Jedro

Dokazni predlog s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki bi ocenil, ali je podano stanje, ki pomeni izpolnitev pogojev za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika, je bil zavrnjen brez utemeljenega razloga. Če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, na podlagi 243. člena ZPP izvede dokaz z izvedencem. Takšna opustitev predstavlja kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožniku z nezakonitim postopanjem, torej z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga, odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.

Do zaključka, da je pri tožniku podana težja oblika duševne motnje, je sodišče prve stopnje prišlo z upoštevanjem Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in Kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami Zavoda RS za šolstvo. Ti kriteriji sicer razmejujejo med otroci s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, vendar določajo merila za usmeritev otrok s posebnimi potrebami v ustrezen program vzgoje in izobraževanja, ne pa meril za opredelitev osebe s težko motnjo v duševnem razvoju v postopku ugotavljanja pogojev za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika. Zato navedeni kriteriji v tem postopku niso uporabljivi. Pravico do izbire družinskega pomočnika ima po ZSV tudi oseba, pri kateri je podana težka

motnja v duševnem razvoju, ob pogoju, da potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb (3. alinea 2. odstavka 18a. člena ZSV). Pravno podlago za odločitev v tej zadevi poleg določb ZSV predstavlja na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika, ki določa podrobnejše pogoje za opredelitev invalidnih oseb iz 18.a člena ZSV. Po 3. členu Pravilnika je mogoče priznati pravico do izbire družinskega pomočnika, v kolikor je pri osebi podana težka motnja v duševnem razvoju in ta oseba hkrati potrebuje pomoč pri opravljanju vseh življenjskih potreb iz 1. odstavka 5. člena Pravilnika, oziroma vsaj stalni nadzor po 2. odstavku 5. člena Pravilnika. Ali so pri tožniku pogoji iz 3. člena Pravilnika in hkrati pogoji iz 5. člena Pravilnika izpolnjeni, sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo in je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 8. 1. 2014 in št. ... z dne 3. 7. 2014 ter priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika (I. točka izreka). Obenem je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku in povrnitev stroškov pritožbe.

Meni, da je odločitev preuranjena in temelji na nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče je samo odločalo o stopnji duševne motnje, s čimer se je postavilo v vlogo izvedenca. Zaključki in ugotovitve temeljijo na mnenjih toženca. Psiholog je ugotovil, da potrebuje stalni nadzor, ni sposoben skrbeti sam zase in potrebuje stalno pomoč pri opravljanju večine življenjskih potreb od 2. 7. 2013 dalje. Tudi Zavod za šolstvo RS ugotavlja, da gre za osebo s težko motnjo v duševnem razvoju. Sodišče bi zato zaradi različnih mnenj moralo postaviti izvedenca, ki bi odgovoril, ali je pri njem podana težka ali težja motnja v duševnem razvoju. Izpodbijana sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Poleg tega je prišlo do kršitve načela kontradiktornosti iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar smiselno z zatrjevanjem kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tudi pritožba.

Dokazni predlog s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki bi ocenil, ali je podano stanje, ki pomeni izpolnitev pogojev za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika, je bil zavrnjen brez utemeljenega razloga. Če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, na podlagi 243. člena ZPP izvede dokaz z izvedencem. Takšna opustitev pa dejansko predstavlja kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožniku z nezakonitim postopanjem, torej z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga, odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Načelo kontradiktornosti je izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS. Tožnik zato v pritožbi utemeljeno vztraja pri postavitvi sodnega izvedenca. Sodišče seveda nima strokovnega znanja, da bi kar samo ugotavljalo, ali je pri tožniku podana težja ali težka oblika duševne motnje, oziroma ali gre za invalidno osebo iz 3. alineje 2. odstavka 18.a člena ZSV. Sicer pa tudi mnenja invalidskih komisij in komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami niso povsem skladna niti popolna, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožba.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

5. Predmet tega socialnega spora je pravica do izbire družinskega pomočnika in s tem presoja pravilnosti in zakonitosti zavrnilnih odločb z dne 3. 7. 2014 in z dne 8. 1. 2014. Ugotovljeno je bilo, da ima tožnik Dawsonov sindrom, da ni zmožen skrbeti zase in potrebuje pomoč pri opravljanju večine življenjskih potreb oziroma stalni nadzor, oziroma da ne gre za osebo s težko motnjo v duševnem razvoju in tudi ne potrebuje pomoči pri opravljanju vseh, temveč le večine življenjskih potreb.

Sodišče prve stopnje je odločitvi toženca pritrdilo. Na podlagi mnenj invalidskih komisij in Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami z dne 12. 6. 2014 je zaključilo, da je pri tožniku podana težja, ne pa zatrjevana in za priznanje pravice določena težka oblika duševne motnje. Pri tem se je oprlo na povsem napačno materialnopravno podlago. Do zaključka, da je pri tožniku podana težja oblika duševne motnje, je namreč prišlo z upoštevanjem Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (Ur. l. RS, št. 88/2013) in Kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami Zavoda RS za šolstvo. Ti kriteriji sicer razmejujejo med otroci s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, vendar določajo merila za usmeritev otrok s posebnimi potrebami v ustrezen program vzgoje in izobraževanja, ne pa meril za opredelitev osebe s težko motnjo v duševnem razvoju v postopku ugotavljanja pogojev za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika. Zato navedeni kriteriji v tem postopku niso uporabljivi.

