Jedro

Tudi sicer pa zasebna tožilka svoje očitke v pretežni meri skuša utemeljiti z obširnimi navedbami, ki se na konkretne očitke ne nanašajo in za obravnavano zadevo niso relevantne (npr. plačilo sedmine, obdolženčeva izposoja denarja od drugih oseb, očitki o spolni zlorabi).

Izrek

I. Pritožba zasebne tožilke A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Zasebna tožilka je kot stroške pritožbenega postopka dolžna plačati sodno takso v višini 360,00 EUR, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega B. B. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, ki mu je očitala storitev nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po drugem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da mora zasebna tožilka povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca in potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, kateri bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom. Zasebno tožilko je v skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZKP s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 7.144,42 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila zasebna tožilka brez izrecne navedbe pritožbenega razloga in končnega predloga. Iz pritožbene obrazložitve pa je razbrati, da nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in se zavzema za izrek obsodilne sodbe obdolžencu.

3. Na pritožbo zasebne tožilke je odgovoril obdolženčev zagovornik C. C., odvetnik v Murski Soboti, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zasebna tožilka neutemeljeno graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa pravilno zaključilo ter v obrazložitvi napadene sodbe utemeljeno in tehtno pojasnilo, da obdolžencu očitano nadaljevano kaznivo dejanje ni dokazano, zato ga je v skladu s 3. točko 358. člena ZKP utemeljeno oprostilo obtožbe. Pritožbene navedbe zasebne tožilke pa pravilnosti razlogov napadene sodbe ne morejo ovreči. 6. V laični pritožbi zasebna tožilka uvodoma sodišču prve stopnje očita, da se spotika ob besedi zunajzakonski partner, saj meni, da je obdolženca potrebno imenovati zgolj najemnik. Z njim namreč ni imela niti skupnega gospodinjstva niti skupnega premoženja. V stanovanju na ulici ... v Mariboru je obdolženec bival, ker jo je tako prosil in ji grozil, pri čemer pa tam ni bival do 4. 4. 2017, kot to zmotno navaja sodišče prve stopnje. Sama ga je skušala odjaviti že leta 2016, vendar se iz stanovanja ni želel izseliti, saj je trdil, da je lahko tam, dokler je prijavljen. Enako kot v svoji izpovedbi, tudi v pritožbi obširno opisuje potek in naravo njunega razmerja, pri čemer poudarja obdolženčevo brezposelnost, njegovo slabo finančno in premoženjsko stanje ter zapravljivost. 7. S takšnimi pritožbenimi navedbami zasebna tožilka napadene sodbe ne more omajati. Z vprašanjem, ali sta obdolženec in zasebna tožilka v obravnavanem obdobju od junija 2012 do decembra 2016 oziroma vsaj v delu tega obdobja, živela v dalj časa trajajoči zunajzakonski skupnosti, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo v točkah 10-12 obrazložitve napadene sodbe. Upoštevaje izpovedbe zasebne tožilke, prič D. D., E. E. in F. F. ter listinsko dokumentacijo v zadevi, pa je tehtno zaključilo, da sta obdolženec in zasebna tožilka določeno obdobje v letih 2014 - 2016 (ne pa tudi leta 2017 kot navaja pritožba) res živela v zunajzakonski skupnosti, vendar z gotovostjo tega obdobja ni bilo mogoče natančneje časovno opredeliti. Posledično se je sodišče prve stopnje v nadaljevanju napadene sodbe ukvarjalo s posameznimi očitki goljufij, ki izhajajo iz zasebne tožbe, pri čemer je pravilno ugotovilo, da za nobeno od očitanih goljufij v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja ni dokazano, da bi ga obdolženec tudi izvršil. Okoliščina, ali sta obdolženec in zasebna tožilka živela v zunajzakonski skupnosti, za obravnavano zadevo torej ni bila odločilna, zato se tovrstne pritožbene navedbe zasebne tožilke, ki se nanašajo na obstoj zunajzakonske skupnost in trajanje njunega skupnega prebivanja na ulici ..., izkažejo za nerelevantne.

