti država. Ne drži, da se ni pritožil, saj se je pritožil večkrat, ni pa zoper odločitve toženca vlagal tožbe na sodišče. Začasna odločba ZPIZ je enaka končni odločbi in ni razloga, da bi še enkrat vlagal pritožbo, ker ta velja za obe odločbi.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba zavrže oziroma zavrne ter potrdi sodba sodišča prve stopnje. V pritožbi se ponavljajo stališča v tožbi, da je začasna odločba toženca enaka končni odločbi, zato ni razloga, da bi vlagal pritožbo, ker velja za obe odločbi. Z odločbami toženca z dne 16. 3. 2023 in z dne 17. 1. 2023 je bila tožniku začasno odmerjena starostna pokojnina. Za odločitev glede pritožbe pa je bistveno, da tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper dokončno odločbo toženca z dne 28. 9. 2023 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 12. 6. 2023, s katero je bila tožniku starostna pokojnina dokončno odmerjena in je bila s tem tudi nadomeščena začasna odločba toženca z dne 17. 1. 2023. Predmet tega socialnega spora sta bili odločbi z dne 16. 3. 2023 in z dne 17. 1. 2023, s katerima je bila tožniku starostna pokojnina začasno odmerjena. Starostna pokojnina tožnika je bila v času trajanja socialnega spora dokončno odmerjena z dokončno odločbo toženca z dne 28. 9. 2023 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 12. 6. 2023. Do priprave odgovora na pritožbo toženec ni bil seznanjen, da bi tožnik zoper dokončno odločbo z dne 28. 9. 2023 uveljavljal sodno varstvo. Tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnik zoper končno odmero starostne pokojnine ne bo uveljavil sodnega varstva. To potrjuje, da si tožnik v tem sporu ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Zaradi pravnomočne končno odmerjene starostne pokojnine, ni več podan pravni interes tožnika za izpodbijanje odločb po začasni odmeri starostne pokojnine. Zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožnika je potrebno pritožbo v skladu s 343. členom ZPP, kot nedovoljena zavreči. Podredno pa je prvostopno sodišče svojo odločitev prepričljivo obrazložilo in utemeljilo. Sodba nima pomanjkljivosti. Prvostopno sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožba tožnika po mnenju toženca v celoti neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

6. Predmet tega socialnega spora je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe z dne 16. 3. 2023 v zvezi s prvostopenjsko začasno odločbo z dne 17. 1. 2023 o priznanju in odmeri starostne pokojnine od 1. 2. 2023 dalje v znesku 1.428,53 EUR na mesec. Upoštevano je bilo, da je tožnik do dneva prenehanja zavarovanja dopolnil 67 let, 2 meseca starosti ter 43 let, 3 mesece in 15 dni pokojninske dobe brez dokupa. Starostna pokojnina je bila odmerjena v višini 72,5 % od pokojninske osnove. Tožnik je po dopolnitvi 40 let pokojninske dobe brez dokupa 15. 10. 2019 v obveznem zavarovanju ostal do 31. 1. 2023, zato je upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe v višini 9 %.1

7. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je tožnik upravičen do višjega ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa.

8. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu očitku, da je tožnik upravičen do višjega ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe od 16. 10. 2019 vse do 31. 1. 2023. Ob nadaljnji vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje mu je bila z odločbo z dne 10. 10. 2019 priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine od 16. 10. 2019 dalje. Z odločbo z dne 3. 7. 20202 je bila tožniku priznana pravica do izplačila 40 % starostne pokojnine od 1. 1. 2020 dalje. Z začasno odločbo z dne 17. 1. 2023,3 ki je v presoji v tem socialnem sporu, je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 1.479,22 EUR na mesec od 1. 2. 2023 dalje, vendar še odločba ni postala pravnomočna do zaključka glavne obravnave. Začasno odločbo je nadomestila odločba z dne 12. 6. 2023, potrjena z dokončno odločbo z dne 28. 9. 2023. 9. Sodišče je v 6. in 7. točki podrobno povzelo relevantno pravno podlago, ki jo pritožbeno sodišče zaradi ponavljanja ne povzema ponovno. Upoštevajoč prehodno določbo drugega odstavka 125. člena ZPIZ-2G4 se pokojninska doba, ki je dopolnjena do 1. 1. 2020 ugodneje vrednoti na način, kot jo je urejal prej veljavni 37. člen ZPIZ-2 in se 3 meseci pokojninske dobe brez dokupa vrednotijo v višini 1 %, pokojninska doba dopolnjena po 1. 1. 2020 pa se v preostanku do 3 let vrednoti po spremenjenem 37. členu ZPIZ-2.5 Skupno obdobje ugodnejšega vrednotenja lahko znaša največ 3 leta. Pri ugotavljanju pogoja 3 let zavarovanja, ki se lahko ugodneje vrednoti se upošteva obdobje od prvega datuma izpolnitve pogojev ob prvem priznanju pravice do starostne pokojnine in na ta zavarovanje od 1. 1. 2020 dalje.