Po mnenju invalidske komisije I. stopnje z dne 10. 10. 2013 (enako tudi z dne 28. 1. 2015, izdanem v postopku za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo) tožnik potrebuje stalni nadzor od 2. 7. 2013 dalje. Invalidska komisija II. stopnje dne 11. 6. 2014 mnenja glede potrebe po stalnem nadzoru ni podala. Iz mnenja komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pa izhaja, da ima tožnik težave z razumevanjem navodil za delo in razume le enostavna navodila na konkretnem nivoju. Pozornost in koncentracija sta kratkotrajni in odkrenljivi, govor je nerazumljiv. V socialnih situacijah je manj spreten, je vodljiv in hitro zapade pod negativne vplive. Glede na psihološko poročilo z dne 2. 7. 2013 je njegova mentalna starost pod 5 leti (rojen je leta 1995), v vsakodnevnem funkcioniranju in skrbi zase ni samostojen in potrebuje konstantno usmerjanje. Ob takšnem stanju je komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami sicer ocenila, da na kognitivnem, emocionalnem in socialnem področju funkcionira na nivoju težje motnje v duševnem razvoju in ker ni sposoben skrbeti sam zase, potrebuje stalno pomoč in nadzor pri opravljanju večine življenjskih opravil, vendar na osnovi drugačnih kriterijev in meril za opredelitev težje oziroma težke motnje v duševnem razvoju, kot veljajo v tem postopku.

Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

6. Pravico do izbire družinskega pomočnika ureja Zakon o socialnem varstvu (ZSV; Ur. l. RS, št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami). To pravico ima na podlagi 1. odstavka 18.a člena ZSV polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju ali polnoletna težko gibalno ovirana oseba, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb oziroma invalidna oseba. Kdaj se šteje, da gre za invalidno osebo, je določeno v 2. odstavku 18.a člena ZSV. Med drugim se šteje, da gre za invalidno osebo, če v skladu s tem zakonom pristojna komisija ugotovi, da gre za osebo s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno ovirano osebo, ki potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb, ki jo lahko nudi družinski pomočnik (3. alineja 2. odstavka 18.a člena ZSV). Pravico do izbire družinskega pomočnika ima tako tudi oseba, pri kateri je podana težka motnja v duševnem razvoju, ob pogoju, da potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb.

7. Pravno podlago za odločitev v tej zadevi poleg določb ZSV, predstavlja na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika (Ur. l. RS, št. 19/2007 - v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa podrobnejše pogoje za opredelitev invalidnih oseb iz 18.a člena ZSV.

V 3. členu tako jasno opredeljuje osebo s težko motnjo v duševnem razvoju kot osebo, ki ima znižano splošno ali specifično raven inteligentnosti, nižje sposobnosti na kognitivnem, govornem, motoričnem in socialnem področju ter pomanjkanje veščin, kar vse se odraža v neskladju med njeno mentalno in kronološko starostjo. Je oseba, ki se lahko usposobi le za sodelovanje pri posameznih aktivnostih. Potrebuje stalno nego, varstvo, pomoč in vodenje. Je omejena v gibanju, prisotne so težke dodatne motnje, bolezni in obolenja. Razumevanje in upoštevanje navodil sta hudo omejeni. V 5. členu Pravilnika pa je opredeljena pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb. Po 1. odstavku 5. člena Pravilnika sta osebi nujno potrebni pomoč in postrežba za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ali zaradi specifičnih socialnih in bivalnih okoliščin ne more zadovoljiti osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujno potrebnih za ohranjanje življenja. Osebi z motnjami v duševnem razvoju je pomoč iz 1. odstavka nujno potrebna tudi takrat, kadar zaradi svoje varnosti navedenih opravil ne more opravljati brez neprekinjenega nadzora druge osebe (2. odstavek 5. člena Pravilnika).

Glede na navedeno pravno podlago, je pravico do izbire družinskega pomočnika mogoče priznati, v kolikor je podano stanje, ki je v 3. členu Pravilnika opredeljeno za težko motnjo v duševnem razvoju in hkrati potrebuje pomoč pri opravljanju vseh življenjskih potreb iz 1. odstavka 5. člena Pravilnika, oziroma vsaj stalni nadzor po 2. odstavku 5. člena Pravilnika. Ali so pri tožniku pogoji iz 3. člena Pravilnika in hkrati pogoji iz 5. člena Pravilnika izpolnjeni, sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljalo in je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo povsem nerazčiščeno.

Odločitev pritožbenega sodišča

8. Zaradi predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbi ugoditi, na temelju 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju bo potrebno v skladu z materialno pravnim izhodiščem pritožbenega sodišča razčistiti in ugotoviti, ali je pri tožniku podano stanje, ki je v 3. členu Pravilnika opredeljeno za težko motnjo v duševnem razvoju, in ali potrebuje pomoč pri opravljanju vseh življenjskih potreb iz 1. odstavka 5. člena Pravilnika, oziroma ali potrebuje vsaj stalni nadzor po 2. odstavku 5. člena Pravilnika. V ta namen bo potrebno v dopolnjenem dokaznem postopku pridobiti izvedensko mnenje sodnega izvedenca, ki bo ocenil, ali gre pri tožniku za težko motnjo v duševnem razvoju in potrebo po pomoči pri opravljanju vseh življenjskih potreb oziroma stalnem nadzoru. Šele, ko bo v navedeni smeri razčiščeno dejansko stanje, bo mogoče pravilno presoditi, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika po ZSV in Pravilniku ali ne, ter pravilno odločiti o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka.

9. Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi stroškovni izrek sodbe in odločitev o njih, skupaj s stroški pritožbe, pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).