Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta pritožnika s tem, ko sta spremenila dejansko podlago zahtevka, spremenila tožbo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama nosita stroške pritožbenega postopka. Toženi stranki sami nosita stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, s katerim sta od toženih strank zahtevala nerazdelno plačilo 10.250,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 5.125,00 EUR od 1. 8. 2004 dalje do plačila in od 5.125,00 EUR od 1. 8. 2005 dalje do plačila, vse v roku 15 dni in pod izvršbo. Prav tako je zavrnilo zahtevek za plačilo pogodbeno dogovorjenih obresti v višini 4 % letno od navedenih zneskov in za povrnitev stroškov postopka. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki 2.020,71 EUR stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožeča stranka na prvem naroku 13. 4. 2011 spremenila tožbo s tem, ko je navedla, da pravdni stranki nista sklenili posojilne pogodbe, ampak sta sklenili pogodbo o prenosu oz. prevzemu posla v zvezi z zastopanjem in trženjem oz. prodajo bazenov in W. Sodišče prve stopnje je takšno spremembo tožbe dovolilo, ker je zaključilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med pravdnima strankama in se pri tem oprlo na določbo prvega odstavka 185. člena ZPP. Ker je tožena stranka po spremenjeni tožbi ugovarjala zastaranje je sodišče na podlagi določbe 335. in 336. člena Obligacijskega zakonika zaključilo, da je terjatev zastarala, saj sta terjatvi zapadli 31. 7. 2004 in 31. 7. 2005, tožeča stranka je tožbo, ki jo je spremenila vložila 13. 4. 2011 in je tako potekel petletni splošni zastaralni rok. Iz tega razloga se sodišče z ostalimi trditvami tožeče stranke ni ukvarjalo.

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 338. člena ZPP, ki jo vidi v tem, da je sodišče napačno zaključilo, da gre za spremembo tožbe, saj je prvotne navedbe le dopolnila in tožbe ni spremenila. Zato meni, da je bila vsebina pravnega posla že v tožbi zadosti natančno opredeljena ter je bila v tožbi postavljena zadostna trditvena podlaga. Sodišče ni imelo pogojev za to, da je štelo, da gre za spremembo tožbe, ker je na naroku 13. 4. 2011 samo popravila posamezne navedbe, ni pa spremenila niti pravne podlage in tudi ne svoje trditvene podlage. Sklep o dovolitvi spremembe tožbe je nezakonit tudi zato, ker se je tožena stranka spustila v obravnavanje in sodišču v tem delu očita napačno uporabo drugega odstavka 185. člena ZPP. Sodišče je napačno uporabilo tudi tretji odstavek 184. člena ZPP. Pri tem se sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 297/2006. Sodišču očita tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo. Sodišče je pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je določbe Obligacijskega zakonika (OZ) napačno uporabilo, ker je tožbo vložila 15. 12. 2008, tožena stranka pa je delno dolg poravnala 27. 6. 2005. Po določbi drugega odstavka 364. člena OZ je bilo zastaranje pretrgano s tem, ko je dolžnik kaj plačal na račun oz., ko je plačal obresti. Ker je tožena stranka 27. 6. 2005 delno plačala svojo obveznost, kar je zapisano v potrdilu z dne 6. 1. 2002, je bilo zastaranje s tem pretrgano in je začelo teči znova. Tako sodišču očita, da je napačno uporabilo določbe 365., 346., 364., 369., 335. in 336. člena OZ. Tudi v kolikor bi bili zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je tožba spremenjena, ni mogoča šteti začetka zastaralnega roka od datuma spremembe tožbe, ampak od datuma vložitve tožbe, ker je bilo zastaranje pretrgano. Predlagata, da naj pritožbeno sodišče razpiše obravnavo ter po opravljenem naroku sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da v celoti ugodi zahtevku, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženi stranki sta vložili odgovor na pritožbo v katerem prerekata navedbe tožeče stranke in predlagata, da sodišče pritožbo zavrne ter priglašata stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pretežni del pritožbenih navedb se nanaša na argumentacijo sodišča prve stopnje o tem, da sta tožeči stranki z navedbami na glavni obravnavi 13. 4. 2011 spremenili tožbo. Pritožnika zatrjujeta, da sta vložila tožbo, s katero zahtevata plačilo 10.250,00 EUR s pripadki na podlagi pogodbe o prenosu oz. prevzemu posla v zvezi z zastopanjem in trženjem oz. prodajo bazenov in W. že 15. 2. 2008, vendar pa to ne drži. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo dejansko stanje, na podlagi katerega sta ob vložitvi tožbe utemeljevala zahtevek (dejstva) popolnoma drugačno in brez povezave z navedbami na naroku 13. 4. 2011. V tožbi sta zatrjevala podlago posojilne pogodbe: dejstvo sklenitve pogodbe, višino posojenega zneska, rok vrnitve in zamudo tožencev s plačilom tretjega in četrtega obroka. To pa je popolnoma drugačno dejansko stanje (pa tudi pravno) kot pa zatrjevanja poslovnega odnosa, sklenjenega za zastopanje, trženje in prodajo bazenov. Ne gre zgolj za spremembo pravne podlage kot to napačno zatrjujeta pritožnika, ampak za spremembo istovetnosti zahtevka, to je dejanske podlage. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 184. člena ZPP in pravilno zaključilo, da sta tožnika tožbo spremenila.