10. Upoštevajoč obrazloženo je tožnik pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil s 15. 10. 2019, v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju pa ostal do 13. 1. 2023. Po dopolnitvi 40 let pokojninske dobe brez dokupa 15. 10. 2019 je v obdobju od 16. 10. 2019 do 31. 12. 2019 dopolnil 2 meseca in 15 dni pokojninske dobe brez dokupa in od 1. 1. 2020 do 31. 1. 2023 še 3 leta in 1 mesec. Prvostopno sodišče je pravilno opozorilo, da pokojninske dobe brez dokupa, ki jo je tožnik dopolnil od 16. 10. 2019 do 31. 12. 2019 le v trajanju 2 mesecev in 15 dni, na temelju drugega odstavka 125. člena ZPIZ-2G ni mogoče ugodneje vrednotiti, ker je krajše od 3 mesecev. Skladno z 8. odstavkom 37.člena ZPIZ-2 je dopustno ugodneje vrednotiti le dodatno pokojninsko dobo brez dokupa, ki skupaj znaša največ 3 leta, ne pa več. Za ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe brez dokupa daljše od 3 let ni več pravne podlage, kar je v zadevi ključno. Tožniku je bila z izpodbijano odločbo pravilno ugodneje vrednotena dodana pokojninska doba v trajanju 3 let6 v višini 9 %. Za 40 let dopolnjene pokojninske dobe brez dokupa do 15. 10. 2019 se je tožniku pravilno določil odmerni odstotek 63,50 in za pokojninsko dobo brez dokupa dopolnjeno po tem datumu še 9 odstotkov odmernega odstotka, vse skupaj z odmernim odstotkom v višini 72,5 %. Tožnikovo vztrajanje, da se mu mora ugodneje vrednotiti daljša pokojninska doba, ki bi posledično privedla do višjega odmernega odstotka ni utemeljen0. 11. Sodišče je v 10. do 14. točki obrazložitve argumentirano pojasnilo, da ni podlage za plačilo odškodnine v višini razlike med 40 % izplačilom dela starostne pokojnine, ki se je izplačevala tožniku in med 40 % izplačilom starostne pokojnine, ki bi se mu morala izplačevati z 1 % višjim odmernim odstotkom. Ključno je, da tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v smislu odškodninske odgovornosti, posledično zaradi česar ni potrebno presojati morebitnega obstoja ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti. Kot pravilno ugotavlja sodišče, tožnik zoper dokončno odločbo z dne 18. 2. 2021 ni uveljavljal pravnega varstva,7 zato je odločba z dne 30. 7. 2020 postala pravnomočna. Zaradi navedenega je tako v tem sporu onemogočeno nadaljnje razpravljanje o pravnomočnem razmerju in saniranju morebitne napake. Ne glede na navedeno za priznanje višjega odmernega odstotka za pokojninsko dobo brez dokupa le za 2 meseca in 15 dni8 ni podlage. Kljub dodatno dopolnjeni pokojninski dobi brez dokupa se ne more priznati odmerni odstotek po drugem odstavku 125. člena ZPIZ-2G, temveč le po veljavni ureditvi osmega odstavka 37. člena ZPIZ-2. 12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 To je za 3 leta pokojninske dobe brez dokupa, dopolnjene po dopolnitvi pokojninske dobe 40 let brez dokupa. 2 Potrjeno z dokončno odločbo 18. 2. 2021. 3 Potrjena z dokončno odločbo z dne 28. 9. 2023. 4 Ki ureja stanje, ko je zavarovanec pred 1. 1. 2020 izpolnjeval pogoje za starostno pokojnino, v zavarovanju pa je ostal vključen tudi po tem datumu. 5 6 mesecev pokojninske dobe brez dokupa se vrednoti v višini 1,5 %, pokojninska doba brez dokupa dopolnjena do 1. 1. 2020, ki je ni bilo mogoče vrednotiti po šestem odstavku 37. člena ZPIZ-2 pa vrednoti na način določen v spremenjenem osmem odstavku 37. člena ZPIZ-2. 6 Od 16. 10. 2019 do 16. 10. 2022. 7 Izpodbojne tožbe v socialnem sporu. 8 Od 16. 10. 2019 do 31. 12. 2019.