Jedro

Glede pomena negrajanega računa oziroma njegove nezavrnitve velja tožnico opozoriti, da se poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama, v skladu z določbo 12. člena OZ upošteva zgolj v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov.

Toženec ni upravičen do povrnitve sodne takse po odmeri sodišča. Stroškovna zahteva toženca v tem delu je namreč v nasprotju z določbami 1. in 2. odstavka 163. člena ZPP, ki terja določeno zahtevo z opredeljeno navedenimi stroški.

Neutemeljen je zahtevek toženca za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Toženec namreč teh stroškov ni določno opredelil v skladu z Odvetniško tarifo – uveljavljal jih je z zahtevki, do katerih v obravnavani zadevi ni upravičen.

Izrek

I. Pritožbi toženca se ugodi in se stroškovna odločitev (točka II. izreka) spremeni tako, da se znesek stroškov 137,00 EUR, ki jih je tožnica dolžna povrniti tožencu, nadomesti z zneskom 1.686,98 EUR.

II. Pritožba tožnice pa se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna povrniti tožencu stroške pritožbenega postopka v znesku 482,39 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 5473/2008 z dne 18. 3. 2008 razveljavilo tudi v 1. točki izreka za glavnico 10.671,14 EUR s pripadki (zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2007 dalje do plačila) in v 4. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 146,00 EUR s pripadki (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2008 dalje do plačila) in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo.(1) Tožnici je sodišče prve stopnje še naložilo, da tožencu v petnajstih dneh povrne 137,00 EUR pravdnih stroškov s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnica neutemeljeno uveljavljala terjatev 2.000.000,00 SIT (sedaj 8.345,85 EUR), saj je toženec navedeni znesek kot akontacijo (avans) že plačal 6. 6. 2006 (potrdilo v prilogi B 3, podpisan s strani zakonitega zastopnika tožnice). Poleg tega je toženec dokazal s tožnico sklenjen dogovor o izvedbi del s ceno „ključ v roke“ za fiksni znesek 4.000.000,00 SIT, sedaj 16.691,70 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožujeta tako tožnica kot toženec, slednji le glede stroškovne odločitve.

3. Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz „vseh pritožbenih razlogov“, to je napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter napačne uporabe postopkovnih pravil, vključno s stroškovno odločitvijo ter predlaga ustrezno spremembo izpodbijane odločitve, podrejeno pa da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede izročitve zneska 2.000.000,00 SIT kot avansa za izvedena dela meni, da je zadevno dejstvo sodišče ocenilo parcialno, v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tožnica je namreč zanikala, da bi prejela navedeni znesek, toženec pa njegovih trditev ni dokazal. Toženec bi moral namreč jasno izkazati, za kakšen namen je bil denar dan, in to za tožnico kot pravno osebo. Tega ni niti dokazal niti zatrjeval. Sodišču je v dokaz predložil le potrdilo, ki pa je pavšalno, nedoločno in nepreverljivo. Sodišče je pri oceni slepo sledilo navedbam toženca in njegove žene S., ki pa jih tožnica ocenjuje kot pristranske in neresnične. Graja dokazno oceno sodišča, ki da je neprepričljiva in v nasprotju s temeljnimi načeli ugotavljanja materialne resnice znotraj zahtevkov in trditev strank. Glede zaključka, da je bila med strankama sklenjena pogodba s klavzulo „ključ v roke“ je izpodbijana sodba kontradiktorna. Sodišče namreč ugotavlja, da je dokazno breme za navedeno klavzulo na stranki toženca, v točkah 22 in 23 obrazložitve pa razlaga, da je tožencu verjelo, da je bila pogodba sklenjena z navedeno klavzulo, ker tožnica ni uspela dokazati svojih navedb v zvezi s poslano in s strani toženca prejeto ponudbo. Gre za sklepanje po nasprotnem. S takšno dokazno oceno pa se tožnica ne strinja. Opozarja tudi, da je sodišče tekom postopka dovolilo postavitev izvedenca, ki je ocenil vrednost izvedenih del. Takšno postopanje pa je nerazumljivo in neutemeljeno, če je sodišče štelo, da je bila dogovorjena klavzula „ključ v roke“. V takem primeru namreč spora o ceni ne bi smelo biti. Meni, da je nepravilno tudi razlogovanje sodišča prve stopnje glede nezavrnitve računa s strani toženca. Gre za neskrbnost toženca, ki bi mu morala iti v škodo. Pri tem opozarja na Splošne uzance za blagovni promet FLRJ iz leta 1954, ki se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi 12. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ter da je z nezavrnitvijo računa toženec izgubil vse ugovore proti izdajatelju računa. Odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z navedenim.

