Jedro

Iz tožnikovih navedb o napačni vročitvi odločbe, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, torej izhaja, da tožnik pritožbe zoper izpodbijano odločbo, zaradi domnevno napačne vročitve, sploh ni vložil. Nevložitev pritožbe pa je procesna ovira za dopustnost upravnega spora. Iz prvega odstavka 6. člena ZUS-1 namreč izhaja, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Iz povedanega izhaja, da se v dvostopenjskem upravnem postopku upravni akt lahko izpodbija v upravnem sporu le, če je pritožba zoper njega zavrnjena. Zato tožnik v tem upravnem sporu ne more izpodbijati zakonitosti navedene odločbe, saj zoper njo pritožba ni bila vložena.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je 25. 2. 2019 vložil tožbo z dopolnitvama z dne 28. 2. 2019 in dne 1. 3. 2019, zoper odločbo Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada Brežice, DT 4242-116/2011-2 z dne 14. 7. 2011, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo dajatev v skupni vrednosti 122.979,56 EUR. V tožbi in prej navedenih dopolnitvah navaja, da mu izpodbijani akt ni bil nikoli osebno vročen, kot to določa 85. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Citira določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) o osebnem vročanju. V preiskavi je dokazal, da ni zatajil plačila davčnih obveznosti. V tožbi navaja, da se je prvič seznanil z izpodbijanim aktom 26. 10. 2017, ko mu je A. A. osebno izročila sklep o davčni izvršbi, v dopolnitvi z dne 28. 2. 2019 pa navaja, da mu je izpodbijani akt izročila A. A. dne 24. 2. 2019. Predlaga odpravo izpodbijanega akta, razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti ter ponovno vročanje izpodbijanega akta in povrnitev stroškov postopka.

2. Tožena stranka v odgovoru na tožbo in dveh dopolnitvah navaja, da niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik namreč ne izpodbija izpodbijane odločbe, ampak pravilnost vročitve le-te. Vložil je namreč zahtevo za izpodbijanje klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti izpodbijanega akta. O tem je bilo odločeno s sklepom in odločbo tožene stranke DT 4242-1236/2017-4 z dne 9. 1. 2018, s katero je toženka predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje, zaradi zamude roka za pritožbo zoper izpodbijano odločbo, zavrgla kot prepoznega. Vlogo tožnika za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti izpodbijane odločbe pa zavrnila kot neutemeljeno. Navedeni akt je bil tožnikovi pooblaščenki vročen 11. 1. 2018. Tožnik pritožbe zoper navedeni akt ni vložil. V zvezi z vročanjem izpodbijanega akta tožniku na Hrvaškem pa tožena stranka pojasnjuje, da je naslov tožnika v Zagrebu toženi stranki sporočil oče tožnika, ter da je bila na navedeni naslov dne 15. 7. 2011 s priporočeno poštno pošiljko s povratnico poslana izpodbijana odločba, ki je bila vrnjena z zaznamkom „vratiti, nije tražio“ in „nepoznat“. Skladno z 62. a členom takrat veljavnega Zakona o izvajanju carinskih prepisov Evropske skupnosti, Uradni list RS, št. 25/04, 28/06 - odl. US, 111/07 (v nadaljevanju ZICPES) se šteje, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena 15. 8. 2011. 3. V prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 3. 2019 tožnik ponovno nasprotuje pravilnosti vročanja izpodbijanega akta ter dodaja, da oznaka „nepoznat“ na vrnjeni poštni pošiljki pomeni, da mu izpodbijani akt ni bil vročen. V drugi pripravljalni vlogi z dne 8. 4. 2019 navaja, da se zoper sklep in odločbo tožene stranke DT 4242-1236/2017-4 z dne 9. 1. 2018 ni mogel pritožiti, saj ni razpolagal z izpodbijano odločbo in relevantnimi podatki iz te odločbe. Pojasnjuje, da izpodbijano odločbo izpodbija izključno zaradi nezakonitosti vročitve.