Pritožnika se neutemeljeno sklicujeta na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 297/2006, v kateri ni obravnavan podoben primer. Kot izhaja iz te odločbe je tožnica v pravdnem postopku zatrjevala tako dejstva, ki jih je mogoče subsumirati pod pravila meničnega prava kot tudi dejstva, ki jih je mogoče subsumirati pod pravila o poroštvu, zato je Vrhovno sodišče RS navedlo, da je tožbeni zahtevek identičen, in sicer ne glede na to, na koliko pravnih podlag se v tožbi sklicuje. Vendar je ravno v tej odločbi Vrhovno sodišče RS tudi navedlo, da bi šlo za spremembo tožbe, če bi tožnica svoj denarni zahtevek utemeljila na bistveno drugačnem dejanskem stanju, drugačnem kompleksu dejstev od tistih, navedenih v tožbi. Ravno za tak primer pa gre v konkretnem primeru, ko sta tožnika navedla popolnoma drugačna dejstva kot pa v prvotni tožbi. Zato navedeni judikat ne potrjuje tožnikovih navedb o tem, da ne gre za spremembo tožbe.

Pritožbene navedbe o tem, da sta tožeči stranki v tožbi pod točko II tožbe v tretjem odstavku svojo trditvno podlago dopolnili, ko sta povedali, da med istima strankama teče še ena pravda, ki se nanaša na isti pravni posel, pa ne morejo pomeniti, da sta tožnika v prvotni tožbi zatrjevala drugačno (spremenjeno) dejansko stanje. Prav nobene trditve ni v tožbi, ki bi napeljevala na drugačno dejansko podlago, takšno, kot sta jo zatrjevala v spremenjeni tožbi. Tožnikova pritožbena zatrjevanja v tej smeri so popolnoma neutemeljena in ni res, da tožbene navedbe niso bile spremenjene. Tudi prava neuke stranke ločijo med tem kaj je posojilo in kaj je poslovno sodelovanje. Zato ne drži, da sta tožeči stranki na naroku le popravili posamezne navedbe ampak sta potem, ko sta toženca v odgovoru na tožbo obrazložila, da ni šlo za posojilno pogodbo, spremenila dejansko podlago zahtevka.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 184. in prvega odstavka 185. člena ZPP. Na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ne more vplivati dejstvo, da sta toženca sama navajala drugačno dejansko stanje, saj sta ravno zaradi tega potem, ko sta tožnika podlago spremenila, ugovarjala zastaranje zahtevka. Pritožnika s pritožbo ne izpodbijata dejstev o tem, kdaj sta obe terjatvi zapadli, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je do spremenjene tožbe, to je do datuma 13. 4. 2011, zahtevek zastaral. Pri tem je sodišče pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 336. člena OZ in 346. člen OZ in pravilno zaključilo, da je pretekel petletni zastaralni rok. Ker je sodišče zaključilo, da je zahtevek zastaral, se utemeljeno ni ukvarjalo z ostalimi navedbami tožečih strank. Zato ne drži, da sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, saj je bilo v tem primeru odločilno dejstvo to, da je nastopilo zastaranje in da je torej terjatev prenehala, zato se sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z drugimi dejstvi.

Pritožbene navedbe o tem, da je bilo zastaranje pretrgano, ker naj bi toženi stranki priznali svoj dolg oz. prvi in drugi obrok plačali, predstavljajo pritožbeno novoto, saj tožeči stranki v postopku na prvi stopnji tega nista zatrjevali. V skladu z določbo 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Trditev na podlagi katerih bi pritožbeno sodišče lahko ocenjevalo ali so podane pritožbene navedbe v skladu s to določbo, pa pritožnika v pritožbi nista navedla. Zato pritožbeno sodišče na takšne trditve ni dolžno odgovarjati.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine in pravilno zahtevek zavrnilo (ZPP čl. 353). Pritožnika v pritožbi sicer sodišču očitata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar takšna kršitev ni podana, saj sodba ima razloge o odločilnih dejstvih.

Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama nosita stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato nasprotni stranki stroške odgovora na pritožbo sama nosita.