Jedro

S tem, ko je toženec podpisal bianco menico tudi v svojem imenu kot izdajatelj in jo izročil tožeči stranki (ter ob dani menični izjavi - pooblastilu za izpolnitev in vnovčenje menice, katero je dolžnik podpisal tudi v svojem imenu), je v lastnem imenu izrazil voljo, da bo z osebno menično odgovarjal, s čimer je prevzel menično obveznost. Pravica do izpolnitve bianco menice je samostojna in ne zastara (če upnikova terjatev iz temeljnega razmerja ni zastarala, česar pa dolžnik v tej zadevi niti ne zatrjuje).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Pritožnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom D. U. in za upravitelja imenovala A. Š.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dolžnik je v pritožbi navedel, da sodišče ni zavzelo razlogov o ugovoru aktivne legitimacije, in sicer, da menica z dne 3. 8. 2004 ni veljavna zaradi storjenih kršitev pri njeni izpolnitvi. Zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP ni podana.

5. Dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal veljavnosti menice z dne 3. 8. 2004 glede vseh terjatev, ki jih je upnik uveljavljal v tem stečajnem postopku. Iz predloga za začetek stečajnega postopka izhaja, da je upnik v tem stečajnem postopku zatrjeval terjatev na podlagi štirih pravnih poslov: 1. kratkoročni kredit LD/09259/00136-4057; 2. kratkoročni kredit LD/09244/00207-4057; 3. kratkoročni kredit 4057-202-500351/HT in 4. kratkoročni kredit 4057-202-400282/HT. Iz ugovora dolžnika z dne 25. 9. 2014 in pripravljalne vloge z dne 13. 11. 2014 ne izhaja, da bi dolžnik nasprotoval veljavnosti menice z dne 3. 8. 2004 glede celotnega obsega terjatve, saj je nasprotoval terjatvi le v tistem delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da upnik terjatve do standarda verjetnosti ni izkazal (gre za terjatve po kreditnih pogodbah št. 1, 2, 3). Zato ne more biti podana očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka. Glede obveznosti po kreditni pogodbi št. 4 (4057-202400282/HT) dolžnik ni konkretno ugovarjal zoper obstoj terjatve. Dolžnik je na primer v ugovoru zoper predlog za začetek postopka osebnega stečaja navedel, da je upnikov pravni prednik menico, na katero se sklicuje upnik, izpolnil v nasprotju s pooblastilom, saj jo je izpolnil tudi za obveznosti, za katere ni bila dana, zaradi česar ni veljavna in dolžnika ne zavezuje. Višje sodišče je že zgoraj pojasnilo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo verjeten obstoj terjatve prav v delu, v katerem je to ugotovilo (in je bilo dolžniku naloženo v plačilo) tudi Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo P 272/2013 z dne 11. 4. 2014 (ki še ni pravnomočna).

6. Nadalje ni utemeljena pritožbena navedba, da terjatev iz menice z dne 3. 8. 2004 ni prešla na upnika. V tem delu pritožnik navaja, da v kolikor je menica vendarle veljavna, izpostavlja še, da se sodišče glede terjatve iz te menice v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ni opredelilo. Ni se opredelilo do ugovora, da upnik ni dokazal, da bi to terjatev sploh pridobil (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Dolžnik je namreč že v vlogi z dne 28. 10. 2004 pojasnil, da je banka X z izpolnitvijo menice pridobila samostojno terjatev do dolžnika, za katero pa upnik ni izkazal, da bi bila prenesena nanj.

7. Višje sodišče ugotavlja, da je sicer pravilna pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje v tem delu konkretnih razlogov ni zavzelo, vendar pa zato še ni podan omenjeni pritožbeni razlog (glej tudi razloge v točki 8). Dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje namreč ni prerekal aktivne legitimacije upnika iz razloga, ki ga sedaj uveljavlja v pritožbi, temveč je aktivni legitimaciji nasprotoval zaradi dejstva, ker naj bi bil dolžnik le realni dolžnik (zastavitelj) ne pa tudi osebno zavezan za izpolnitev obveznosti - temu je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločitvi sledilo; to dejstvo se nanaša na terjatve po pogodbah št. 1 do 3. Nadalje se je opredeljeval glede poteka izvršilnega postopka In 73/2012. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajal sedaj v pritožbi zatrjevanih trditev glede prenosa terjatve z indosamentom (nedovoljena pritožbena novota iz prvega odstavka 337. člena ZPP).

8. Dolžnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje aktivno legitimacijo v zvezi s terjatvijo iz sodbe II P 272/2013 z dne 11. 4. 2014 prerekal tudi iz razloga prenosa terjatve tožeče stranke (banke X) na upnika še pred koncem glavne obravnave (s tem je izpodbijal zakonitost in pravilnost sodbe). Iz spisovnega gradiva izhaja, da je upnik v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnikom navedel, da je pridobitelj terjatve na podlagi Pogodbe o prenosu terjatev, kar je v vlogi z dne 13. 11. 2014 še dodatno pojasnil. Navedel je, da so mu bile odstopljene vse terjatve iz zgoraj navedenih kreditnih pogodb, kot to izhaja iz Pogodbe o potrditvi odstopa z dne 25. 4. 2014, skupaj z vsemi stranskimi pravicami in zavarovanji, kamor spada tudi zavarovanje z osebnimi menicami dolžnika. Zato je do standarda verjetnosti prenos terjatve, s tem pa tudi terjatev sama, izkazana (231. člen ZFPPIPP). S tem višje sodišče odgovarja na pritožbeno navedbo dolžnika, da upnik ni odgovoril na njegovo navedbo, da je bila terjatev prenesena pred koncem glavne obravnave (torej izpostavlja neprerekano dejstvo v smislu drugega odstavka 214. člena ZPP), in dodaja, da je, ravno obratno, dolžnik bil tisti, ki trditve upnika v vlogi z dne 13. 11. 2014 ni prerekal. Višje sodišče še dodaja, da je tudi sicer pravno naziranje dolžnika glede 190. člena ZPP zmotno. Prenos terjatve med pravdnim postopkom ne preprečuje, da bi se pravda med istima strankama ne dokončala. Tudi v tem delu sodišče ni storilo zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Ni utemeljena pritožbena navedba glede zastaranja terjatve iz menice z dne 3. 8. 2014. Dolžnik v tem delu zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, opozarja na zastaranje terjatve iz menice, na drugi odstavek 78. člena Zakona o menici - ZM. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je zastaranje presojalo v smislu zastaranja terjatve iz pravnega posla, kar pa dolžnik ni ugovarjal. Ugovarjal je zastaranje obveznosti iz menice.