4. Na pritožbo tožnice je odgovoril toženec, ki je v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in v s strani tožnice izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka toženca. V odgovoru soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje in sprejeto dokazno oceno, sploh upoštevajoč sodbo in sklep višjega sodišča II Cp 2735/2011 z dne 15. 1. 2014. Graja tudi pritožbene očitke glede nerazumno postavljenega izvedenca ter graja pomen v pritožbi zatrjevane nezavrnitve vtoževanega računa in neutemeljeno sklicevanje na Splošne uzance za blagovni promet FLRJ, ki pri gradbeni pogodbi že po naravi stvari ne morejo biti upoštevne, sploh pa njihova uporaba nima opore v 12. členu OZ.

5. Iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP, pa se zoper stroškovno odločitev pritožuje toženec (v dveh vlogah, eni vloženi po pooblaščencu in še eni, ki jo je toženec vložil sam). Predlaga spremembo izpodbijane stroškovne odločitve. V pritožbi navaja, da mu sodišče ni priznalo na naroku dne 29. 5. 2014 priglašenih odvetniških stroškov za pristop na narok v višini 600 točk, 50 točk urnine, 2% materialnih stroškov (16 točk materialnih stroškov) in pripadajoči DDV. Poleg tega mu ni priznalo v pritožbi z dne 22. 5. 2014 opredeljenih in priglašenih odvetniških stroškov (pritožba 750 točk, 2% materialni stroški po OT in 22% DDV). Napačno je sodišče v izpodbijanem sklepu upoštevalo tudi uspeh posamezne stranke v pravdi, saj sodišče ni upoštevalo, da je tožnica vtoževala znesek 18.962,99 EUR, uspela pa zgolj z zneskom 5.197,33 EUR, medtem ko je toženec uspel v višini 13.765,66 EUR. Uspeh toženca je torej 72,59%, uspeh tožnice pa zgolj 27,41%. V skladu s tem bi sodišče glede na uspeh moralo odmeriti pravdne stroške in jih šele nato pobotati. Toženec osebno pa v svoji pritožbi dodatno opozarja, da je tožnica kot prejemnica avansa prejem plačila (5.010,00 EUR) – slabo opravljene storitve – zavrnila.

6. Pritožba toženca je utemeljena, medtem ko je pritožba tožnice neutemeljena.

K pritožbi tožnice:

7. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse še odločilne dejanske okoliščine pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na jasne in skladne razloge o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi sklicuje, še posebej upoštevajoč navedene dokazno podprte ugotovitve sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih.

8. Neutemeljena je tožničina pritožbena graja dokazne ocene sodišča prve stopnje tako glede plačane akontacije (avansa) o plačilu le-tega dne 6. 6. 2006 v znesku 2.000.000,00 SIT (protivrednost 8.345,85 EUR) kot tudi glede pogodbe (dogovora) o izvedbi del s ceno „ključ v roke“. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je namreč ne le plod vestne, skrbne in celovite dokazne ocene, povsem v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, temveč je tudi povsem prepričljiva in zanesljiva in je pritožbene trditve prav v ničemer ne omajajo, še posebej upoštevajoč sprenevedanje tožnice (njenega zakonitega zastopnika), ki je pisno (priloga B 3) potrdil prejem zneska 2.000.000,00 SIT, pritožbena graja navedenega pa je zgolj sprenevedanje tožnice oziroma njenega zakonitega zastopnika, ko ne pove čemu drugemu naj bi bil namenjen navedeni znesek, katerega prejem je tožnica (oziroma njen zakoniti zastopnik) pisno potrdila. In nenazadnje zakoniti zastopnik tožnice na vprašanje glede plačila, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, niti ni želel odgovoriti (peti in šesti odstavek na list. št. 80 spisa).

