Jedro

Ni podlage za vrnitev podržavljenega zemljišča, če vrednost nadomestnega zemljišča presega vrednost podržavljenega zemljišča, vrednost pa je bila v upravnem postopku ugotovljena v skladu z Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za prodajo v postopku denacionalizacije, za kar je bila podana podlaga v določbi 85. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14.8.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 21.12.1999, s katero je ta zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo premoženja njegove pravne prednice A.M., podržavljenega z odločbo OLO M. z dne 23.7.1960, na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62 ter Uradni list SFRJ, št. 10/65, 25/64-prečiščeno besedilo), torej po predpisu, ki je naveden v 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke. Navaja, da je, ob ugotovitvi organa prve stopnje, kar potrjujejo tudi podatki predloženega upravnega spisa, da je bilo A.M. nepremično premoženje (parceli št. 290/1 in 290/2, vpisani pri vl. št. 272 k.o. Z.) podržavljeno na podlagi predpisa iz 29. točke 3. člena ZDen in v zameno za podržavljene parcele dano v last drugo nadomestno zemljišče (parcelna št. 559/2, pripisana vl. št. 1277 k.o. P.), bila pravilno v skladu z Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok) ugotovljena tudi ustreznost nadomestnega zemljišča. Res je, da v spisih tožene stranke ni zemljiškoknjižnega izpiska, ki bi dokazoval, da je bila upravičenka lastnica nadomestne nepremičnine. Vendar pa je dejstvo, da je bilo upravičenki v zameno za podržavljeni parceli dano nadomestno zemljišče, razvidno iz Odločbe OLO M. z dne 23.7.1960, v kateri je tudi navedeno, da je v zameno dano zemljišče upravičenka hasnovala že od leta 1955. Na podlagi izračuna vrednosti danega nadomestnega zemljišča je bilo ugotovljeno, da je nadomestno zemljišče ustrezno, saj po vrednosti celo presega vrednost podržavljenega zemljišča (231% vrednosti podržavljenega zemljišča), kar pomeni, da ni podlage za vrnitev premoženja.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe vsebinsko nerazumljiva, stališče sodišča prve stopnje pa nepravilno. Iz odločbe Občinskega komiteja za gradbene in komunalne zadeve Občine M. P. z dne 2.12.1983, odločbe z dne 16.12.1983 ter Odločbe Izvršnega sveta Občine M. z dne 13.6.1980 izhaja, da so upravičenki nacionalizirana zemljišča parc. št. 921/2 - njiva v izmeri 2732 m2, parc. št. 921/4 - njiva v izmeri 1316 m2, ki so družbena lastnina iz naslova Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, na katerih je po stanju zemljiške knjige Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru, upravičenka A.M. imela pravico uporabe, dokler pristojni organ ne bo izdal odločbe o izročitvi zemljišča v posest Občini M. P. Iz navedenega izhaja, da upravičenka nikoli ni bila lastnica spornega zemljišča, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Prenos lastništva oziroma izročitev zemljišča v posest upravičenki ni bil mogoč iz razloga, razvidnega iz pogodb. V postopku je bilo ugotovljeno, da so navedena zemljišča predvidena po Odloku o zazidalnem načrtu stanovanjske soseske ... P. za gradnjo stanovanjskih blokov ..., dovoznih ulic in parkirnih prostorov v sklopu omenjene soseske. S tem, ko je bilo z odločbo, z dne 23.7.1960, upravičenki dodeljeno, v zameno za arondirano zemljišče, v last drugo kmetijsko, zemljišče ji je prizadejana materialna škoda ter storjena krivica, saj je v dobri veri zaupala v verodostojnost navedene odločbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje in ugodi tožnikovemu tožbenemu zahtevku, toženo stranko zaveže k plačilu stroškov pritožbenega postopka, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnik v upravnem sporu izpodbija odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki se nanaša le na kmetijsko zemljišče, ki je bilo po podatkih spisov podržavljeno tožnikovi pravni prednici po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča, torej po predpisu, ki je naveden v 29. točki 3. člena ZDen. Del denacionalizacijskega zahtevka, ki pa se nanaša na stavbna zemljišča, ki jih tožnik navaja v svoji pritožbi zoper izpodbijano sodbo, pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je iz podatkov, ki so med predloženimi spisi, razvidno, da je za podržavljeno kmetijsko zemljišče, s parcelno št. 290/1 in 290/2 k.o. Z., tožnikova pravna prednica A.M. dobila v zameno drugo ustrezno nadomestno zemljišče (parc. št. 559/2, k.o. P.). Iz same odločbe OLO M. z dne 23.7.1960, ki je med predloženimi spisi, izhaja, da je tožnikova pravna prednica, dano ji nadomestno zemljišče hasnovala že od leta 1955. Vrednost navedenega nadomestnega zemljišča pa je bila v upravnem postopku ugotovljena v skladu z Odlokom, za kar je bila podana podlaga v določbi 85. člena ZDen. Ker je bilo na navedeni pravni podlagi pravilno ugotovljeno, da je bilo tožnikovi pravni prednici vrnjeno ustrezno nadomestno zemljišče, saj po izračunani vrednosti presega vrednost podržavjenega zemljišča, je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikov zahtevek za denacionalizacijo spornega kmetijskega zemljišča utemeljeno zavrnjen.

Pritožbenih ugovorov, ki se ne nanašajo na vračanje kmetijskih zemljišč, temveč na stavbna zemljišča, ki niso predmet presoje v tem upravnem sporu, pa v tem pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Zato pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče o stroških pritožbenega postopka ni odločalo, saj jih tožnik ni specificiral. Po 71. členu ZDen pa stranke v postopku denacionalizacije ne plačujejo taks.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.