10. Iz vlog dolžnika v postopku pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da bi dolžnik ugovarjal zastaranju terjatve iz menice, ugovarjal je zastaranju terjatve po kreditni pogodbi LD/09244/00207-4057, za kar pa je sodišče prve stopnje tako ali tako ugotovilo, da v tem delu terjatev do standarda verjetnosti ni izkazana. Zastaranje terjatve iz menice je v postopku pred sodiščem prve stopnje grajal le z navedbo, ki se nanaša na nezakonitost sodbe. Navedel je, da če bo sedaj upnik (po sicer zmotnem prepričanju, kar je višje sodišče pojasnilo zgoraj) moral vložiti novo tožbo (iz razloga prehoda terjatve), bo ob tem potrebno ponovno izpostaviti, da je terjatev iz menice zastarala.

11. Višje sodišče še dodaja, da niso v ničemer prerekane ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dolžnik predmetno menico izročil upniku kot bianco menico in, kot to izhaja iz sodbe pravdnega sodišča, da je upnik to menico izpolnil, vključno z navedbo datuma zapadlosti terjatve iz menice, v zvezi s tem pa je tudi bil 14. 8. 2012 začet izvršilni postopek. Že v omenjeni pravdni zadevi pa je bilo dolžniku tudi odgovorjeno, zakaj terjatev v tem delu še ni zastarala. Kolikor pritožnik sodišču očita, da je ugovor zastaranja zmotno presojalo kot ugovor zastaranja obveznosti po kreditni pogodbi, pritožba torej ni utemeljena.

12. Višje sodišče dodaja še naslednje. S tem, ko je toženec podpisal bianco menico tudi v svojem imenu kot izdajatelj in jo izročil tožeči stranki (ter ob dani menični izjavi - pooblastilu za izpolnitev in vnovčenje menice, katero je dolžnik podpisal tudi v svojem imenu), je v lastnem imenu izrazil voljo, da bo z osebno menično odgovarjal, s čimer je prevzel menično obveznost. Pravica do izpolnitve bianco menice je samostojna in ne zastara (če upnikova terjatev iz temeljnega razmerja ni zastarala, česar pa dolžnik v tej zadevi niti ne zatrjuje).(1)

13. Dolžnik se v pritožbi sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 17/2002 z dne 10. 9. 2008. Višje sodišče odgovarja, da je vrhovno sodišče v izpostavljeni zadevi presojalo drugo sporno vprašanje, saj je obravnavalo zahtevek za izročitev poslovnega prostora in ne prenosa denarne terjatve. V izpostavljeni zadevi VSL sklep I Cpg 1316/2011 pa se je razpravljalo o spremembi tožbe.

14. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede upnikove aktivne legitimacije pravilno in popolno ugotovilo in nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Upnik je po določbi 3. točke prvega odstavka 231. člena ZFPPIPP aktivno legitimiran za predlaganje začetka postopka osebnega stečaja.

15. Podana je tudi domneva insolventnosti (trajna nelikvidnost) iz prve alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Pritožnik navaja, da ni na dolžniku trditveno breme glede predmetne domneve insolventnosti. Višje sodišče ne pritrjuje pritožbi, da je dolžnik v pripravljalni vlogi prerekal domnevno insolventnosti (zato naj bi bila v tem delu odločitev obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). V pritožbi navaja, da je v vlogi z dne 28. 10. in 13. 11. 2014 navedel, da terjatev ne presega trikratnika plače. Vendar tega dolžnik ni navedel. Dolžnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje (vloga z dne 13. 11. 2014) navedel, da ker upniku ničesar ne dolguje, ni mogoče govoriti o zamudi, prav tako pa terjatev ne presega trikratnika dolžnikove plače. Enako pavšalno je insolventnost prerekal v ugovoru zoper začetek stečajnega postopka (26. 9. 2014 in ne 28. 10. 2014) Dolžnik je torej domnevo izpodbijal iz razloga neobstoja terjatve. Koliko plače prejema, ni povedal niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti sedaj v pritožbi, poleg tega pa je ostala tudi neprerekana trditev upnika iz predloga za začetek stečajnega postopka, da naj bi dolžnik v zgoraj omenjeni pravdni zadevi predlagal oprostitev plačila sodnih taks (prim. 214. člen ZPP). Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava.

16. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

17. Odločitev o stroških temelji na 129. členu ZFPPIPP.

(1) Primerjaj VSL sodba I Cp 906/2009 z dne 5. 8. 2009.