8. Bistvo pritožbe je sicer v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje in ponavljanju izpovedbe zasebne tožilke, katero je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno ocenilo kot neverodostojno in neprepričljivo. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi podrobno in razumno obrazložilo, zakaj zasebni tožilki ni mogoče verjeti, pri čemer je pravilno izpostavilo vrsto nelogičnosti, neskladnosti in nasprotij v njeni izpovedbi. Zasebna tožilka v pritožbi zato neutemeljeno poudarja svojo resnicoljubnost, na drugi strani pa si neuspešno prizadeva omajati izpovedbe prič G. G. (najemodajalke na naslovu ..., Maribor), H. H. (najemodajalca na naslovu ...) ter I. I. in J. J. (najemodajalcev na naslovu ...). Navedene priče so namreč prepričljivo in skladno izpovedale, da obdolženca sploh ne poznajo in da na posameznih naslovih ni živel oziroma sploh ni bil njihov najemnik. Nasprotno pa so priče prepoznale zasebno tožilko. Priče G. G., I. I. in J. J. so tako izpovedale, da je najemno pogodbo kot najemnica sklenila prav zasebna tožilka, ki je nato s hčerko na posameznih naslovih tudi živela. H. H. pa je izpovedal, da stanovanja ni oddal na ime zasebne tožilke, temveč na ime K., pri čemer mu denarja za najemnino namesto najemnika nikoli ni dal kdo drug kot najemnik, in mu torej zasebna tožilka nikoli ni izročila nobenega denarja. Na podlagi skladnih in prepričljivih izpovedb navedenih prič je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da obdolženec ni bil najemnik na nobenem od navedenih naslov, zato do njih tudi ni mogel imeti v zasebni tožbi zatrjevanih dolgov, ki bi jih naj za obdolženca plačala zasebna tožilka (1. - 3. alineja opisa kaznivega dejanja). Kot neutemeljene se tako izkažejo vse pritožbene navedbe, s katerimi zasebna tožilka skuša prepričati, da je na vseh omenjenih naslovih živel obdolženec, medtem ko je sama s hčerko živela pri starših. Ko tudi sicer ne gre prezreti, da je zasebna tožilka že v zasebni tožbi navajala drugače kot je nato izpovedovala na glavni obravnavi, kar je v zvezi s posameznimi očitki podrobno pojasnjeno v napadeni sodbi. Na drugi strani pa sodišče prve stopnje v verodostojnost prej navedenih prič utemeljeno ni podvomilo, saj ni našlo nobenih razlogov, zaradi katerih bi navedene priče imele interes krivo pričati, sploh glede na to, da nobena od njih ni sorodstveno ali prijateljsko povezana z zasebno tožilko ali obdolžencem. Zasebna tožilka zato ne more omajati verodostojnosti navedenih prič z opisovanjem posameznih dogodkov in njihovih domnevnih interakcij z obdolžencem, ki bi se naj zgolj po njenem prepričanju zgodili, in o katerih bi po njeni subjektivni oceni te priče morale izpovedati.

9. V posledici nezadovoljstva z izpovedbami navedenih prič, zasebna tožilka v dokaz svoje teze, da je obdolženec dejansko živel na vseh omenjenih naslovih, v pritožbi navaja vrsto prič, ki bi naj izpovedale o tem dejstvu (zlasti sosedje, obdolženčeva bivša žena in otroci). Vendar ne more biti uspešna. Tovrstnih dokaznih predlogov tekom postopka na prvi stopnji ni podala, niti ni v pritožbi navedla razlogov, zakaj jih ni predlagala že prej (četrti odstavek 369. člena ZKP), prav tako pa ni mogoče prezreti, da so ti dokazni predlogi povsem nekonkretizirani, pavšalni in nepotrebni. Enako velja še za v pritožbi nedoločno podane dokazne predloge za zaslišanje prič L. L. in oseb iz UKC ter opravo poizvedb pri podjetju O., ko niti ni jasno, katera dejstva bi se naj na ta način dokazovala. Prav tako neuspešno pa zasebna tožilka v zvezi z očitkom iz 7. alineje opisa kaznivega dejanja pritožbi prilaga štiri potrdila M. d.d. o izvršenem plačilu, vsakokrat v višini 163,33 EUR. Navedena potrdila namreč ne omogočajo sklepa, da omenjeni zneski izhajajo iz zatrjevanega kreditnega razmerja med zasebno tožilko in družbo N. d.o.o., saj se nanašajo na plačilo oziroma unovčenje menice, prav tako pa se višina plačil ne ujema z višino zatrjevanega kredita. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje v tej zvezi utemeljeno sledilo navedbam iz dopisa družbe N. d.o.o. z dne 14. 7. 2021, da iz njihovih knjigovodskih listin ni razvidno, da bi zasebna tožilka v njihovem podjetju kdaj pridobila posojilo, temveč je 2. 10. 2012 sklenila pogodbo o prodaji zlata.