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Na podlagi 36. člena ZUS-1 sodišče potem, ko prejme tožbo, opravi predhodni preizkus in to zavrže, če ugotovi, da katera od tam navedenih procesnih predpostavk ni podana. Po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže, če je bila zoper izpodbijani upravni akt mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. V obravnavani zadevi gre za tak primer.

6. Iz dokumentacije v upravnih spisih je razvidno, da je bila izpodbijana odločba odpremljena 15. 7. 2011 na naslov tožnika na Hrvaškem, od koder je bila vrnjena z zaznamkom „vratiti, nije tražio“ in „nepoznat“. Skladno z 62. a členom ZICPES-a je prvostopenjski organ štel, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena trideseti dan od dneva odprave izpodbijanega akta (15. 8. 2011). Kar pomeni, da je od naslednjega dne, torej od 16. 8. 2011 treba šteti začetek teka petnajstdnevnega roka za vložitev pritožbe. Iz dokumentacije v upravnih spisih je tudi razvidno, da tožnik pritožbe zoper izpodbijano odločbo v petnajstdnevnem roku ni vložil, pač pa je šele 26. 10. 2017 zahteval vrnitev v prejšnje stanje in zahteval razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti izpodbijane odločbe. Finančna uprava RS je odločila s sklepom in odločbo DT 4242-1236/2017-4 z dne 9. 1. 2018. S slednjim je Finančna uprava RS predlog tožnika za vrnitev v prejšnje stanje zavrgla kot prepoznega, saj je potekel trimesečni objektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje iz drugega odstavka 105. člena ZUP. Poleg navedenega bi moral tožnik hkrati z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje opraviti tudi zamujeno dejanje (tretji odstavek 104. člena ZPP), torej vložiti pritožbo, česar pa ni storil. Odločila je še, da se tožnikova vloga za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti zavrne.

7. Iz tožnikovih navedb o napačni vročitvi odločbe, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, torej izhaja, da tožnik pritožbe zoper izpodbijano odločbo, zaradi domnevno napačne vročitve, sploh ni vložil. Nevložitev pritožbe pa je procesna ovira za dopustnost upravnega spora. Iz prvega odstavka 6. člena ZUS-1 namreč izhaja, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Iz povedanega izhaja, da se v dvostopenjskem upravnem postopku upravni akt lahko izpodbija v upravnem sporu le, če je pritožba zoper njega zavrnjena. Zato tožnik v tem upravnem sporu ne more izpodbijati zakonitosti navedene odločbe, saj zoper njo pritožba ni bila vložena.

8. V zvezi s tožnikovimi navedbami glede napačne vročitve navedene odločbe pa sodišče pojasnjuje, da sodišče v tem upravnem sporu tudi ne more presojati pravilnosti vročitve navedene odločbe. Tožnik bi namreč moral navedeno uveljavljati najprej v upravnem postopku. Tožnik je sicer, kar navaja tudi tožena stranka, pri organu prve stopnje vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za pritožbo zoper navedeno odločbo in vlogo za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti navedene odločbe, o čemer pa je prvostopenjski organ odločil s sklepom in odločbo z dne 9. 1. 2018. Vendar pa tožnik zoper navedeno odločitev, v kateri se je organ prve stopnje opredelil o pravilnosti vročitve navedene odločbe, pritožbe ni vložil, čeprav je bila pritožba dovoljena. V primeru, če bi tožnik zoper omenjeno odločitev vložil pritožbo, ki bi bila zavrnjena, bi (šele) lahko tožnik svoje ugovore glede domnevno nepravilne odločitve uveljavljal v upravnem sporu zoper omenjeno odločitev organa prve stopnje (to je zoper sklep in odločbo z dne 9. 1. 2018). Tega pa tožnik očitno ni storil. 9. Glede na navedeno je bilo treba na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavreči, saj je bila zoper izpodbijani akt mogoča pritožba, ki ni bila vložena.

10. Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.