9. Glede postavitve izvedenca je sicer res, da glede na dogovorjeno klavzulo „ključ v roke“ spora o ceni ne bi smelo biti in da je bilo glede tega mnenje izvedenca nepotrebno, vendar to dokazne ocene sodišča ne negira ter so temu nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni. Glede pomena negrajanega računa oziroma njegove nezavrnitve pa velja tožnico opozoriti, da se poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama, v skladu z določbo 12. člena OZ upošteva v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov, za kar v obravnavani zadevi seveda ne gre, zaradi česar so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi sodišče moralo upoštevati v tožničini pritožbi citirane uzance.

10. Na podlagi 353. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem jo je tožnica grajala.

K pritožbi toženca:

11. Toženec v pritožbi utemeljeno graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje tako glede podlage kot višine stroškovne odločitve. Drži pritožbeni očitek, da je tožnica vtoževala znesek 18.962,99 EUR, po višini pa uspela zgolj z zneskom 5.197,33 EUR ali 27,41%, medtem ko je toženec uspel z 72,59%. Prav tako sodišče tožencu neutemeljeno ni priznalo na naroku dne 29. 5. 2014 priglašenih odvetniških stroškov za pristop na narok, in sicer v višini 600 točk nagrade za narok, 50 točk urnine, 2% materialnih stroškov (13 točk), to je 663 točk, kar ob upoštevanju vrednosti 0,459 EUR za točko znaša 304,32 EUR ter 22% DDV (kar znaša 66,95 EUR), ali skupno 371,27 EUR, pri čemer je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec teh stroškov ni določno opredelil. Prav tako sodišče prve stopnje tožencu neutemeljeno ni priznalo v pritožbi z dne 22. 5. 2014 opredeljenih in priglašenih odvetniških stroškov, in sicer nagrade za pritožbo 750 točk, 2% materialnih stroškov po OT (15 točk), ali skupaj 765 točk, kar upoštevajoč navedeno vrednost točke po OT znaša 351,14 EUR z 22% DDV, kar znaša 77,25 EUR ali skupno 428,39 EUR. Skupni znesek stroškov, ki jih sodišče tožencu ni priznalo znaša tako 799,65 EUR. Upoštevajoč navedeno znašajo toženčevi stroški 3.165,65 EUR, upoštevajoč uspeh (72,59%) pa znaša znesek, do katerega bi bil toženec upravičen 2.297,95 EUR. Na drugi strani bi upoštevajoč uspeh v pravdi tožnica bila upravičena zgolj do 610,97 EUR (od 2.229,00 EUR priznanih stroškov). Po medsebojnem pobotu je tako tožnica dolžna tožencu povrniti 1.686,98 EUR pravdnih stroškov. Na podlagi prvega odstavka 351. člena v povezavi s 358. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo tako, da znaša znesek stroškov, ki jih je tožnica dolžna povrniti tožencu 1.686,98 EUR, in ne le 137,00 EUR, kot je glede tega odločilo sodišče prve stopnje.

12. Pri odločitvi o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je toženec s pritožbo zoper stroškovno odločitev uspel in je zato upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (nagrade za pritožbo 750 točk, 2% materialni stroški po OT (15 točk) z 22% DDV, kar skupaj znaša 428,39 EUR. Ni pa toženec upravičen do povrnitve sodne takse po odmeri sodišča. Stroškovna zahteva toženca v tem delu je namreč v nasprotju z določbami prvega in drugega odstavka 163. člena ZPP, ki terja določeno zahtevo z opredeljeno navedenimi stroški, teh kriterijev pa toženčeva zahteva v tem delu ne izpolnjuje. Neutemeljen je tudi zahtevek toženca za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Toženec namreč teh stroškov ni določno opredelil v skladu z Odvetniško tarifo – uveljavljal jih je z zahtevki, do katerih v obravnavani zadevi ni upravičen (niti za nagrado za postopek niti za pavšalni znesek materialnih stroškov, torej v nasprotju z glede stroškovne odločitve veljavno OT).

(1) V obravnavani zadevi je bilo s sodbo sodišča prve stopnje P 3407/2008-II z dne 7. 2. 2013 v zvezi s sodbo in sklepom tega sodišča II Cp 3735/2013 z dne 15. 1. 2014 že pravnomočno odločeno o uveljavljani terjatvi v znesku 5.197,33 EUR in v znesku 3.148,52 EUR, oba s pripadki (od uveljavljanih 18.962,99 EUR s pripadki);