10. Zaključek o neprepričljivosti izpovedbe zasebne tožilke pa nenazadnje dodatno utrjujejo še pritožbene navedbe, v katerih zasebna tožilka trdi, da je obdolžencu denar za najemnino na naslovu ... posodila P. P., kateri bi naj obdolženec tudi obljubil, da ji bo posojeni denar vrnil. Navedene trditve namreč nasprotujejo njeni izpovedbi na glavni obravnavi, ko je povedala, da je bila ona tista, ki je ta denar prejela kot posojilo od prijateljice P., nato pa ga kot plačilo najemnine izročila obdolženčevi najemodajalki R. (op. G. G.). Tako si zasebna tožilka v navedbah o tem, kdo bi naj bil v konkretnem primeru dolžnik, sama s seboj prihaja v nasprotje. Pri tem pa pritožbeno sodišče tudi ni prezrlo, da je zasebna tožilka sprva navajala, da P. priimka ne pozna in da je sodišče prve stopnje dokazni predlog po njenem zaslišanju tehtno zavrnilo (točki 6 in 15 obrazložitve napadene sodbe). Zato zasebna tožilka ne more biti uspešna niti s pritožbenimi navedbami, da je P. P. sedaj poiskala in bo slednja pričala. Neutemeljeno pa se zasebna tožilka v pritožbi sklicuje še na svoje in obdolženčevo premoženjsko stanje ter zaposlitve, kakor tudi predložena SMS sporočila in posnetke pogovorov. Vse navedeno je sodišče prve stopnje obširno in pravilno ocenilo v točkah 73-77 obrazložitve napadene sodbe, zato pritožbene navedbe zasebne tožilke, ki ne prinašajo ničesar novega, dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje v tej smeri ne morejo omajati. Še zlasti, ker je prav na podlagi navedenih zaključkov sodišče prve stopnje dodatno pojasnilo, zakaj je izpovedbo zasebne tožilke ocenilo kot neverodostojno.

11. Dvoma v pravilnosti napadene sodbe zasebna tožilka ne more vzbuditi niti z načelnim nasprotovanjem dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje glede preostalih očitkov iz zasebne tožbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Tako velja le še izpostaviti, da zaključki sodišča prve stopnje glede očitkov iz 8. in 9. alineje opisa kaznivega dejanja (točke 54-64 obrazložitve napadene sodbe) temeljijo na listinski dokumentaciji in odgovorih telefonskih ponudnikov, zato jih subjektivno pritožbeno polemiziranje v tej zvezi ne more omajati. Razen svoje izpovedbe, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot neverodostojno, namreč zasebna tožilka ni z ničemer izkazala, da je za obdolženca na svoje ime sklenila v zasebni tožbi specificirani naročniški razmerji. Izrazito posplošene pritožbene navedbe o tem, kako bi naj zasebna tožilka obdolžencu izročala denar, pa tudi ne morejo ovreči zaključkov sodišča prve stopnje glede očitkov iz 10. in 11. alineje opisa kaznivega dejanja (točke 65-72 obrazložitve napadene sodbe), ko je že sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na pomanjkljivo opredeljene trditve, konfuznost in nepreglednost predloženih beležk ter odsotnost izpovedbe zasebne tožilke, katere si pritožba neuspešno prizadeva dopolniti. Tudi sicer pa zasebna tožilka svoje očitke v pretežni meri skuša utemeljiti z obširnimi navedbami, ki se na konkretne očitke ne nanašajo in za obravnavano zadevo niso relevantne (npr. plačilo sedmine, obdolženčeva izposoja denarja od drugih oseb, očitki o spolni zlorabi). Nenazadnje pa je zgolj še pripomniti, da je v posledici oprostilne sodbe sodišče prve stopnje zasebno tožilko po določbi tretjega odstavka 105. člena ZKP utemeljeno napotilo na pravdo, zato tudi z vnovičnimi zahtevki po vračilu denarja, ki jih podaja v pritožbi, ne more uspeti.

12. Po obrazloženem, in ker v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, ali terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, je pritožba zoper prvostopenjski oprostilni izrek neutemeljena.

13. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je o pritožbi zasebne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena po tarifni številki 7222 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.